Angleži so Jamajki vladali med letoma 1655 in 1962, več kot 90 odstotkov Jamajčanov pa izhaja iz Afrike in so na karibski otok prišli kot sužnji. Šele leta 1962 je Jamajka postala samostojna, a migracijski val v Anglijo se je začel takoj po vojni, ko je na britanskem otoku primanjkovalo delovne sile in so oblasti snubile Jamajčane za selitev. Življenje na Jamajki tiste čase ni bilo ugodno. Vladala je revščina, veliko je bilo tudi nasilja. Prve ladje so pristale že okoli leta 1948, v teh časih pa na britanskem otoku živi približno 140.000 ljudi, ki so bili rojeni na Jamajki, kar skupaj z njihovimi potomci, rojenimi v Angliji, sestavlja eno najprepoznavnejših etničnih skupnosti, čeravno je po številčnosti šele šestnajsta.
Padec in dvig
Jamajčani so nase opozorili z glasbo, ki na Jamajki spada med najmočnejše industrijske veje. Začelo se je s skajem v petdesetih, ko so predvsem po urbanih središčih, kakršen je bil Kingston, začeli delovati tako imenovani sound systems oziroma ozvočenja, ob katerih so tako na ulicah kot v dvoranah potekali druženje, ples in druge pripadajoče dejavnosti. Šlo je za posel. Sprva so vrteli ameriški rhythm and blues, osnovni ska pa je bil povzemanje ameriške popularne doo-woperske melodike 50. let. Eden osnovnih primerov je bil Cecil Bustamante Campbell ali globalno znani Prince Buster, ki pa je začel lastne skladbe pisati šele potem, ko mu je začelo primanjkovati sveže ameriške glasbe za plese. V osnovi je bil didžej ali selektor glasbe, vendar pa tudi varnostnik, pobiralec vstopnic, promotor, producent, avtor in na koncu izvajalec.
Tako so med letoma 1963 in 1964 nastale tri njegove najprepoznavnejše ska skladbe Madness, One step beyond in Al Capone, skladba, ki je leta 1967 postala hit tudi v Angliji, Buster pa je že tedaj nastopal tudi v klubu Marquee v Londonu. Tudi jamajška skupnost v Angliji oziroma pretežno v Londonu se je socialno vzpostavljala skozi pritiske bele večine. Poleti 1958 je v londonski četrti Notting Hill prišlo do nasilnih izgredov bele večine nad karibskimi priseljenci, ki so kot odgovor med drugim navrgli Notting Hill Carnival v Londonu oziroma občo rast priljubljenosti karibske glasbe tudi med tistimi belopoltimi Angleži, ki so bili ksenofobni.
A ska glasba na Jamajki je proti izteku šestdesetih oziroma v sedemdesetih letih doživela upad. Najprej jo je za vsega leto ali dve nadomestil rocksteady, ki je bil počasnejši, vendar pa pretežno še vedno brez veliko efektiranih zvokov, kakršni so značilni za poznejši reggae, ki je predvsem s pojavom Boba Marleyja postal prevladujoč predstavniški glasbeni žanr Jamajke. Ponovno se je ska dvignil v Angliji konec sedemdesetih let, obudila pa ga je belopolta mladež, ki se je družila s temnopolto ter poslušala podobno glasbo. Ne samo da so beli poslušali karibske napeve, ampak se je tudi temnopoltih polotil pank, ki je obuditev ska glasbe na britanski način pravzaprav izzval oziroma mu botroval.
Ključna zasedba
Tudi Terry Hall, ki se je leta 1959 rodil v Coventryju, je bil v osnovi pankroker, ki ga je navdušilo početje osnovnih pank zasedb, kot sta bili Sex Pistols in Clash. Sploh slednji so bili za The Specials ključni, saj jih je Joe Strummer povabil kot predskupino na enega od koncertov, obenem pa so The Specials dobili tudi menedžerja Clashev, torej Bernarda Rhodesa, ki je bil poleg Malcolma McLarna, s katerim sta sredi sedemdesetih začela kot izdelovalca majic, najpomembnejši pank in novovalovski britanski menedžer.
Specials so ključna zasedba britanske ska glasbe, saj je njihov klaviaturist in glavni avtor Jerry Dammers leta 1979 ustanovil lastno založbo 2 tone records, s pomočjo katere so se poleg The Specials prebili še The Selectors, ki so bili prav tako iz Coventryja, kot tudi Madness in Bad Manners, ki so bili Londončani. A za vse njih je bil izhodiščen Prince Buster. Prva skladba, ki so jo The Selectors posneli, je bila Gangsters, kar je bila priredba Busterjevega Ala Capona, medtem ko so si Madness že ime nadeli po Busterjevi skladbi iz leta 1963, posneli pa so tudi priredbo njegove One step beyond, ki je za zasedbo Madness pomenila prebojno skladbo. Obenem so skladbo Madness igrali tudi The Specials, ki so zakrivili nekaj ključnih skladb ska revivala, kot na primer Message to you Rudy, Enjoy yourself, Too much too young, Concrete jungle, Ghost town, Monkey man in You're wondering now. Zadnji dve sta znani tudi po tem, da ju je izvajala pokojna Amy Winehouse, ki je bila tudi sama naslednica zapuščine britanskega skaja osemdesetih, Winehousova in Hall pa sta rada nastopala skupaj.
A glavni pop biser Trevorja Halla je nemara skladba Our lips are sealed, ki jo je napisal z Jane Wiedlin, kitaristko ameriške novovalovske zasedbe The Go-Go's, v kateri je bila glavna vokalistka Belinda Carlisle. Hall in Wiedlinova sta bila ljubimca, spoznala sta se ob gostovanju Američank v Angliji, na podlagi pisem, ki jih je potem Hall pisal Wiedlinovi v ZDA, pa je nastalo besedilo za omenjeno skladbo. Najprej so jo posnele The Go-Go's in se na ameriški lestvici Billboard z njo uvrstile med prvih dvajset. A z zasedbo Fun Boy Three je skladbo posnel tudi Hall in se leta 1983 na angleški lestvici z njo uvrstil med prvih deset, s čimer so FBT premagali The Go-Go's, ki so na angleški lestvici vendarle posegle po zgolj 47. mestu. Iskanje sublimnega je bila velika igra angleškega novovalovskega popa, a čez Trevorja Halla ga ni bilo. Bil je kralj svetobolja, Our lips are sealed pa je ena najlepših angleških pop skladb vseh časov.
