Christopher Plummer je na oskarja moral čakati do svojega 82. leta. Prejel ga je leta 2011 za stransko vlogo v Začetnikih, s čimer je postal najstarejši dobitnik oskarja, čeprav se je s tem lahko hvalil zgolj sedem let, saj je šel leta 2018 ta naslov 89-letnemu scenaristu drame filma Pokliči me po svojem imenu Jamesu Ivoryju. Bi pa lahko kanadski igralec stare šole, ki se je poslovil minuli konec tedna, star 91 let, oskarja, za katerega je bil nominiran trikrat, dobil že veliko prej. Od 50. let prejšnjega stoletja pa do lani je igral v okoli 200 filmih in televizijskih serijah ter redno nastopal na odru, nanizal pa je kar nekaj nepozabnih vlog z likom protinacističnega aristokrata Georga Von Trappa na čelu.
Vloga Von Trapa v muzikalu Moje pesmi, moje sanje ga je leta 1965 izstrelila med zvezde velikega platna, čeprav ni bila ena njegovih najljubših. Pa tudi ne edina, ki ga je proslavila kot velikega igralca. Plummerjeva nenaklonjenost do filma, za katero je bila kriva odločitev režiserja Roberta Wisa, da njegovo petje presnamejo s petjem profesionalnega pevca, kar je bila takrat običajna praksa, se je skozi leta sicer omehčala, Wisova vizija pa se je izkazala kot zmagovita že, ko je film prišel v kinematografe. Moje pesmi, moje sanje so bile namreč nagrajene s petimi oskarji, med katerimi je bil tudi oskar za najboljši film, čeprav je bil v tistem letu v konkurenci tudi Doktor Živago Davida Leana, Plummer pa je za večno ostal znan kot kapitan Von Trapp.
Oskarji na dosegu šele v zadnjem desetletju
A Plummer, ki ga je v film prvi potegnil Sidney Lumet s filmom Stage Struck (1958), je bil mnogo več kot zgolj Von Trapp, v nasprotju z večino igralskih kolegov pa je svojo renesanso doživel, ko je že ostarel. Med 90 filmskimi vlogami, med katerimi so bile vloge v žanrsko raznolikih filmih, kot so Padec rimskega cesarstva, Mož, ki je hotel biti kralj, Waterloo, Bitka za Anglijo, Nicholas Nickleby, Čudoviti um, Malcolm X, Dekle z zmajskim tatujem in celo Zvezdne steze: Nepoznana dežela, je kar nekaj takšnih, ki jih je oživil v tem tisočletju. Prav tako je zelo pozno, šele v zadnjem desetletju, začel prejemati nominacije za oskarja. Prvo mu je leta 2010 prinesla Zadnja postaja, v kateri je igral Tolstoja, drugo že leto kasneje Začetniki Mika Millsa, v katerih je akademijo prepričal z vlogo ostarelega geja, tretjo pa je prejel za vlogo J. Paula Gettyja v drami Ves denar tega sveta v režiji Ridleyja Scotta, ki je s Plummerjem po spolnem škandalu zamenjal Kevina Spaceyja. Scott je kasneje sicer trdil, da je bil Plummer njegova prva izbira, a se je nato odločil za Spaceyja, ker se mu je Plummer zdel prestar. Ko je bil Spacey izbrisan in je njegovo mesto zapolnil takrat že skoraj 90 let star kanadski šarmer, pa je hitro obrnil ploščo. In ugotovil, da »ta človek lahko naredi kar koli« in da »ima izjemen šarm, pa naj igra v Kralju Learu ali Mojih pesmih, mojih sanjah«.
To pa je tudi nekaj, o čemer se strinjajo vsi, s katerimi je Plummer delal ali si delil življenje, od njegove žene Elaine Taylor, s katero je bil 53 let, do soigralcev in prijateljev. Ali kot je dejal njegov menedžer in dober prijatelj Lou Pitt: »Chris je bil izjemen človek, ki je z vsem srcem ljubil in spoštoval svoj poklic. Imel je čudovite manire stare šole, znal se je šaliti na svoj račun, njegove besede pa so bile glasba. Bil je narodni zaklad, ki se je globoko zavedal svojih kanadskih korenin. S svojo umetnostjo in človečnostjo se je dotaknil vseh naših src, njegovo legendarno življenje pa bo slovelo tudi med prihodnjimi generacijami.«