Knjiga in film podob iz preteklosti

Dvorišče gradu Khislstein, veliko platno in oder pod košato lipo ter veliko število obiskovalcev so bili najlepša kulisa predstavitve filma in knjige Podobe nekdanjega Kranja, ki je zaznamovala tokratni Torkov kulturni vdih. Knjiga bi lahko svoje mesto našla v vsakem kranjskem domu.

V Gorenjskem muzeju so že v preteklem letu pod skupnim naslovom Podobe nekdanjega Kranja pripravili cikel manjših razstav, posvečenih Kranju, ki ga ni več, ter z njimi najavili letošnje celoletno praznovanje 70-letnice muzeja. Rezime omenjenih razstav sta tudi film in knjiga Podobe nekdanjega Kranja, ki so ju v Gorenjskem muzeju prvič predstavili v torek v okviru cikla pogovornih večerov Torkov kulturni vdih.

Kot je bilo povedano v uvodu večera, so lani razstave – te so imele več vsebinskih sklopov – Kranjčani veliko obiskovali, mnogi pa so tudi spraševali, ali bodo predstavljene likovne podobe in fotografije tudi objavljene v kakšni knjigi. Knjiga, z njo pa tudi film, sta zdaj tu in sta, kot pravijo muzejski sodelavci, darilo Gorenjskega muzeja Kranju in Kranjčanom.

Prav tako dober obisk na pogovornem večeru – dvorišče gradu Khislstein je bilo polno do zadnjega sedeža in še dlje, kot bi rekli v prispodobi – je bil lep dokaz velikega zanimanja Kranjčanov za preteklost svojega mesta, in kot je uvodoma dejala direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert, je bila odločitev, da pripravijo objavo kranjskih podob iz preteklosti v knjižni obliki, kar so nadgradili še s filmom, še kako pravilna.

Župan Mestne občine Kranj Matjaž Rakovec je na vprašanje o njegovih spominih na Kranj, ki ga ni več, dejal, da je bil eden prvih rojencev v novi porodnišnici na Zlatem polju, da ima v spominu staro policijsko postajo, pa kioske za blagovnico Globus, od ključarja in čevljarja do prodajalne pomfrija. »Otroci smo se sankali na klančku pri Stošičevem spomeniku ob avtobusni postaji in še marsikakšen spomin na stare čase bi lahko danes obudil. Podobe iz preteklosti nas spominjajo na različna obdobja in stavbe, življenje in utrip našega mesta, kakršnega danes ni več,« je med drugim v uvodnem nagovoru povedal Matjaž Rakovec, preden so pozornost avditorija prevzele podobe na filmskem platnu.

Podobe v filmu ...

Scenarij je pripravil, film pa tudi režiral in posnel Milan Lebar iz Videa Oskar. V njem povzema slikovni material zgoraj omenjenih razstav v lanskem letu, ki so bile večinoma na ogled v Mestni hiši. Spremljajo jih komentarji muzejskih sodelavcev, ki so razstave z izborom podob tudi pripravili. Filmsko zgodbo Kranja odpre direktorica Marjana Žibert, ki v kratkem predstavi zgodovino mesta na skali in v nadaljevanju s pomočjo motivov iz bogate zbirke razglednic, ki jih ima muzej, ter seveda fotografij predstavi pogled na mesto z različnih zornih kotov. Vrnemo se sto in več let nazaj, ko se je v Kranju gradila infrastruktura, ki je vidna in v funkciji še danes, ponekod pa se je v povojnem obdobju tudi že umaknila novogradnjam in razvijajočemu se mestu v 20. stoletju. Zanimiv je pogled na železniško postajo, ki je še vedno takšna kot pred 150 leti, ali na sredi polj osamljen vodovodni stolp, ki ga danes objemajo stanovanjska naselja.

V filmu sledita Manca Omahen Gruškovnjak in dr. Veronika Pflaum s predstavitvijo arheoloških izkopavanj na današnjem Glavnem trgu in okrog župne cerkve v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za eno največjih srednjeveških pokopališč v Srednji Evropi.

Dr. Monika Rogelj predstavlja podobo Kranja v začetku 20. stoletja ter nadaljuje z razvojem in novogradnjami v mestu po drugi svetovni vojni, kot so recimo kompleks upravnih stavb arhitekta Edvarda Ravnikarja, zdravstveni dom, porodnišnica, nebotičnik, in nova naselja Zlato polje, Vodovodni stolp in Planina.

»Nekoč se je dalo vse kupiti v mestu,« pogled na Kranj kot pomembno trgovsko in servisno središče začne Tatjana Dolžan Eržen; da je prav s selitvijo trgovskih centrov na periferijo v 21. stoletju mesto popolnoma spremenilo svojo podobo.

Ddr. Damir Globočnik pa predstavi še različne upodobitve Kranja od grafik iz 17. stoletja prek slik s kranjskimi vedutami v naslednjih stoletjih do fotografskih motivov mesta, ki so jih posneli fotografi, kot so Janez Puhar, Anton Hayne, Kristijan Pajer in kasneje Janez Marenčič.

Marjana Žibert film zaključi z besedami, da je modernizacija Kranja proces, ki ga ni mogoče ustaviti, v današnjem času pa se moramo tako posamezniki kot družba odločiti, kaj je dediščina, ki jo bomo ohranili našim zanamcem.

... in v knjigi

Večer se je nadaljeval še s predstavitvijo knjige. Soavtorji besedil so občinstvu pojasnili, kako so pripravili izbor fotografij za razstave in knjigo. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Damir Globočnik je kot njemu najljubše upodobitve Kranja omenil štiri fotografije, ki jih je z zvonika cerkve posnel eden nestorjev slovenske fotografije Janez Marenčič in so del zakladnice slovenske likovne umetnosti. Še posebno izstopajoča je njegova fotografija Jesensko vreme iz leta 1934.

Marjana Žibert je pri izboru podob še posebej poudarila razglede na nekdanje Kokrško predmestje, ki je bilo pred sto in več leti razen nekaj vil še nepozidano. Dodala je, da mlajša generacija s presenečenjem spoznava, kako impozantne stavbe so bile na območju, kjer so po vojni zgradili Hotel Creina, Globus, kako drugačno podobo je nekoč dajal vrh Jelenovega klanca. Pomembno je bilo pokazati tudi nekdanjo podobo Narodnega doma in trga, danes imenovanega Slovenski trg, pred njim.

Na vprašanje, kako vidi nekdanjo trgovsko ponudbo v središču mesta, je Tatjana Dolžan Eržen povedala: »Ko si potreboval nove čevlje, si od Stare pošte do Pungerta lahko izbiral v petih različnih prodajalnah, kjer si ob prodajalcih, ki so se ti povsem posvetili, zagotovo našel pravi par zase.« Za knjigo je tako izbrala fotografije, ki prikazujejo trgovski utrip mesta. Še desetletja po vojni je bilo v njem petdeset trgovin z različnim materialom, deset živilskih trgovin, prav toliko mesarjev, osem pekarn, tudi pet trgovin z gradbenim materialom, železnin in tudi več kot trideset gostinskih lokalov.

Monika Rogelj je poudarila fotografije novih kranjskih stanovanjskih sosesk, v katere se je naseljevalo delavstvo, ki je dobilo delo v velikih kranjskih tovarnah. Ne manjka podob iz obdobij, ko se je mesto začelo širiti na sever, najprej na Zlato polje, potem v sosesko Vodovodni stolp, kot prvi urbanistično urejen zazidalni načrt pa predstavlja Planino. Podoba mesta se je zaključila sredi osemdesetih let, sledile so manjše gradnje in seveda novi trgovski centri.

Zanimiv izbor fotografij sta pripravili Manca Omahen Gruškovnjak in Vernika Pflaum, saj na fotografijah predstavljata utrip ob za mesto in širše pomembnih arheoloških izkopavanjih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Laičnemu opazovalcu bi težko v kratkih zapisih pojasnili fotografije najdb, zato sva se z Manco odločili za izbor delovnih fotografij in kako so izkopavanja takrat videli meščani,« pove Veronika, Manca pa dodaja, da fotografijam, poleg za izkopavanja pomembnih raziskovalcev, poseben čar dajejo podobe okoliških hiš, vozil in podobno.

Za kako pomembno knjigo gre, so v zaključku večera potrdili tudi obiskovalci, ki so postavili kar nekaj vprašanj na temo preteklih podob mesta, kot jih imajo posebno starejši še vedno v živem spominu, čeprav nekaterih zgradb že dolgo ni več.

Dogodek se je zaključil z mislijo, naj bosta film in knjiga prispevek k poznavanju zgodovine mesta Kranj in tudi povod za spomine, ki jih Kranjčani nosimo globoko v sebi. Najbrž bo kar veljalo, če naj bi vsak Slovenec doma imel izvod Prešernovih poeziji, bi tudi v vsak kranjski dom sodila knjiga Podobe nekdanjega Kranja.