Po dveh letih vojne

Minili sta že dve leti od ruskega napada na Ukrajino. In ob tem dve spoznanji. Prvo: da miru ali vsaj premirja ni na vidiku. Drugo: da je ta vojna prerasla v merjenje moči in mogoče tudi vojno med Rusijo in Zahodom …

Mnogi obrazi vojne

Vojna v Ukrajini traja pravzaprav že deset let. Začela se je leta 2014 z rusko priključitvijo Krima in zasedbo ozemelj na vzhodu Ukrajine (Doneck in Lugansk). V velik frontalni spopad pa je ta konflikt prerasel z ruskim napadom na celotno Ukrajino, 24. februarja 2022. Pod rusko okupacijo je zdaj približno petina ozemlja samostojne Ukrajine, kakršna je nastala po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Razmere po dveh letih vojne komentira generalmajor Alojz Šteiner. »Posebna vojaška operacija je bila zastavljena in pozneje dopolnjevana po prepoznavni 'ruski šoli' vojaške strategije in operativnosti. Ta temelji na izkušnjah drugega dela domovinske vojne v 2. svetovni vojni od leta 1943 do 1945. Seveda je bila pred dvema letoma strategija prilagojena sodobnim konvencionalnim bojnim sredstvom v štirih od šestih stebrov (kopenskem, letalskem, pomorskem in zračnodesantnem) ruskih oboroženih sil. Če zanemarimo neuspeli poskus ob začetku invazije na Ukrajino, ko naj bi ruski specialci z desantom na letališče Hostomel pri Kijevu in zajetjem ukrajinskega vodstva v prestolnici končali vojaško operacije brez vojne v treh dneh ali enem tednu, potem je primerjalno mogoče najti tudi več vzporednic z vojnami na Zahodu. Tu mislim na koalicijsko zalivsko vojno 1990/91 in predvsem iraško vojno (operacija Iraška svoboda 2003), iz katere so Rusi za primer Ukrajine uporabili pomembne strateške postavke. Po letu dni se je vojna strategija in operativa v Ukrajini pomembno preoblikovala na obeh straneh. Zato lahko opazimo toliko spremenjenih obrazov vojne. Prvo leto smo bili priča množični konvencionalni vojni, v drugem letu pa je opazna preobrazba v neokonvencionalno, ko so vedno bolj začeli uporabljati nove bojne sisteme, načine delovanja in operacije, povezane s tem. Vojna je na območju Ukrajine povzročila ogromno uničenje med vojaštvom ter gospodarsko in drugo civilno infrastrukturo. Ta t. i. 'požgana zemlja' je po površini večja od dveh ali celo treh Slovenij. Vojna je za sabo potegnila šest milijonov beguncev in osem milijonov notranje razseljenih oseb, pri čemer lahko o številu ukradenih otrok le ugibamo. Civilnih žrtev je v primerjavi z Gazo sicer manj, pa vendar še vedno ogromno.« Kakšno je stanje na ukrajinski fronti zdaj? »Zdaj ima na skoraj celotni, več kot 1100 kilometrov dolgi fronti, iniciativo ruska stran. Ta poskuša izravnati oziroma izboljšati bojne položaje tako na vzhodu kot na jugu bojišča. V ospredju so artilerijsko in raketno obstreljevanje in poskusi prodorov in izrinjenja ukrajinskih branilcev, ki se krčevito branijo. Drugi vidik pa se kaže na vojaškem delovanju z razdalje in po globini. Pri tem so poleg raket srednjega in dolgega dosega v ospredju brezpilotni letalniki. Vojaško delovanje je bolj selektivno, pri čemer obe strani poskušata uničevati tako vojaške cilje kot kritično infrastrukturo. Civilnim in industrijskim objektom tudi zdaj ni prizaneseno. Obveščevalna dejavnost in kibernetska vojna sta samo navidezno v ozadju, sicer pa zelo izpostavljeni. Medijski pristop in podoba vojne sta se pomembno spremenila.«

Vojna brezpilotnih letalnikov

Vojna v Ukrajini je na prvi pogled klasično frontalno bojevanje, ki je bilo značilno za prvo svetovno vojno. V resnici pa je v njej tudi veliko novega. »V zgodovino bojevanja bo vojna v Ukrajini zapisana kot vojna brezpilotnih letalnikov, ki so odraz robotizacije in se v povezavi z digitalizacijo in mrežnim delovanjem pojavljajo tako v zraku kot na morju in na kopnem. Res je, da so jih predtem že na veliko uporabljali, zlasti v protivstajniške in protiteroristične namene v Iraku in Afganistanu, pa tudi drugod. Vendar se v Ukrajini vedno bolj uveljavljajo kot prevladujoča ali celo samostojna zvrst vojske. Tudi zato, ker gre na eni strani za lažje, cenejše in učinkovitejše platforme, na drugi pa za izkoriščanje tega, da še ni vseh učinkovitih protisredstev, zlasti ko gre za množično uporabo brezpilotnih letalnikov.« (Vir: intervju Ksenije Tratnik z generalom Alojzom Šteinerjem na MMC RTV SLO)

Korejski scenarij

Po dveh letih intenzivnega vojskovanja na več frontah – kopenski, zračni, morski in kibernetski – konca tega spopada (še) ni videti. Premirja ne iščeta niti ruska niti ukrajinska stran. Obe hočeta prej zmagati. A tudi zmage ni na vidiku. Vrh tega je zdaj že dejstvo, da Rusija Krima ne bo nikdar vrnila, tudi separatistične »republike« v Donbasu so najbrž trajno odcepljene. Realno bi bilo premirje po korejskem zgledu. Tam »začasno« premirje velja že od leta 1953, mirovnega sporazuma pa državi še zdaj nista sklenili.