#intervju Mima Jaušovec, teniška legenda: V Sevilli žari in ponosno navija za Slovenijo

Po nekajletnem premoru od slovenskega tenisa, ko sem si vzela čas za celjenje poškodb, sem nedavno pomagala na turnirju pod okriljem WTA v Ljubljani, po katerem sem se že naslednji dan odpravila v ZDA. V načrtu sem imela, da se bom vrnila domov za božič, a so me s strani Tenisa Slovenije povabili, če bi prišla v Sevillo navijat za slovensko reprezentanco. Ker obožujem tenis, sem se odzvala, saj mi srce vedno bije za Slovenijo. Uvrstitev na finale svetovne skupine je namreč izjemni uspeh tako za slovenski tenis kot šport nasploh. Ves čas spremljam in navijam za slovenske igralke, predvsem ko tekmujejo na turnirjih za grand slam.

Razloga sta dva. V ZDA živi moj sin, hkrati pa sem članica združenja teniških legend pri WTA, v katerem nekdanje igralke sodelujemo v raznoraznih akcijah, predvsem dobrodelnih.

Občutki po zmagah na največjih svetovnih odrih so vselej najlepši. Na poti v Sevillo sem po naključju potovala s starši Ajle Tomljanović, po pogovoru z njimi pa sem dobila občutek, da bo Avstralka hrvaškega rodu igrala proti Sloveniji. To sem povedala tudi podpredsedniku Miranu Kraševcu ter dodala, da imam dober občutek, da bo Slovenija v Sevilli premagala Avstralijo. Optimistična sem tudi pred današnjim dvobojem proti Kazahstanu in uvrstitvi Slovenije v zgodovinski polfinale.

Tenis se zelo razvija. Nekdaj smo imeli v Sloveniji več igralk, ki so bile uvrščene znotraj najboljše stoterice, sedaj imamo le Kajo in Tamaro. Brez ene od njiju Slovenija ne bi dosegala takšnih uspehov. Razlika je bila tudi v tem, da smo se mi zaradi takratnega načina igranja lahko svojih uspehov veselili v Sloveniji, saj sta bila dvoboja v Portorožu z Rusijo in ZDA nepozabna tako za nas kot vse druge udeleženke. Kaja in Tamara svoje najboljše igre kažeta v dresu Slovenije, medtem ko so igralke, ki sem jih vodila jaz, doživljale večji stres in so za reprezentanco večkrat igrale kakšen odstotek slabše kot v posamičnih karierah. Pomembno ob zdajšnjih uspehih Slovenije je tudi, da se lahko mlajše igralke prepričajo, da se je moč iz Slovenije prebiti na mednarodno sceno. Pohvalila bi tudi Elo Nalo Milić in Veroniko Erjavec, ki sta med dvojicami sploh prvič igrali skupaj ter bili le kakšno točko oddaljeni od zmage proti prvi igralki sveta.

Pri Andreju je moč občutiti, da je bil nekoč dober igralec. Ob igrišču pa čuti igralke in jim daje izjemno podporo. Slovenske igralke to potrebujejo. Zna ustvariti odlično vzdušje, katerega del sem tudi sama v Sevilli. V njem res uživam. To je v današnjih časih velika odlika, saj je reprezentanca zelo velika. Vsaka igralka ima s seboj svoj strokovni tim, medtem ko smo bile v času mojega selektorstva bolj prepuščene sebi. Veliko vlogo pri podpori ima tudi slovenska teniška zveza.

Psihološki pritisk na igralke je vse večji. Tenis ne pomeni, da zgolj stopiš na igrišče in igraš. Pomembno je tudi življenje izven igrišča. Zdi se mi, da sta Kaja in Tamara zelo emotivni, da občutita zunanji vpliv bolj kot kakšna njuna tekmica. Ko je športnik v vzponu, ga nič ne ustavi. V kasnejšem obdobju razvoja športnik naleti na pregrado, ki jo je težko preskočiti. Če mu to uspe, pomeni, da se je uspešno soočil s številnimi pastmi, ter da ve, zakaj je tu in kaj mora delati. Ko od blizu spremljam Kajo in Tamaro, se mi zdi, da sta sedaj na tej točki, ko se zavedata, da imata priložnost biti še boljši. Obe imata ogromno rezerve za napredek. Verjamem, da jima bo uspelo.

Z Billie sva se seveda videli in izmenjali nekaj besed, prosila me je tudi, če sem lahko ob njej na soočenju reprezentanc. Težko je opisati njeno navdušenje, ko sliši za Slovenijo. Dvoboj na tedanjem pokalu federacij pred 19 leti v Portorožu je doživela zelo čustveno. Po njem je ostala v Sloveniji še en teden, v tem času pa sem jo vozila in ji razkazovala znamenitosti. Zelo dobro se spominja vsega. Zanimivo je, da je v Portorožu kupila veliko vazo, ki krasi njeno stanovanje v New Yorku. Zelo doživeto je vse skupaj razlagala tudi podpredsedniku Tenisa Slovenije Miranu Kraševcu. Billie Jean bo ta mesec praznovala 80. rojstni dan, zato ji nekdanje igralke pripravljamo presenečenje. Zbiramo slike, na katerih smo skupaj z njo. Jaz sem našla sliko iz Portoroža ter ji napisala posvetilo.

Spomnila sem se svojega prvega profesionalnega dvoboja po Orange Bowlu, ki sem ga pri 18 letih igrala prav z Billie Jean King. To je bilo na Virginia Slimsu v Oaklandu. Tedaj je bila Billie številka 1 na svetu. Igrala sem zelo dobro, izgubila pa sem s 5:7, 3:6. Po dvoboju sva bili skupaj v garderobi. Bila sem zelo sramežljiva, angleško sem tedaj govorila, kot pač sem. Obljubila mi je, da mi bo pomagala, če bom potrebovala kakršnokoli pomoč. Občutila sem njeno dobrodušnost, ki jo je razvila tako močno, da je sedaj ena najbolj prepoznavnih žensk na svetu.

Generalni direktor WTA Steve Simon nas večkrat letno vpraša za kakšno mnenje, ki ga nekdanje igralke rade delimo. V zadnjem času se veliko dela na združitvi moških in ženskih turnirjev, se pravi združenj WTA in ATP, do česar naj bi prišlo do leta 2027. Moški že imajo zagotovljen denarni sklad, ženske pa na nekaterih prizoriščih še ne. Da bo denarni sklad enak za vse, bo zato WTA pokril razliko. Ta trenutek je glavni problem ženskega tenisa ta, da za razliko od moškega nima takšnega rivalstva in velikih imen, kot sta bili nekoč denimo Serena Williams ali Maria Šarapova.

Vidite kakšno igralko, ki bi lahko postala zvezdnica kova Serene Williams?

V prvi vrsti bi izpostavila Coco Gauff. Verjamem, da bo po zmagi na OP ZDA v New Yorku lahko nosila breme uspehov, kar pred njo ni uspelo številnim mladim igralkam, ki so osvojile enega od turnirjev za grand slam. Zdi se mi, da je zelo pomembno, da je začela sodelovati z Bradom Gilbertom, ki je v svetu tenisa izjemno cenjen in ima bogate izkušnje.