dolenjska

Naj bo to čas, ki prižge svetlobo v ljudeh

25.12.2020 | 11:45 | M. Luzar

Praznični čas (Foto: S. Malnarič)

Ljubljana, Sevnica, Brežice - »Prazniki že tisočletja napolnjujejo človeško življenje in ga hkrati razbremenjujejo; s tem življenje osmišljajo in hkrati lajšajo in harmonizirajo,« je zapisal Damjan J. Ovsec v predgovoru svoje Velike knjige o praznikih. Knjiga je izšla leta 1992. Ampak kot da bi jo ustvaril včeraj ali celo danes in ne že skoraj pred tremi desetletji, je Ovsec v njenem predgovoru zapisal tudi to: »Prazniki, če izključimo vse, kar simbolno za njimi stoji, omogočajo posamezniku, da vsaj za kratek čas pozabi na težave. V trenutku, ki ga živimo zdaj, bi lahko odkrito zapisali, da nam v vseh mogočih krizah prazniki pomenijo še več.«

Trenutek, ki ga živimo zdaj, če si besede izposodimo pri omenjenem raziskovalcu praznikov, je res poseben. Življenje se je zaradi novega koronavirusa, ki je v letu 2020 zaznamoval pomlad, poletje in preostali čas vse do izteka decembra, obrnilo na glavo, kolikor ni sploh zastalo. Toda: koledarsko leto ni samo seštevek letnih časov in mesecev, ampak pomeni tudi okvir, v katerem so prazniki in praznovanja. December ima v tem pogledu posebno mesto. Decembrski obiski dobrih mož, po katerih hrepenijo zlasti otroci, simbolično božično odrešenikovo rojstvo, ki izpolni pričakovanja verujočim, ter prehod iz starega v novo leto, kar vzbuja splošno množično čustvovanje – mar ni ta praznični kolaž res neko čisto posebno obdobje, ki celo presega sezono, v katero ga je postavila kulturna zgodovina človeštva? In če rečemo z Ovscem, da nam prazniki pomenijo posebno veliko »v vseh mogočih krizah« – kaj nam pomenijo v koronakrizi? Kako preživeti praznike?

Mehurček

»Edini način, da lahko praznike v širšem krogu preživimo varno, je, da ostanemo znotraj našega mehurčka oziroma da za to obdobje oblikujemo ekskluzivni družabni mehurček,« so nedavno zapisali v ekipi Sledilnika covid-19, spletne strani, ki podrobno poroča o novem koronavirusu. Omenjeni, kot bi jim lahko rekli, kronisti krize in znanilci rešitve, poudarjajo, da se ljudje težko za več kot nekaj mesecev odrečemo medsebojnemu druženju, saj so družbene vezi pomembne tudi za naše zdravje. »Vendar ga lahko v času, ko se med nami širi nalezljiva bolezen, prav medsebojni stiki ogrozijo. V zadnjem letu smo se o novem koronavirusu in njegovem širjenju naučili marsikaj; zdaj lahko svoje vedenje varno prilagodimo in se izognemo nepotrebnemu tveganju za okužbo,« piše v informaciji sledilnika.

Kako oblikovati varen krog ljudi — družabni mehurček? Sledilnik skupaj z vprašanjem ponuja tudi odgovor: »Družabni mehurček je zaključen krog ljudi — majhna skupina zaupanja vrednih prijateljev ali sorodnikov, ki se strinjajo, da bodo spoštovali določena skupna pravila obnašanja in gibanja v času epidemije covid-19 ter se družili le med sabo. Čim manj ljudi, tem bolje! Družabni mehurček mora biti zaključen in vključevati le osebe, ki so se vnaprej odločile, da bodo skupaj preživele praznike, zaradi česar se bodo v tem času izogibale druženju z različnimi ljudmi, kar pomeni, da se bodo pred napovedanim druženjem srečevali samo in izključno znotraj svojega osnovnega kroga ljudi,« je natančna ekipa covid sledilnika.

Čeprav smo narazen, nismo sami

Tudi v Družinskem inštitutu Zaupanje v Sevnici, kjer so vzpostavili brezplačno telefonsko linijo, ki je namenjena vsem, ki čutijo kakršnokoli stisko ali osamljenost in ki deluje vsak delovnik, od ponedeljka do petka, med 10. in 14. uro, razmišljajo o tem, kako preživeti praznike. »Letošnji božično-novoletni prazniki bodo zagotovo drugačni, kot smo jih bili vajeni. Pandemija je spremenila naš način druženja, pa vendar ni spremenila želje po medosebnih odnosih in povezanosti. Čeprav smo narazen bolj kot kadarkoli prej, je to priložnost, da se povežemo kot še nikoli. To lahko storimo tako, da začnemo pri sebi. Letošnje praznike poskušajmo biti čim bolj pozitivni in optimistični. Poskušajmo se distancirati od širše družbe v smislu, da nas novice in trenutno stanje ne bodo spravili v stisko, temveč se raje osredotočimo nase. Ob koncu leta je dobro preleteti pozitivne in negativne dogodke, ki so se nam zgodili v tem letu. Predvsem razmišljajmo samo o sebi in naj nas zunanje dogajanje ne obremenjuje. Verjetno bo vsakdo od nas našel svetlo točko, ki jo je prineslo letošnje leto. Posebej se spomnimo trenutkov, ko smo bili luč drugemu in smo namenili lepo besedo, topel pogled ali dobro delo. To so trenutki, ki štejejo in so v bistvu vsega najpomembnejši. To je morda priložnosti, da uvidimo, da je folklora božično-novoletnih praznikov v nakupovalnih središčih blamaža in so resnični trenutki tisti, s katerimi preživimo čas.

Božič je verjetno za večino najlepši družinski praznik. Predvsem ne gre za postavljanje jelke, okraskov in lučk, temveč za materinski dan, rojstvo novega, čudovitega in iskrenega. Ob rojstvu mama začuti najbolj intimno ljubezen, kar jo človeštvo premore, in božič nas spomni na ta prvi stik med otrokom in mamo. Za praznike si želimo miru, spokojnosti in občutka varnosti, tako kot ob rojstvu. To lahko ustvarimo z notranjim mirom v nas samih. Čeprav ne bomo z našimi svojci, poskušajmo pomisliti nanje, jih poklicati, povezati se z njimi prek nove tehnologije, ki nam to omogoča. Z majhnimi pozornostmi se lahko povežemo in ustvarimo občutek, da nismo sami,« pravi Katja Radej, strokovna sodelavka, zakonska in družinska terapevtka – stažistka v Družinskem inštitutu Zaupanje.

Lučke in svetloba

»Najbrž nisem daleč od resnice, če rečem, da se bo leto 2020 zapisalo v zgodovino kot čas, ki ga v svetovnem merilu še ni bilo,« pravi Ivana Vatovec, pesnica in pisateljica iz Brežic. Kot pove, se ne spušča v vprašanja, kako in zakaj je prišlo do takega stanja, saj po njenem o tem že od začetka koronakrize množično pišejo avtorji različnih strokovnih vrst, laiki in seveda politiki. »V poplavi informacij, pravih in nepravih, logičnih in nelogičnih, razumljivih in še večkrat nerazumljivih, se človek vpraša, katere so prave, resnične in čemu verjeti. Potem začneš razmišljati, saj zato imamo lastno pamet, kar je seveda hvale vredno. Posledica razmišljanja s svojimi možgani pa je vsekakor stanje, ki ni prav nič zavidljivo – za razmišljujočega, da ne bo pomote,« pravi.

Ljubiteljska kultura je po njenem mnenju z ukrepi dobila udarec, ki bo še dolgo bolel, kajti nekateri deli te kulture so popolnoma mrtvi. »Z možem, Rudijem Mlinarjem, delujeva v več društvih: KD Franc Bogovič Dobova, DU Brežice Jagodni izbor in Društvo diabetikov Posavje Brežice, tako da imava izkušnje na več področjih, in sicer na pevskem, dramskem in literarnem. Na začetku leta smo začeli vaditi z dobovskim pevskim zborom ter našo dramsko skupino pri DU Brežice. Dobro nam je šlo in konec junija bi na oder postavili novo komedijo, pevci smo načrtovali koncert, a so ukrepi vse ustavili. Po prvih nastopih vladnega govorca so nas prestavili v leto 1991, čeprav ni bilo tankov ne letal. Najprej nas je ohromil strah, kasneje pa smo začeli razmišljati. No, nekoliko ohlapnejši poletni meseci so prinesli nekaj javnega kulturnega življenja, a le za dober vdih,« pravi.

Obžaluje, da po na novo sprejetih ukrepih deluje le še spletna kultura. Ta način je v literarnem delu še nekako možen, pri zborovskem in dramskem pa nikakor. »Tako odpade naš vsakoletni božično-novoletni koncert na Štefanovo v Dobovi, odpadejo vsa srečanja kulturnikov, vsi literarni večeri v živo. Saj je precej dogodkov, ki jim lahko sledimo prek interneta, a to ni tisto, kar daje ljudem občutek živosti. Ko se neka dvorana napolni z obiskovalci in nastopajoči ustvarijo pristen stik z njimi, je to daleč od tistega, kar občutiš, če poslušaš koncert na svojem računalniku. Osamili so nas, odtujili, ustrahovali, če že ne z napovedjo strašnih posledic bolezni, se jim je to posrečilo s pobiranjem visokih kazni. Ja, saj ne zanikamo virusa, ne zanikamo zapletov zaradi te bolezni, vendar čemu, za božjo voljo, je potrebna tolika javna histerija? In žuganje odraslim ljudem, ki je še za otroke včasih pretirano! In v takem vzdušju so pred vrati prazniki. Marsikdo, ki je že tako osamljen, bo osamljen še bolj, družine se ne morejo obiskati, če živijo v različnih občinah, starostniki so že dolgo in predolgo ostali za zaprtimi vrati domov. Vse to daje snovi za pisanje, ki ga poganjajo občutki, ko se vsega tega zaveš. Midva se ne glede na tako razbito sliko kulturnega stanja nekako uspevava prebiti skozi ta čas z delom. Na srečo imava svoj dom in trato okrog hiše in ne čutiva toliko teh omejitev, kakor jih ljudje v večjih naseljih in v stanovanjskih blokih. Ker so omejeni stiki, je pri naju veliko več miru in časa za pisanje. In to je edino, kar nama je dobrega prineslo to stanje. V neverjetno kratkem času sva končala nekaj svojih del: Rudiju so izšle Leške pravljice in pripovedke ter roman Leški knapi (oboje pri Celovški Mohorjevi) in ta teden je oddal v založbo roman o Janezu Mencingerju, jaz pa sem oddala (Celjski Mohorjevi) delo Obrazi ob Dobličici in (Celovški Mohorjevi) Anine kresnice. Tega v normalnih razmerah nikakor ne bi zmogla, saj bi z vajami izgubila ogromno časa.

Glede praznikov pa bi rekla, da smo Slovenci že zdavnaj izgubili občutek za to, kaj ti pomenijo. Božični čas je čas spomina na Jezusovo rojstvo. Nikakor pa sem ne šteje nakupovanje čez vse mere, čaščenje treh dobrih mož v takem obsegu, nikakor to ni poplava reklam na TV in v poštnih nabiralnikih in ves december obešene lučke po mestih, ki jih prebivalci po deveti uri zvečer ne morejo videti med sprehodom po mestu. In morje teh lučk ne more prižgati svetlobe v ljudeh, ki so osamljeni, bolni, brez dostojnih bivališč, ki so na mrzlem in lačni in celo brez strehe nad glavo. Ja, za marsikoga so to najtežji dnevi v letu, pa ne zaradi korone, temveč zaradi številnih drugih vzrokov. Stvarnost je danes nekaj, kar zaznajo le tisti, ki trdno stojijo na zemlji. In postaja svinčeno težka … Kako potem preživljati ta čas ob vseh omejitvah? Doma, na toplem, čeprav te boli srce za vsakega, ki tega nima. Z zavitkom dobrot, ki jih imaš, z nekaj evri, kolikor lahko daš. To se da narediti kljub prepovedi druženja, če smo še ljudje …« pravi Ivana Vatovec.

Članek je bil objavljen v zadnji številki Dolenjskega lista.

‹ nazaj