Intervju: Lidija Jerkič

Predsednica ZSSS: Kapital ni le plaha ptica, je tudi ptica roparica

Diana Janežič
1. 5. 2024, 16.35
Posodobljeno: 1. 5. 2024, 17.11
Deli članek:

Pred praznikom dela smo nekaj vprašanj o aktualnem sindikalnem gibanju in delavskih pravicah postavili predsednici Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidiji Jerkič, ki bo letošnja osrednja govornica na prvomajskem srečanju na Graški Gori.

Sašo Švigelj
Lidija Jerkič, predsednica ZSSS.

Najprej osebna izkaznica – koliko članov ima ZSSS in kako je z vključevanjem mlajših generacij? V sindikalnem članstvu še vidijo koristi, prednosti, zaščito?
ZSSS je krovna organizacija, ki združuje 22 sindikatov različnih dejavnosti v zasebnem, javnem in storitvenem sektorju. Članov je skoraj 130.000. V okviru Zveze deluje tudi Sindikat Mladi+, ustanovljen prav z namenom promocije sindikalnih idej med mladimi in na njihov način, njihove aktivnosti pa same po sebi najbolje kažejo, da imajo interes za sindikalno idejo solidarnosti. Morda bolj kot koristi zasledujejo idejo medsebojne pomoči in varnosti. Želim si, da bi tudi več drugega članstva na sindikalizem gledalo na ta način, in ne zgolj z materialnega vidika.

1.maj je spomin na borbo delavcev za pravice. Danes so na udaru znova tiste, za katere so se borili pred dobrimi 130 leti – delovni čas, delovne razmere, odmor za malico, plače, dodatki … Kaj danes piše v kolektivnih pogodbah in zakonu o delovnih razmerjih? Delodajalci pravice upoštevajo?
Raven delavskih pravic v primerjavi z začetki sindikalnega boja je bistveno višja. Če se le spomnimo, da je takrat delavnik trajal 12 ur, da ni bilo niti osnovnih delavskih pravic (od dopusta, bolniške, nadomestil, povračil stroškov …) niti primernega plačila, potem vemo, da znova ne bo treba začeti. Res pa je, da se je treba za obstoječe boriti ves čas, nanje ves čas opozarjati in jih uveljavljati, tudi nadzirati. Kapital ni le plaha ptica, je tudi ptica roparica. Za sklepanje kolektivnih pogodb je treba veliko strokovnega dela in moč v pogajanjih, ki jo daje sindikalno članstvo. Brez tega bo manj kolektivnih pogodb in manj pravic.

Sašo Švigelj
Lidija Jerkič, predsednica ZSSS.

Domala v vseh poklicih uporabljamo vse več tehnologije, nadomeščajo nas roboti in stroji, delati pa je treba vse več, hitreje in dalj časa, dosegljivi smo praktično 24 ur na dan. Je čas, da začnemo proizvajati manj, ne vedno več?
Že dolgo bi morali delati, zato da živimo, in ne živeti za to, da delamo. Tempo dela postaja nevzdržen, zato je pomembna pravica do odklopa, ki je bila sprejeta pri zadnjih spremembah Zakona o delovnih razmerjih. Pravico imamo, da odklonimo delo v našem prostem času, delodajalec pa od nas takrat ne bi smel zahtevati, da delamo. Imamo tudi pravice do dopusta, počitka, ustreznega plačila in še veliko drugega. A če jih ne uveljavljamo, potem jih seveda nimamo. Tudi če smo sindikalno organizirani, je to včasih težko, če nismo, pa nemogoče. Razen seveda, če imamo srečo in imamo poklic, ki je redek in ga morajo delodajalci drago plačati.

Vse več poklicnih skupin v javnem sektorju stavka in zahteva višje plače. Kaj pa zaposleni v gospodarstvu in njihove plače? Bodo tudi oni stavkali? Je stavka sploh učinkovito orodje – zdravniki stavkajo že 3 mesece?
Položaj teh skupin je različen. V javnem sektorju imajo enoten plačni model, ki se dogovarja na državni ravni in velja za vse zaposlene. Izven tega modela dvigi plač niso mogoči. Usklajevanje plač v javnem sektorju je bilo v zadnjih 15 letih zelo neredno ali pa ga sploh ni bilo. Nekaj časa niso prejemali niti regresa za letni dopust, božičnic tudi niso nikoli dobili in jih tudi zdaj ne.
Na drugi strani so se plače v zasebnem sektorju ves čas usklajevale, kjer imajo sklenjene kolektivne pogodbe, vsako leto, enako tudi regresi, marsikje so izplačane božičnice. Tudi v zasebnem sektorju potekajo stavke, ki pa so žal manj opazne kot stavke v javnem sektorju. Ko stavkajo zaposleni v podjetju, to redko odmeva več mesecev, pa tudi stavke običajno ne trajajo toliko. Stavko je seveda mogoče nemudoma organizirati v katerem koli podjetju, kjer delavci za to izrazijo interes in v njej sodelujejo. Tu se javni in zasebni sektor ne razlikujeta. Stavka je lahko učinkovita, ni pa nujno. Zelo je odvisno od postavljenih zahtev in vodenja.

Je to, da delodajalci v mnogih panogah iščejo delavce, lahko as v rokavu delavcev, da si izborijo boljše delovne razmere in plačilo za delo?
Je in se tudi že dogaja. Zelo se je povečala fluktuacija z manj plačanih delovnih mest na bolje plačana, delavci se zavedajo, da je ponudba delovnih mest večja, delodajalci pa kot prednost pri privabljanju delavcev večajo plače. Še vedno pa veliko ljudi kljub slabemu plačilu ne upa tvegati spremembe zaposlitve, pa tudi denar ni vse. Večkrat se pred plačilo postavijo dobri delovni odnosi, zadovoljstvo z delom, delovne razmere in podobno. Opazen je tudi velik prehod iz javnega v zasebni sektor, kar tudi kaže na razmere.

Rešitev za pomanjkanje delavcev je menda v uvoženi delovni sili. Kako, če pa se tako bojimo tujcev in je tudi zakonodaja za njihovo zaposlovanje cokla?
Prognoze napovedujejo, da nam bo zmanjkalo potencialnih domačih delavcev. Kaže, da nas za način življenja, kot smo se ga navadili, ne bo dovolj. Izbire je zelo malo: ali se bomo odvadili načina in bomo sami poprijeli za dela, za katera zdaj ne poprimemo oziroma zmanjšali število podjetij, trgovin, šol, vrtcev in podobno, ali pa bomo morali uvažati delavce od drugod. Izbira je naša.

Sašo Švigelj
Lidija Jerkič, predsednica ZSSS.