Namen industrije 4.0 je, da tovarna postane boljša različica same sebe. Ne naslednji spaceX ali tesla, poudarja Joachim Hensch, nemški svetovalec za industrijo 4.0, ki je četrt stoletja delal v modnem velikanu Hugo Boss, od leta 2015 kot direktor največje tovarne v skupini, ki se je pod njegovim vodstvom prelevila v pametno tovarno.
Joachim Hensch bo glavni govornik na 1. konferenci Pametna industrija, ki jo v okviru Tovarne leta 21. maja pripravljamo v Kongresnem centru Celje.
Kaj bo glavno sporočilo vašega predavanja na konferenci Pametna industrija v Celju?
Veliko ljudi še vedno meni, da je digitalno ločeno od realnega sveta. Glavno sporočilo mojega predavanja bo, da digitalni dvojček svojega posla jemljite enako resno, kot jemljete resno svoj posel. Če ste lastnik podjetja, če delate v industriji, če ste z njo povezani …, se digitalnemu dvojčku posvečajte z enako skrbnostjo, kot skrbite za dogajanje v svojem realnem okolju.
Vsaka informacija, vsak kos papirja, vse informacije, ki ustvarjajo vrednost v organizaciji, naj imajo digitalnega dvojčka. Poznati morate vrednost tega in vedeti, kako za to skrbeti. Naša silicijeva različica in naša ogljikova različica sta danes za posel enako pomembni.
Koncept industrije 4.0 je bil predstavljen pred skoraj poldrugim desetletjem. Kje smo danes, koliko pametnejše so tovarne oziroma industrije zdaj?
Nemška vlada je leta 2011 koncept industrije 4.0 na sejmu v Hannovru predstavila kot orodje za obrambo pred proizvajalci iz Kitajske.
Z njim bi industriji omogočili, da bi tudi z razdrobljeno proizvodnjo prilagojenih izdelkov ustvarjala enako velike dobičke, kot jih prinaša visoko učinkovita množična proizvodnja. Kar je nasprotje samo po sebi.
Množična proizvodnja prinaša velike dobičke, ker je visoko optimizirana v smislu avtomatizacije, robotizacije, procesov … Razdrobljena naročila učinkovitost proizvodnje zmanjšujejo, s tem pa tudi profitne marže.
Na ta izziv se je usmeril koncept industrije 4.0. Da v vse bolj kompleksnem svetu in ob vse kompleksnejši proizvodnji profitne marže ne bodo manjše. Da se pri obvladovanju kompleksnosti opremo na tehnologijo, ki bo industriji pomagala zadržati velike dobičke.
Ko danes potujem po svetu, vidim tovarne, ki so uspešno vlagale v industrijo 4.0, si povrnile naložbe in ustvarjajo denar, pa tudi tovarne, v katerih so prepričani, da industrija 4.0 pomeni le uvedbo digitalnih stvari, torej programske in strojne opreme, interneta stvari in podobno. V takšnih denarja ne ustvarjajo, so pa odličen vir bogatenja ponudnikov programskih rešitev in druge IT-opreme.
Kot ugotavljajo pri McKinseyju, je neuspešnih 57 odstotkov projektov uvajanja industrije 4.0. Razlogi so tako v napačnih izhodiščih kot v uvedbi orodij in sredstev, zaradi katerih sam posel ne postane nič boljši.
Namen industrije 4.0 je, da tovarna postane boljša različica same sebe. Ne naslednji spaceX ali tesla. To zmotno prepričanje je žal močno uveljavljeno tako v razvitem delu sveta kot v razvijajočih se gospodarstvih.
Na svojih poteh po svetu še vedno opazujem tudi tovarne, ki so na ravni industrije 3.0, ali celo takšne na ravni 2.5. Se pravi, da proizvodne linije delujejo z malo ali brez avtomatizacije in robotizacije, digitalizacija pa je še zelo oddaljena praksa.
Kaj bi torej lahko rekli, kako pametne so danes tovarne v primerjavi z letom 2011?
Te, ki so uspešno uvedle načela industrije 4.0, so veliko pametnejše kot pred desetimi leti. Menedžerji razpravljajo in sprejemajo odločitve na podlagi podatkov, ne na podlagi občutkov. Zaposleni delujejo v veliko bolj preglednem okolju in imajo na voljo podatke v realnem času.
Za tiste tovarne, kjer se z industrijo 4.0 le spogledujejo, pa so stvari postale še težje. Prepad med njihovim analognim razmišljanjem in digitalnim, vse pametnejšim okoljem je z vsakim trenutkom globlji. Podjetja, ki delujejo na področju robotizacije in programske opreme, nove rešitve razvijajo z bliskovito hitrostjo, zaradi česar se tovarnam, ki industrije 4.0 niso zagrabile resno, še dodatno majejo tla pod nogami.
Kako industrijo 4.0 razvijati v prihodnje, da bo koristila čim večjemu delu gospodarstva?
Na podlagi svojih dolgoletnih menedžerskih izkušenj na prvo mesto postavljam izobraževanje. Tako v medijih kot v živo, na primer na konferencah, je o industriji 4.0 še vedno veliko besedičenja, ki se življenj praktikov v industriji ne dotika zares.
Ko sem se pred nedavnim pogovarjal z udeleženci mednarodne konference v Dubaju, tudi z nekaterimi predstavniki velikih jeklarskih družb, se je izkazalo, da nihče med njimi ne ve, kako bi z industrijo 4.0 izboljšal svojo tovarno.
Zato poudarjam pomen izobraževanja ljudi. Doseči moramo, da bodo ljudje razumeli, kaj ta ali ona rešitev v praksi pomeni za njihovo tovarno, kako jim bo pomagala izboljšati učinkovitost poslovanja in povečati dobiček.
Pomembno se mi zdi tudi, da v izobraževanje ljudi vlagajo tudi države. Kot denimo Singapur, kjer bodo izobraževanje o umetni inteligenci podprli s pet tisoč dolarji, v shemo pa se lahko vključijo državljani, stari 40 let in več.
Zakaj so se za to odločili in starostno mejo postavili tako nizko? Prepričani so, da niti tisti, ki so izobraževanje končali pred 15 leti, niso več kos današnjim hitrim spremembam, kaj šele starejši. Na ravni države so sprejeli odločitev, da bodo za vzdržno prihodnost družbe in večjo konkurenčnost gospodarstva poskrbeli z vlaganji v možgane zaposlenih in menedžerjev.
To je lahko dober zgled tudi za druge. Če bi sam bil minister za delo v Sloveniji, bi se zavzel za pragmatično krepitev znanj na področju industrije 4.0. Zaposlenim strokovnjakom v industriji bi omogočil praktična izobraževanja, da bi ti razumeli in uvideli pomen industrije 4.0 za njihov posel, kako lahko svoje delovanje na lokalni in svetovni ravni s tem izboljšajo.
V gospodarstvu imate skoraj 40-letne izkušnje. Kdaj in kako ste se sami prvič srečali z industrijo 4.0 in digitalizacijo?
Že od malih nog me zanima, kaj se dogaja za zaveso, v ozadju. Že od nekdaj želim razumeti, kako stvari delujejo. To pride nadvse prav, ko se začneš spogledovati z neko tehnologijo in moraš razumeti ne le njen pomen, ampak tudi, kaj pomeni zame.
Prav tako me je vedno zanimala tehnologija, kot otroka, najstnika in odraslega.
Sredi devetdesetih let, ko sem že bil zaposlen pri nemškem modnem velikanu Hugo Boss, smo uvedli več oblik izobraževanja in usposabljanja zaposlenih, podprtih s tehnologijo. Po poglabljanju menedžerskih znanj v Švici sem se leta 2014 udeležil konference v ZDA z naslovom Kako voditi tovarno prihodnosti. Predstavljen je bil tudi koncept industrije 4.0, ki me je povsem prevzel. Še zlasti me je navdušila uporaba digitalnega dvojčka, ko v digitalnem svetu poustvariš popolno kopijo tovarne v fizični obliki in na podlagi sprotnih podatkov izboljšuješ njeno delovanje.
Po vrnitvi s konference sem ves navdušen svoja nova spoznanja predstavil upravi, a to ni nikogar zanimalo.
Ko sem leta 2015 prevzel vodenje tovarne Hugo Boss v Turčiji s 3.800 zaposlenimi, sem si rekel: od sedeža podjetja si oddaljen dva tisoč kilometrov, imaš svojo kadrovsko in IT-ekipo, svoje vodje projektov. Šef mi je dejal, da dokler bo tovarna izdelke dobavljala v predvidenih rokih, v okviru določenih stroškov in v želeni kakovosti, lahko tam počnem, kar se mi zdi prav.
In tako sem se odločil, da v tej tekstilni tovarni uvedemo industrijo 4.0.
Seveda so vsi rekli, da je to norost, saj da je industrija 4.0 primerna le za tovarne v avtoindustriji oziroma za druge, ne za nas.
Nejevernike sem zavrnil z argumentom, da ne gre za 500 ali tisoč dolarjev vredne senzorje, nameščene na stroje, ampak za načelo, da digitalne informacije uporabimo tako, da bomo lahko delo v fizični tovarni opravili bolje.
Katere prednosti, ki jih je tovarni Hugo Boss v Turčiji prinesla industrija 4.0, bi poudarili?
Nekaj številk bom naštel v nadaljevanju. Še prej pa bom delil izkušnjo z eno od nevladnih organizacij (NVO), katere predstavniki so po mojem predavanju na nekem dogodku želeli med zaposlenimi v proizvodnji preveriti, ali so ti zaradi nove ureditve pod velikim pritiskom in zato nezadovoljni.
Ko so nam po obisku in pogovorih z zaposlenimi predstavili poročilo s svojimi ugotovitvami, so bili še zlasti navdušeni nad izjavo ene od zaposlenih delavk v proizvodnji. Dejala je namreč, da je zdaj sama svoj menedžer.
»Svoj menedžer sem. Če potrebujem informacijo o proizvodnji, vprašam napravo – po proizvodnji smo namestili 600 tablic in osebnih računalnikov –, če moram vedeti, kaj naj naredim, vprašam to napravo, če potrebujem nov material, če se je zlomila igla na šivalnem stroju, če imam z njim težave, povem tej napravi. Če želim izvedeti, koliko sem zaslužila, ker sem ta dan presegla normo, bi mi povedala. Če potrebujem informacije o barvah blaga in niti, je moj sogovornik ta naprava. Če želim svoje delo opravljati kar najbolje, za to dobesedno ne potrebujem nikogar drugega kot tega digitalnega dvojčka.«
Na vprašanje NVO, ali zaradi podrobnega spremljanja številk o uspešnosti njenega dela čuti pritisk, je odgovorila, da ne. »Vsak dan sproti lahko vidim, ali bom dobila bonus, ker sem presegla normo, ali pa ga ne bo. Nikogar mi ni treba vprašati, ali mi je uspelo. To vidim sama.«
Če se dotaknem še nekaj številk. Zaradi industrije 4.0 smo lahko odpravili tri menedžerske ravni, saj po teh ni bilo več potrebe. To je seveda odsevalo v rezultatu pod črto. Ko sem nov koncept predstavljal zaposlenim, so se številni delavci v proizvodnji zbali za svoja delovna mesta, saj smo govorili o uvajanju robotizacije, a se je izkazalo ravno nasprotno. Odvečna so postala nekatera delovna mesta belih ovratnikov. Število zaposlenih smo zmanjševali organsko. Ko je sodelavec odšel ali se upokojil, za izpraznjeno delovno mesto nismo najeli nikogar, ampak smo delo oddelka reorganizirali ob pomoči tehnologije.
Industrija 4.0 nam je pomagala skrajšati zastoje v proizvodnji, saj so vzdrževalci hitreje dobili prave informacije o težavah s stroji in jim jih je uspelo hitreje popraviti. Zato smo lahko število vzdrževalcev zmanjšali za petino. Izboljšali smo načrtovanje proizvodnje, razporejanje virov, uvedli napovedovanje kakovosti izdelkov, za polovico znižali stroške usposabljanja novih zaposlenih in še in še.
Kateri dejavniki so najpomembnejši za uspešno uvajanje industrije 4.0?
Pozorni morate biti na dve stvari. Na tehnično preobrazbo, ki pomeni, da za posamezno zadevo izberete pravo tehnologijo, in na proces sprejemanja oziroma prilagajanja ljudi novim tehnologijam.
Poskrbeti morate, da ljudje resnično znajo uporabljati novo tehnologijo in tako spoznajo, da je zaradi te njihovo življenje lažje. Ko ljudje razumejo, da jim tehnologija omogoča, da svoje delo opravljajo bolje, hitreje, lažje, jo bodo sprejeli in njeno uvajanje bo uspešno.
