Blesk, ki ga po 60 letih še znajo najti
Sobotni koncert, na katerem so štirje od petih članov Kameleonov praznovali 60. obletnico nastanka legendarnih Beatlesov nekdanje Jugoslavije, je tudi največjim skeptikom zaprl usta. Ne, seveda to niso več 17-letni “muloti”, ki so lovili Radio Luxemburg, a v povprečju 77-letni tovariši še niso odigrali zadnje note.
Kameleoni, Jadran Ogrin, Marjan Malikovič, Tulio Furlanič in Vanja Valič, so na rojstni dan Danila Kocjančiča (1949-2013) z odra koprske Arene Bonifika obudili tako nekaj vzdušja in energije, s katero so osvojili nekdanjo skupno deželo, kakor za hip pogrešanega Kocjančiča, ki je s pomočjo umetne inteligence zapel z zasedbo in z velikih zaslonov ob odru marsikomu povzročil kurjo polt. Navdušeno občinstvo je pripadalo po večini “generaciji”, ki se je spominjala vsega, kar se je v povezavi s skupino, zaradi katere se je Kopra prijel vzdevek “jugoslovanski Liverpool”, dogajalo v letih, ko so v ospredju zabave, prve simpatije, ljubezni, poljubi ... Dve uri glasbenega sprehoda skozi avtorske skladbe (od Gremo generacija, Felicità, Žarek skozi meglo dneva, Sijaj izgubljene ljubavi do najnovejše Naj bo vse drugače) in uspešnice, ki so zaznamovale svetovno glasbeno sceno (od Hendrixove Hey Joe, Stonesove Paint it Black in sklepne Hey Jude njihovih vzornikov The Beatles) je ponudil pravzaprav več od pričakovanj, ki si niso upala seči dlje od nostalgičnih užitkov. Poleg solidne izvedbe, ki so jo podprli kitarist Matjaž Sterže, klaviaturist Goran Velikonja in bobnar Moreno Butinar, in še vedno ubranega kameleonskega večglasja, bo v spominu ostalo kar nekaj ikoničnih trenutkov. Med njimi je gesta koprskega župana Aleša Bržana, ki je Valiča, “enfant terrible” večera, z odra prestavil varno v dvorano, da je ta lahko z mikrofonom po dvorani občinstvo povabil k prepevanju znanega “nananana” iz Land of 1000 Dancers, Satisfaction v interpretaciji predsednice Nataše Pirc Musar in morda z najglasnejšimi ovacijami pozdravljen bobnarski dialog med Furlaničem in Butinarjem.