Tudi v notranjosti zapuščene stavbe, ki sicer že dolgo propada, je še nekaj ostalin bivše kinodvorane, tudi v nekdanji kabini kinooperaterja tudi projektorja.
Vrata zapuščene stavbe, kjer je nekoč deloval otroški Kino Mojca, sta nam odprla brata Andrej in Mihael Levstek, dva izmed petih dedičev stavbe, ki se je po osamosvojitvi znašla v dolgotrajnem denacionalizacijskem in nato še krajšem zapuščinskem postopku, vmes pa propadla. V kolektivno zavest se je hiša zasidrala, ker je v njej do leta 2001 živela kinodvorana. O tem v vhodnih prostorih za starimi vrati priča prostor nekdanje blagajne, okoli katere je še obešenih nekaj nagubanih plakatov, nad okencem za nakup vstopnic pa je na roke napisana tudi cena vstopnice: 450 sit (preračunano 1,9 evra, revalorizirano na današnji datum pa 3,63 evra). Poleg tega je še, prav tako na roke napisan, ohranjen razglas, da tudi otroci potrebujejo svojo vstopnico. Za nekdanjo kinodvorano, iz katere so ob zaprtju odnesli stole, je ostalo platno in v etaži višje, v nekdanji kabini kinooperaterja, še dva Iskrina projektorja.
Brata Levstek, ki sta odraščala v sosednji hiši, se spomnita, kako so kinooperaterji na dvorišče metali izrezke filmskega traku in sta te, kot pove Andrej Levstek, kot otroka zbirala. Ko sta odraščala, so na Medvedovi še vrteli kavbojke.
Na tej lokaciji je, kot je zgodovino popisal Klemen Žun v knjigi Kino zemljevid: Zemljevid ljubljanskih kino prizorišč (1896-2014), konec 20. let prejšnjega stoletja v večnamenski dvorani najprej deloval kino Union, rednejšo kinematografsko dejavnost je dvorana pod imenom kino Šiška nato doživela leta 1947. Kasneje se je kino še večkrat preimenoval, dokler ni leta 1975 to postal otroški kino Mojca. »Svojčas edina tovrstna kinodvorana v Jugoslaviji je 26 let prikazovala izključno filmski program za otroke, ki pa je zaradi pomanjkanja primerne filmske ponudbe vseskozi beležil slab obisk,« tudi v knjigi navaja Žun.
Kino Mojca do leta 2001
Kino Mojca, ki je deloval pod okriljem podjetja Ljubljanski kinematografi, je vrata zaprl leta 2001, kar je istega leta, kot so v BTC-ju zagnali prvi slovenski multipleks Kolosej. Stavba nekdanjega kina Mojce je nato nekaj časa služila še kot skladišče, dokler Ljubljanskim kinematografom ni bila leta 2014 odrejena prepoved razpolaganja z nepremičnino do zaključka denacionalizacijskega postopka.
Kot pove Andrej Levstek, je denacionalizacija trajala približno 30 let, sedaj, ko je zaključen tudi krajši zapuščinski postopek, imajo dediči zemljišče namen prodati. Kot povesta brata, bo cena okoli 1, 4 milijone evrov.
