DL: Janez Korevec, zbiratelj in restavrator starih motorjev

27.2.2024 | 14:40

Janeza Korevca že od mladih let navdušujejo motorji.

Svojo zbirko motorjev z veseljem pokaže vsem, ki se pri njem oglasijo.

Janez je vesel, da ima tako veliko podporo žene Silve.

Janez in Silva se rada udeležujeta motorističnih srečanj.

Nekaj motorjev je razstavljenih tudi v hiši.

Učna polica – na steni v ozadju povsem razstavljena »mašina« enega izmed motorjev.

Določena motoristična obleka paše določenemu motorju.

Medtem ko nekateri zbirajo znamke, kovance, vinilne plošče ali kaj drugega, Janeza Korevca iz Velikega Gabra privlačijo stari motorji. Doma jih ima več kot 60, najstarejši pa so iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Čeprav je vsak model po svoje unikat, imajo vsi vendarle nekaj skupnega. Restavrirale so jih Janezove spretne roke, ki so motorjem povrnile staro podobo in sijaj.

Janez se je že v otroških letih navduševal nad motorji. Ob koncu osnovne šole je opazoval fante premožnejših staršev, kako so se z njimi vozili naokrog. Ko je zbral dovolj korajže, je včasih kakšnega prosil, ali mu ga posodi za en krog. Pa je vedno naletel na negativen odgovor. Zato se je odločil, da si bo nekega dne kupil svojega. Ta želja se mu je uresničila pri šestnajstih letih, ko je že služil svoj denar. Takoj po končani osnovni šoli si je namreč poiskal službo na železnici v Ljubljani, kjer so ga vzeli kot vajenca za ključavničarja. Spominja se, da je plača takrat znašala 18.000 dinarjev, za pol leta star motor pa je sestrin mož zahteval 150.000 dinarjev. Pridno je varčeval in nazadnje le kupil svoj prvi Tomos T-12.

Ta je požel veliko zavidljivih pogledov vrstnikov; nad njim so bili navdušeni tudi Janezovi bratje in sestre. V družini je bilo namreč devet otrok. Motor pa ni bil le lep, ampak za tiste čase tudi hiter. Od Velikega Gabra do Ljubljane je čez višnjegorski klanec potreboval le dobro uro. Takrat je bila še dovoljena vožnja z motorji po avtocesti.

Preden je šel k vojakom, je kupil nov motocikel NSU MAXI 175. Z očetom sta ga postavila na podstrešje, na katerem je bil varno spravljen pred mlajšimi brati, ki so se želeli z njim malo popeljati naokrog. Ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, ga je še vedno čakal, se spominja Janez. Danes ima doma kar 65 motorjev različnih modelov, najstarejši pa je iz leta 1939.

TUDI PONOČI RAZMIŠLJAL O MOTORJIH

Restavriranje starodobnih motociklov je postal njegov konjiček. Zelo rad je šel po službi v svojo delavnico in »šravfal«. »Ko sem motor obnovil, sem poiskal drugega. Vedno me je zanimalo, kako deluje motor druge znamke. V vsakega sem vložil ogromno dela in prostega časa. Ko imaš povsem razstavljenega in ga potem nazaj sestaviš, da dela, je to takšno veselje. Težko je tak motor kar prodati. Tako sem jih drugega za drugim postavljal v vrsto, zbirka pa je bila iz leto v leto večja. Z vsakim privitim vijakom se mi je motor še bolj privil v srce,« pravi Janez.

Včasih mu vse ni šlo tako, kot si je zamislil. Pa ni obupal. Še ko je šel spat, je razmišljal, kako bi problem rešil. »Ponoči sem velikokrat premleval, kako bi se dalo kaj popraviti. Običajno sem se česa domislil, in ko sem se zjutraj zbudil, sem šel takoj v delavnico poskusit, če deluje,« še dodaja.

IZ JAME IN POD KUPOM DRV

Da je mojster, ki zna popraviti stare motorje, se je kmalu razvedelo okrog. Ljudje so se obračali nanj, če so izvedeli, da ima kdo kakšen motocikel in ga ne potrebuje več. A večkrat se je moral sam pošteno potruditi, da je prišel do njega. »Enega smo potegnili iz jame v gozdu. Bil je v zelo slabem stanju, kolesa se sploh niso vrtela, a sem ga uspel popraviti in dela. Spominjam se tudi motorja DKW 175 VS, letnik 1953. Bil je založen pod kupom drv, lastnik pa je zahteval, da mu najprej plačamo denar, šele nato se lahko dokopljemo do njega. Kupil sem ga, ne da bi vedel, v kakšen stanju je. Nato sem šel domov po prikolico, in ko sem se vrnil nazaj, je motor že stal na dvorišču; lastnik je sam premetal drva,« pripoveduje Janez, ki je letos dopolnil 76 let, od leta 2000 pa je upokojen.

PO MANJKAJOČE DELE V TUJINO

Večino motorjev je povsem razdrl, da je lahko očistil rjo, vse podmazal, vstavil nove dele in na novo nanesel barvo ter pokromiral. Vedno se je pri svojem delu zavzemal, da je pokvarjene ali manjkajoče dela nadomeščal z originali. Danes lahko to naročiš prek spleta, včasih pa je bilo treba po dele na različne sejme. Z ženo Silvo sta se pred leti namenila v Nemčijo kupit špice za kolesa enega izmed motorjev. Čeprav niso bile poceni, sta jih kupila štiri zavitke. Ko sta prodajalca še enkrat vprašala, ali je vse »richtig«, jim je ta zatrjeval, da se nimata česa bati. A glej ga, zlomka. Špice v dveh zavitkih so bile prekratke. Ni jima preostalo drugega, da sta počakala na sejem naslednje leto, da sta jih zamenjala.

Iz tujine sta domov pripeljala tudi izpušno cev za motor znamke BMW. Da bi se izognila plačilu carine na meji, sta cev skrila pod sedež avtobusa. Ker nista imela težav, sta naslednjič korajžno kar v prtljažnik avtobusa spravila sedež za motor, ki sta ga skrbno zavila. A carinik se je pri pregledu avtobusa zapičil prav v njun zavitek; carina pa je bila na koncu dražja od cene sedeža. To je bila dobra šola za naprej.

NJIHOV VIKEND JE V MOTORJIH

»Eni so veliko denarja pustili v gostilnah za šankom, kupili vikende, naš vikend pa je v motorjih. Gotovo sta bila sin Damjan in hčerka Janja v mladosti zaradi tega prikrajšana za kak sladoled. Denarja za vse preprosto ni bilo, saj smo gradili hišo,« pristavi Janez. Na vprašanje, ali je na kak motor še posebej ponosen, pravi, da je vsak nekaj posebnega.

Če bi jih radi videli ali slišali njihovo brnenje, Janez in Silva ob predhodni najavi posameznike ali skupine vabita na brezplačen ogled. Z veseljem bosta pokazala zbirko starih motorjev in ob tem povedala še marsikatero zanimivost. Pred leti so na ogled prihajali tudi dijaki iz novomeškega šolskega centra. Janez ima postavljeno tudi učno polico, na kateri je razstavljenih nekaj »mašin«, ena pa je povsem razkopana, da se vidi, kaj sploh je v njej. Na podstrešju ima sicer spravljenih še nekaj starih motociklov, ki čakajo na obnovo, a se jih ne loti, saj preprosto nima več prostora, da bi jih kam postavil.

VZTRAJEN, NATANČEN, POTRPEŽLJIV IN SREČEN

Silva je nanj zelo ponosna. Pravi, da je zelo vztrajen, natančen, potrpežljiv in ne nazadnje tudi srečen, ko motorju znova vdahne življenje. Sprva ji ni bilo najbolj všeč, da je zanje dal toliko denarja, pa še vozni niso bili. A ko je videla, kako jih je obnovil, koliko ur dela in odrekanja je bilo vloženega v vsak motocikel, je bila tudi sama navdušena.

Ob tem se pošali, da če bi bila ona tolikokrat pobožana, kot je bil vsak izmed teh restavriranih motorjev, bi se prav gotovo svetila od visokega sijaja. Janez je vesel, da ima pri njej tako veliko podporo. Silva je med drugim tudi poskrbela, da imajo vsi motorji ustrezne dokumente, kar ni bilo preprosto. En motor pa je Janez obnovil posebej zanjo, in sicer gre za črnega pucha. Dogovor pa je bil, da Silva naredi vozniški izpit za motor. In pri petdesetih letih ga je tudi opravila.

Včasih sta s sinom Damjanom motorje vozila na razstave po Sloveniji, zdaj pa tega ne počneta več. Z njimi vsake toliko časa naredita kakšen krajši krog. Sicer pa imata Janez in Silva potovalni motor, s katerim se podata na vožnje po Sloveniji, s prijatelji pa tudi na daljše poti v tujino. To so posebna doživetja, na katerih vedno uživata. Pravita, da je imeti veter v laseh, pa čeprav je včasih kakšna mušica v očeh, posebno doživetje.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Besedilo in fotografije: Rok Nose