Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V četrtfinalu konferenčne lige 2024/25 se bo NK Celje pomeril z veliko Fiorentino, klubom, za katerega so v preteklosti igrali tudi Slovenci, največji pečat pa je pustil Josip Iličić. Kaj vemo o italijanski ekipi?
Fiorentina je naslov italijanskega prvaka doslej osvojila le dvakrat.
Prvič leta 1956, ko so bili potem tudi evropski podprvaki (pred 124.000 gledalci jih je na Bernabeu premagal Real Madrid na čelu z legendarnim Alfredom Di Stefanom), drugič pa leta 1969.
Od bankrota do ameriškega lastništva
Klub, ki ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kupil filmski producent in poslovnež Mario Cecchi Gori, si je tedaj ustvaril veliko evropsko ime, v evropskih tekmovanjih “plesal” kar lep čas pred prelomom tisočletja, najbolj pa je ljubiteljem nogometa ostal famozen zadetek Gabriela Batistute v Londonu, ko je Fiora jeseni 1999 šokirala Arsenal v skupinskem delu lige prvakov.
Med najbolj znana imena v zgodovini kluba lahko štejemo izjemnega vratarja Francesca Tolda, italijanskega virtuoza Roberta Baggia, argentinsko ikono Daniela Passarello, brazilskega kapetana Dungo, portugalskega kreatorja Ruija Costo in človeka z največ nastopi Giancarla Antognonija, ki je dres Fiorentine oblekel kar 429-krat.
Družina Cecchi Gori na začetku novega tisočletja ni mogla več zagotoviti zajetnih plač, klub je prenehal obstajati, a ga je avgusta 2002 na noge postavil Diego Della Valle, uveljavljeni proizvajalec usnja in čevljev. Edini človek, ki je ostal v klubu tudi čez to kalvarijo do četrte lige (Serie C2), je bil nekdanji italijanski reprezentant Angelo Di Livio.
Vijoličasti po nesreči
Vijoličasti kolektiv se je ekspresno vrnil med italijansko elito, odkupil pravice za uporabo imena Fiorentina in vseh simbolov rajnkega kluba, najnovejša prelomnica v zgodovini moštva iz Firenc pa je 6. junij 2019, ko je lastništvo za 160 milijonov evrov prevzel ameriško-italijanski milijarder Rocco Commiso.
Klub je v zadnjih dveh sezonah obakrat nastopil v finalu konferenčne lige, pa v obeh primerih zelenico zapuščali sklonjenih glav. V sezoni 2022/2023 jih je v Pragi premagal West Ham, lani pa v Atenah še Olympiakos.
Klub ima en evropski naslov, in sicer iz sezone 1960/1961, ko je slavil v Pokalu pokalnih zmagovalcev. V finalu je Fiora s skupnim izidom 4:1 (2:0 in 2:1) porazila škotski Rangers, potem ko je v polfinalu “padel” zagrebški Dinamo.
Rdeča lilija (simbol čistosti in plodnosti) na beli podlagi, posnema logotip mesta, ki je zaščitni znak Firenc že od renesančnega 11. stoletja, ko so kraju vladali Medičejci. Klub je vijoličasto barvo za svojo vzel leta 1928 in še to menda po pomoti. Pred tem obdobjem je Fiorentina igrala v temno rdečem, potem pa naj bi se menda – ob pranju opreme v reki z belo barvo – dresi in hlačke obarvali v nekakšno mešanico rožnate in vijoličaste.
Funkcijo glavnega trenerja od junija lani opravlja 40-letni Raffaele Palladino, nekdanje levo krilo Juventusa. Lucidni levičar je v karieri zbral tudi tri nastope za azzure.
Slovenski pečat
Za Fiorentino so v preteklosti nastopali trije Slovenci z različnim učinkom, daleč najboljši vtis je pustil Josip Iličić. Ljubljančan je v letih od 2013 do 2017 odigral 137 srečanj in se 37-krat vpisal med strelce, predvsem pa v srca navijačev iz Firenc, ki ga častijo kot eno izmed ikon kluba.
“Jojo” je k lilijam prišel za odškodnino 9 milijonov evrov kot velika okrepitev iz Palerma in več kot upravičil zaupanje takratnega trenerja Vincenza Montelle.
V Firencah si je nekaj časa kruh služil Jasmin Kurtić, ki je bil k vijoličastim posojen iz tekmeca Sassuola. V sezoni 2014/2015 je Belokranjec na 21 srečanjih zabil en gol, prispeval je zadetek v serie A proti Atalanti.
Ko je umrla nogometna Jugoslavija
Fiorentina svoje domače tekme igra na stadionu Artemio Franchi, ki sprejme nekaj več kot 43.000 gledalcev in se ponaša s kar 70 metrom visokim betonskim stolpom (Maratonski stolp). Ime je objekt dobil po nekdanjem predsedniku italijanske nogometne zveze. Leta 1990 je na svetovnem prvenstvu gostil četrtfinalno srečanje med Argentino in Jugoslavijo, ki so ga “gavči” dobili po izvajanju enajstmetrovk. To je bila zadnja tekma nekdanje skupne države na velikih tekmovanjih.
Bolj za kratko se je pri naslednjemu tekmecu Celjanov v konferenčni ligi mudil še en slovenski reprezentant Jan Mlakar, ki je v Firencah okusil sploh prve minute svojega članskega nogometa, ko mu je Stefano Pioli na ligaški tekmi s Palermom namenil okoli dvajset minut, potem pa ga za vekomaj posadil med rezerviste in sčasoma “brcnil” na posojo v Venezio.
Kalvarija do četrtfinala
Kot dvakratni zaporedni finalisti želijo pri Fiorentini letos dokončno prekiniti urok brez lovorike, ki traja že od leta 1996 – takrat so vijoličasti v superpokalu porazili AC Milan – in zdi se, da je to njihovo leto. Sicer so se v kvalifikacijah močno namučili proti Puskas Akademiji, Madžare izločili šele po enajstmetrovkah, potem pa jim je le steklo.
V ligaškem delu so zasedli skupno tretje mesto, zabeležili bilanco 4-1-1, izgubili le na Cipru pri Apoelu, potem pa v četrtfinale s skupnim izidom 5:4 napredovali mimo Panathinaikosa.
Fiorentina trenutno v serie a zaseda 8. mesto.
Najboljši strelec kluba v evropskem tekmovanju je francoski napadalec Jonathan Ikoné s štirimi zadetki, v klubu pa status zvezdnikov uživajo vratar David De Gea, eden največjih italijanskih talentov zadnjih let Moise Kean, reprezentant Nicolo Zaniolo in kapetan Luca Ranieri (ne, ni v sorodu s slovitim trenerjem Claudiem).
Znova v Sevillo?
Skupna vrednost ekipe je po Transfermarktu ocenjena na vrtoglavih 281 milijonov evrov, pri čemer se celjski proračun (13 milijonov) zdi kot navaden drobiž. Jasno je, kdo bo v dvobojih četrtfinala favorit, mi pa spet upamo, da bo prevladalo veliko srce in neverjetni nogometni možgani Alberta Riere. Od finala slovenske prvake ločita le še dve oviri. Prva tekma četrtfinala je v Celju na sporedu 10. aprila, teden kasneje sledi povratna v Firencah.
Zmagovalec se bo za spektakel v Wroclawu meril proti boljšemu iz “ravsa” med poljsko Jagiellonio in španskim Real Betisom. Proti slednjemu so se Celjani pomerili že v ligaškem delu tekmovanja novembra in v gosteh nesrečno izgubili. Ko bi se jim vsaj ponudila priložnost za maščevanje.
Stadion letošnjega finala konferenčne lige (28. maj) v Wroclawu:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje