Na svetu ne obstaja nič, kar ne bi zvenelo. Vse manifestirano nenehno izraža svojo naravo, svoj značaj, svojo skrivnost skozi zvok. Za mistike različni kultur je glasba vir življenja, ki zdravi, navdihuje in vodi človeško dušo nazaj k božanski popolnosti.
Glasba življenja s svojo melodijo in harmonijo odzvanja v naših vsakdanjih izkušnjah. Vsaka izgovorjena beseda je bodisi resnična bodisi lažna glede na ton, v katerem je izgovorjena. Ton nekoga je trd kot rog, ton drugega je mehek kot mili zvok flavte. Prijateljstvo zveni v harmoniji akordov, sovraštvo ustvarja disharmonijo. Privlačnost med dvema je kot učinek soglasnikov, odbojnost kot učinek disonantnih glasbenih intervalov. Življenje je v vseh svojih aspektih glasba. Glasba nas je ustvarila in vse, kar je ustvarjeno, je glasba, pravi sufijski mistik Hazrat Inayat Khan v knjigi The Music of Life.
Khan, ki je izhajal iz slovite indijske umetniške družine Khanov, je bil v mladosti slaven glasbenik, v zrelih letih je odpotoval na zahod in širil sufijsko sporočilo ljubezni, harmonije in lepote. V svojem obsežnem knjižnem delu nam razkriva modrost glasbe, zvoka, ritma in harmonije, ki je - najgloblja skrivnost življenja.
Umetnost vseh umetnosti
»Skrivnost zvoka je misticizem; harmonija življenja je religija. Poznavanje vibracij je metafizika, analiza atomov je znanost. Harmonična skupnost metafizike in znanosti je umetnost. Ritem oblik je poezija, ritem zvoka je glasba. Glasba je umetnost vseh umetnosti in znanost vseh znanosti, ker je vir vsega znanja.« pravi Khan.
Zakaj je glasba umetnost vseh umetnosti in torej najbolj božanska med vsemi umetnostmi? Ne le zato, ker je sama po sebi univerzalna religija, temveč, ker je v primerjavi z ostalimi umetnostmi in znanostmi najfinejša, pojasnuje Khan. Vsako besedilo, slika ali govorjena beseda namreč v ogledalu duše ustvari določen vtis, le glasba ne ustvarja nobenega vtisa iz sveta objektov.
Glasba je edina umetnost, ki je po svoji naravi brezimna in brezoblična, zato vodi dušo v neposreden stik z večnostjo. Nobena druga vrsta umetnosti ne zmore človeku približati božanski duh tako močno kot glasba, ki je hitra in neulovljiva; nima ne preteklosti in ne prihodnosti, obstaja in deluje vedno le v danem trenutku (neposrednem 'zdaj').
Ali kot pravi romantični pesnik Heinrich Heine: »Glasba je med mislimi in formo, kot svitajoč se posrednik med duhom in materijo; obema je blizu in od obeh je različna; glasba je duh, ki potrebuje časovno mero in je materija, vendar materija, ki ne potrebuje prostora.«
Za sufijske mistike je glasba podoba samega Stvarnika/Ljubljenega. »Glasba je slika našega Ljubljenega, zato imamo tako radi glasbo. Ljubljeni je naš lasten vir in hkrati cilj, ki se nam v vidnem svetu razodeva v obliki lepote, vendar obstaja tudi drugi - očem skriti del lepote - to je notranja lepota, ki jo lahko le izslišimo. Če bi prisluhnili glasu te lepote, bi spoznali, da nam skozi vse, kar je manifestirano, govori Duh popolnosti in modrosti,« pravi Khan.
Glasba je hrana za dušo, vir duhovne popolnosti, ki razsvetljuje človeško dušo. Tako je glasbo razumel tudi Beethoven: »Potreben je ritem duha, da bi lahko glasbo razumeli v njeni biti. Glasba daje slutnjo, inspiracijo nebeških znanosti, in kar duh prejme od nje, je utelešenje duhovnega spoznanja.«
Ker vsebuje lepoto, moč, čar in zmožnost dušo povzdigniti onkraj oblik, je prav glasba za sufije najpomembnejša meditacija. V poslušanju glasbe se njihova zavest osvobodi od telesnega in umskega – od tukaj naprej je potreben le še korak, da bi dosegli duhovno popolnost. »Tudi za vsakogar, ki sledi notranji poti in išče brezobličnega Boga, bi morala biti glasba bistvena pri duhovnem razvoju,« poudarja Khan.
Ni torej naključje, da so bili v davnih časih vsi veliki preroki, vidci in vedci obenem tudi prvovrstni glasbeniki. Na primer hindujski modrec-glasbenik Narada; bog Šiva, izumitelj svetega indijskega inštrumenta vine; pa Krišna, ki je vedno naslikan s flavto; ali boginja lepote in znanja Sarasvati, ki so jo obvezno upodabljali z vino. Tudi grški Orfej je imel znanje o skrivnosti zvoka in ritma, s katerim je obvladoval skrite sile narave.
Dobro poznana legenda o Mojzesu pravi, da je ta na Sinajski gori slišal božanski ukaz: 'Musake!' (beseda 'musik' naj bi prišla prav iz besede 'musake') - tudi Mojzesu se je razodetje zgodilo v obliki zvoka in ritma! Vse te zgodbe nam posredujejo pomembno sporočilo, ki pravi, da je esenca vsega znanja skrita v glasbi, razlaga Khan.
Jezik duše
Moč glasbe je magična. Glasba intoksicira – omamlja, ker se dotika najglobljega dela našega bitja, naše duše. Indijska legenda opisuje, kako je Bog najprej iz gline ustvaril človeško telo in nato prosil dušo, naj vstopi vanj, a se mu je ta uprla, ker ni hotela v zapor. Potem je Bog zapovedal angelom, naj pojejo, in duša je, omamljena od njihove pesmi, brez upiranja vstopila v telo.
Zakaj ravno glasba seže dlje od katerega koli drugega vtisa iz zunanjega sveta, od kje prihaja njena magična moč, se sprašuje Khan. In poda odgovor: »Glasba je vir celotne kreacije in hkrati način njene absorbcije – v tem je njena moč in lepota.« Povedano preprosteje: svet je ustvarila glasba, skozi glasbo se odmikamo od sveta in se znova vračamo nazaj k božanskemu viru, ki nas je ustvaril.
Glasba za Khana ni le to, kar pojmujemo v vsakdanjem jeziku, zanj je glasba tudi arhitektura, prav tako vrtnarjenje in kmetovanje, glasba je slikarstvo in pesništvo. Vsaka življenjska dejavnost, ki jo navdihuje lepota, je glasba. Toda kaj je pravzaprav lepota? Lepota je rojena iz harmonije. »Idejo harmonije, torej glasbe, nam posredujejo vse oblike v naravi – cvetovi tako popolnih oblik in barv, planeti in zvezde, zemlja,« pravi Khan. In kaj je harmonija? »Harmonija je pravo razmerje, z drugimi besedami, pravi ritem.
Življenje je v svojem jedru izraz harmonije, kajti v ozadju celotne kreacije biva popolna (božanska) harmonija.« Ljudje smo svojo naravno harmonijo izgubili, zato po njej nenehno hrepenimo. To, kar imenujemo sreča, udobje, profit ali dobiček, je v resnici le naše lastno hrepenenje po izgubljeni harmoniji. Ne le, da se tega večinoma ne zavedamo, tudi naše metode iskanja izgubljene popolnosti so žal bolj ali manj napačne.
Ljudje smo torej bitja nasprotij in glasba je most, ki ta nasprotja povezuje. »Glasba izraža to, kar se ne da izreči, vendar je o tem nemogoče molčati,« je zapisal francoski poet Victor Hugo. Prav skozi glasbo, skozi ta čudovit jezik človeške duše, se človek kaže kot bitje impulzov, ki prihajajo iz dveh različnih svetov: božanskega in zemeljskega.
Glasba je posledica napetosti med človeškim in božanskim; je hrepenenje preseči mejo, ki jo utelešena duša doživlja v svojem zaporu - telesu. To hrepenenje ima duhovno osnovo, toda prav tako ni osvobojeno od primesi človeškega ega. Zato je potrebno podrobno preučiti, ali je določena glasba nastala kot resonanca/sozvenenje z duhovnimi impulzi ali je bila ustvarjena pod vplivom neštetih nians človeškega ega, zaradi česar je lahko njen učinek razdirajoč.
Zgolj na sebe osredotočen narcistični jaz preprosto ne more ustvariti harmonične glasbe, »kajti harmonija glasbe izhaja iz harmonije duše,« pravi Khan. »Dobra glasba je le tista, ki prihaja iz harmonije duše - to je njen edini pravi vir. Kadar glasba prihaja od tam, vpliva na vse druge duše, ker se njeni lepoti ni moč upreti.« Le glasba, ki govori jezik duše – ta čudoviti jezik lepote ritma in zvoka -, lahko združuje različnosti in presega rasne, narodnostne ali družinske omejitve. Lepoti takšne glasbe se človek ne more upreti, podobno kot se ne more upreti občudovanju lepote pokrajine,« pravi Khan.
»Če torej razumemo in prepoznamo popolnost lepote kot Božje stvaritve, kot Stvarnika samega, potem razumemo, zakaj glasba velja za najbolj božansko umetnost.« S tem Khan ne želi povedati, da je umetnost glasbe superiornejša od likovne ali pesniške, vendar lahko edina doseže razsežnost religije. Pravzaprav lahko glasba v človeku sproža celo višja stanja zavesti kot t.i. zunanje religijske forme.
»Potrebno je razumeti, da vsaka glasba ni dovolj 'visoka', da bi zmogla to in tudi vsak človek ni uglašen za sprejemanje njenih vplivov,« opozarja Khan. Zavest pogojuje vse, kar človek manifestira v snovnem svetu, tudi kvaliteto in zvrst vsakega umetniškega dela, saj je v njem vtisnjeno stanje ustvarjalčeve zavesti.
Za vsako zgodovinsko obdobje in pripadajočo kulturo je značilen svojstven glasbeni stil, ki izhaja iz določenega načina razmišljanja in obstoječega stanja zavesti. V današnjem svetu je glasba kot najbolj božanska umetnost, ki izraža to, česar likovna umetnost ne zmore jasno izraziti in pesništvo ni sposobno razložiti z besedami, izgnana. Sodobna civilizacija jo je postavila za služabnico zabavi, medtem ko so glasbeniki postali zgolj zabavljači, ki se neupravičeno imenujejo umetniki.
Khan loči pet različnih aspektov glasbene umetnosti: popularno glasbo, ki povzroči zgolj premikanje telesa; tehnično dovršeno glasbo, ki zadovolji intelekt; umetniško, ki je polna lepote in miline; privlačno, ki prebode srce, in očarljivo, ki dušo povzdigne v glasbo sfer.
Tudi človek je glasba
Glasba ne obstaja le zunaj nas, temveč tudi v nas samih. Tudi človek je pravzaprav glasba. Človeško telo namreč deluje v ritmu - utrip srca, dihanje, kroženje krvi je ritmično. Od ritmičnega delovanja celotnega telesnega mehanizma je v resnici odvisno naše življenje. Takoj ko otrok pride na svet, začne ritmično premikati svoje ročice in nožice - ritem je vkodiran v človeško telo od začetka njegovega razvoja.
Naša biologija je pravzaprav identična večnemu ritmu vibriranja, tako ni pretirano reči, da je glasba jezik samega Stvarnika.
Človek je v različnih religijskih sistemih prikazan kot glasbeni inštrument, na katerega igra božanska Harmonija - četudi se sam tega ne zaveda. Ker je ta inštrument pri večini poškodovan, božanska Harmonija nanj ne more zaigrati čistih tonov.
Tibetanski mistiki tudi pravijo, da imajo človeški možgani sedem medprostorov, izpolnjenih z etrom. Vsak od njih ima svojstven ton, ki odgovarja enemu od tonov sedemstopenjske tonske lestvice. Poleg tega ima vsak človek tudi svoj osnovni ton. Vsi ti toni opravljajo svojo nalogo v skladu z božanskim načrtom.
Kadar so možganski medprostori izpolnjeni z zemeljskim etrom, se niso sposobni odzivati na impulze iz duhovnega polja. Posledično človek proizvaja napačne, disharmonične tone in ni v harmoniji z božanskim. Vendar pa ga hrepenenje njegove duše nenehno spominja, da je njegovo bitje nekoč odzvanjalo v božanskem sozvočju. Drobec božanskega živi v vsakem izmed nas in nas kliče k vrnitvi v stanje prvotne harmonije.
Bolezen je porušena harmonija
Po volji Stvarnika smo ustvarjeni kot bitja harmonije. Bivati harmonično pomeni z drugimi besedami biti popolnoma zdrav. Če je torej zdravje izraz naše uglašenosti, potem je logično, da je bolezen izraz naše razglašenosti, porušene harmonije.
»Bolezen je v svojem bistvu porušena harmonija telesa ali uma (pri čemer ena deluje na drugo),« pravi Hazrat Inayat Khan. »Kaj v resnici povzroči bolezen? Pomanjkanje tona in ritma. Življenjska energija je ton; njeno kroženje (krvni obtok in srčni utrip) je ritem. Šibka cirkulacija na fizični ravni pomeni zastoj energije, pomanjkanje življenjske energije pa oslabelost. Na umski ravni je ritem sposobnost delovanja uma. Dokler so misli v harmoniji, je delovanje krvnega sistema in srčnega utripa pravilno; kadar je harmonija misli porušena, um postane preobremenjen, posledično človeku peša spomin, pojavi se depresija in črnogledost.
Dvom, destruktivnost in stiske vseh vrst so posledica uma, preobremenjenega z negativnimi mislimi. Ključ za vzdrževanje življenjske energije uma tako ni nič drugega kot sposobnost ohranjanja miselnega ravnovesja.«
Razglašeni um vpliva na fizično telo in obratno. Razglašeno telo postane dovzetno za negativne vplive neharmoničnih atomov, kajti podobno privlači podobno; tako je tudi z umom. To je zanesljiva pot v bolezen.
Ne smemo pozabiti, da je harmonija telesa in uma odvisna tudi od zunanjih dejavnikov – od hrane, ki jo uživamo, načina življenja, ki ga živimo, od ljudi, s katerimi se družimo, od dela ki ga opravljamo, od podnebja. Toda enaki pogoji lahko imajo na nekoga pozitivne, na drugega pa rušilne učinke. Če je človek v stanju harmonije, se zgodi prvo; če je človek razglašen, vse poti vodijo v motnje in bolezen.
Moč glasbe
Človeško telo je pravzaprav veličasten živ resonator, kajti celotni telesni mehanizem - od mišic, krvnega obtoka, živcev, srčnega utripa do žlez - poganja moč vibracij. Tudi naša čustva in misli zvenijo.
Zvok učinkuje na vsak atom v telesu. Najprej se dotakne fizične ravni. Na Vzhodu so znani krotilci kač, ki te živali krotijo z igranjem na preprost inštrument, imenovan pungi. Zvok inštrumenta spravi kačje telo v gibanje in nato vpliva tudi na njen živčni sistem, kar spremeni njeno počutje. Ker zvok povsem utiša njen instinkt pred nevarnostjo, se žival neustrašno približa krotilcu – tudi za ceno življenja. Tudi na človeka deluje zvok podobno kot na kačo.
Zvok se dotakne vseh petih čutil: vida, sluha, vonja, okusa in dotika. Napačno je prepričanje, da zvok slišimo zgolj z ušesi, kajti v nas prodira skozi vsako najmanjšo poro. Širi se skozi celotno bitje in v skladu s svojimi lastnostmi povzroča spremembe v telesu, čustvih in v umu: upočasni oz. pospeši ritem krvnega obtoka, zbudi ali uspava živčni sistem, poveča strast ali prinese mir.
»Nežna glasba ima moč, da odtaja človeško srce. Ustrezni ritem uskladi srčni utrip, kar posledično obnovi zdravje fizičnega telesa, uma ter duše. »V srcu, polnem nežnosti, se ton spremeni v polton, medtem ko se v strtem srcu ton razpoči v mikrotone. Bolj kot je srce nežno, polnejši postane njegov ton; bolj kot je zlomljeno, bolj mrtev je njegov ton.« razlaga Khan.
Zdravilne moči zvoka se je dobro zavedal že Pitagora, ki je z glasbo zdravil in pozdravil številne telesne bolezni, pa tudi bolezni duše in duha. Njegovi učenci so vsak dan začeli s poslušanjem pesmi, ki so njihov um očistile sna in ga pripravile na dnevne aktivnosti, medtem ko so zvečer poslušali umirjene in sproščujoče melodije, primerne za počitek.
V okviru ’glasbene medicine’, kot je sam imenoval svojo glasbeno terapijo, je določene melodije uporabljal kot zdravilo proti pobitosti in žalosti, spet druge proti besu in jezi. Z glasbo je znal pozdraviti celo človeške želje. Znano je, da je tudi grški zdravnik Eskalup bolnike z išijasom in drugimi boleznimi živcev zdravil z glasnim pihanjem v rog.
Aristotel je v glasbi videl moč za oblikovanje človekovega značaja: glasba posreduje strasti - določene melodije krepijo samokontrolo, medtem ko druge vzpodbudijo sproščenost. O tem, denimo, da določenih melodij ne bi smeli igrati vojakom, ker jih poženščijo, in drugih ne bi smeli poslušati otroci, ker zaradi njih prehitro odrastejo, je govoril Platon.
Po njegovem bi morala glasba v prvi vrsti pomagati oblikovati etični ideal in v ljudeh plemeniti duha, ne pa zgolj ustvarjati prijetna in vesela čustva. Menil je tudi, da je glasba, ki plemeniti um, veliko višja od tiste, ki deluje zgolj na čute. Za Platona je bila od glasbe odvisna celo stabilnost družbe in države. Boljša je glasba, ki jo poslušajo državljani, boljša je država. Kadar se zamenja stil glasbe, se z njim zamenjajo tudi državni zakoni, je bil prepričan.
Obstaja torej glasba, ki gradi in obnavlja svet in glasba, ki ga ruši. Glasba nam je dana zato, da bi nas prvenstveno vodila navzgor - k dobremu in resničnemu. Žal nam danes služi le še kot sredstvo zabave, zato je postala škodljiva, česar se žal ne zavedamo. »Znanost o zvoku bi bilo modro upoštevati kot najbolj pomembno znanost v vsakodnevnem delovanju: pri zdravljenju, učenju, na področju ekonomije, industrije in v politiki,« je zapisal Khan.
Najbolj uporabna pa je ta znanost na področju duhovnega razvoja – tako je govoril tudi Rumi. Glasba je namreč najbolj čudovita pot k duhovnemu uresničenju; ni hitrejše in bolj zanesljive poti do duhovne popolnosti. Vendar pa bi človek moral vedeti, kakšna glasba in kako jo uporabiti.
Tekst: Vesna Fister
Preberite si še: