“Jaz sem zgolj apetit”

Robert Eggers, ki se je v anale sodobne psihološke grozljivke z zlatimi črkami najprej zapisal s celovečernim prvencem Čarovnica, ki sta mu nato sledila še neogotski Svetilnik ter krvoločna “vikingiada” Severnjak, je z najnovejšim delom uresničil svojo dolgoletno željo.

Robert Eggers je ustvaril zelo spoštljiv poklon mojstrovini nemškega filmskega ekspresionizma Nosferatu: Simfonija groze F. W. Murnaua (1922) in tudi različici Wernerja Herzoga iz leta 1979, poglobil pa je še nekatere osrednje dele zgodbe.

Dolgo odlašal

Že leta 2015 je Eggers sicer potrdil, da bo po Čarovnici njegov naslednji filmski projekt režija lastne različice temeljnega dela filmske vampirologije Nosferatu: Simfonija groze, a je nato na svojo željo (iz strahospoštovanja do izvrnika?) snemanje zamaknil in si pridobil še nekaj novih dragocenih režijskih izkušenj (Svetilnik, Severnjak). Konec lanskega leta, po dolgih devetih letih smo tako dočakali težko pričakovano Eggersovo različico, ki ponuja obilico referenc na svoja predhodnika (nezgrešljiva grozeča Nosferatujeva senca), brezhibno, gladko režijo in izjemno fotografijo, ki je delo dolgoletnega Eggersovega sodelavca in nominiranca za oskarja (Svetilnik) Jarina Blaschkeja.

V Nosferatuju Roberta Eggersa ni nobene hollywoodske vampirske romantike in opletanj z večnim življenjem, kot na primer v DrakuliFrancisa Forda Coppole ali Intervjuju z vampirjemNeila Jordana.

Osrednja zgodba ostaja enaka

Eggers se drži vseh znanih osrednjih točk zgodbe. Mladi in ambiciozni nepremičninski agent Thomas Hutter (Nicholas Hoult, ki se je že v vsej svoji ekscentričnosti izkazal v atipični kostumski drami NajljubšaYorgosa Lanthimosa in v seriji Velika) odpotuje v odmaknjeno Transilvanijo h grofu Orloku, ki si želi kupiti dvorec v bližini Hutterjevega domovanja v Nemčiji.

Eggers je v Nosferatuju, podobno kot Herzog, v tem delu še poglobil folklorne elemente zgodbe. Tudi on je za Hutterjev prihod v romsko naselje uporabil naturščike, popolnoma neizkušene igralce, ki govorijo v romskem jeziku. Bill Skarsgård (popolnoma nerazpoznavni Orlok) pa se je moral priučiti osnov starega romunskega jezika iz nekdanje rimske province Dakija, ki je v 2. stoletju našega štetja obsegala tudi Transilvanijo, za dosego vibrirajočih nizkih tonov glasu pa se je učil tudi osnov grlenega mongolskega petja. Veliko “svežine” v zunanjem izgledu je vnesla tudi kostumografinja Linda Muir, ki se je za Orlokovo opravo zgledovala pri transilvanskih vojaških uniformah iz obdobja med letoma 1560 in 1650.

Orlok - čisto zlo

A Eggers je s svojo vizijo Orloka šel v še globlje meandre teme v primerjavi s predhodnikoma. Prikaže ga kot ultimativno in najbolj brutalno zlo, ki izsesa življenje iz vseh, ki mu stopijo na pot. “Jaz sem zgolj apetit,” slišimo Orloka v filmu. Tu ni nobene hollywoodske vampirske romantike in opletanj z večnim življenjem, kot na primer v DrakuliFrancisa Forda Coppole ali Intervjuju z vampirjemNeila Jordana. V primerjavi z Murnauem in Herzogom, kjer sta njuna Nosferatuja še kolikor toliko imela nekakšne človeške poteze, je Eggersov vrhovni krvoses razpadajoča, renčeča esenca čistega zla, vodi pa ga popolnoma destruktivna sla, ki si podreja vse, ki mu prekrižajo pot, še posebej pa je osrednji predmet njegovega zanimanja Ellen Hutter (izvrstna Lily-Rose Depp).

Eggers že z uvodnim prizorom nakaže, da ima Orlok nekakšno močno, telepatsko, obsedeno vez s Hutterjevo srčno izbranko, ki se skozi nadaljevanje zgodbe samo še bolj poglablja. V tem delu je Eggers še bolj poudaril izjemno moč in inteligenco osrednjega ženskega lika Ellen Hutter, ki vplivata na razplet dogajanja. V razvoju njenega lika še bolj poudari tedanje utesnjujoče viktorijansko okolje za ženske, ki so bile že zaradi minimalnih odklonov od “norm” takoj diagnosticirane kot nevrotične, histerične razvaline, glavno zdravilo je bilo zategovanje steznika (in puščanje krvi), ki se vzpostavi kot nekakšen simbol podrejanja svobodnega, razmišljujočega ženskega duha … A razsvetljena, plemenita in neupogljiva Ellen zadeve vzame v svoje roke, tudi za ceno lastnega življenja.

Eggers s svojim naslednjim filmom sicer ostaja v podobnem folklornem miljeju. Focus Features, ki je produciral Nosferatuja, je očitno zelo zadovoljen z izkupičkom v kinoblagajnah in je že napovedal nov projekt z Eggersom. Ta se bo lotil zgodbe o volkodlaku, ponovno bo združil moči z islandskim scenaristom in pesnikom Sjónom, s katerim je že sodeloval pri Severnjaku. Film naj bi prišel v kinematografe za božič leta 2026, ko se najverjetneje ponovno obeta gotska “veselica”.

PREBERITE ŠE: Dva moška in velikanski “falus”

---