Dolenec je na nedavne priprave v Ljubljano, ki so se končale s prijateljskima tekmama proti Srbiji v Črnomlju (zmaga s 30:26) in Kočevju (28:28), prišel po težavah s koleni in mišico na nogi. »Koleni sta kar v redu, v zadnjem času pa sem imel manjše preglavice z mišico. A normalno je, da pride do takšnih težav med sezono, saj nisem več najmlajši. Na zadnjih dveh klubskih tekmah v francoski ligi pred prihodom v Ljubljano sem sicer bil v postavi Limogesa, a sem igral zelo malo. Zdaj pa že lahko normalno treniram in igram,« pojasnjuje Jure Dolenec, član francoskega kluba Limoges in reprezentant Slovenije od leta 2010, ki bo čez manj kot mesec dni dopolnil 35 let.
Čeprav je najstarejši igralec v slovenski reprezentanci, je prepričan, da lahko še marsikaj prispeva k njeni igri in dosežkom. »Pri igranju za reprezentanco niso pomembna leta, ampak morajo v njej igrati le najboljši. Ne glede na to, ali je igralec star 35 ali 18 let. Na koncu vedno selektor odloča, kdo bo igral na velikih tekmah in tekmovanjih, izbere tiste, za katere je prepričan, da so v tistem trenutku najboljši. Dokler bo prepričan, da sem tudi jaz med njimi, bom seveda vedno na razpolago in vesel, da lahko pomagam reprezentanci. Če sem moral v preteklosti dosegati več golov, da smo zmagali, kot jih moram zdaj, to zame ni nobena težava. Z veseljem ne dosežem več niti enega gola, da le Slovenija na velikih tekmovanjih poskrbi še za kakšen zelo odmeven dosežek,« pravi Škofjeločan, ki je na večni lestvici nastopov za Slovenijo na devetem mestu s 180 tekmami (prvi je Uroš Zorman, 225), na lestvici strelcev pa peti s 657 goli (prvi Luka Žvižej, 702).
Dolenec: To še ni bilo idealno
Uvodne priprave v Ljubljani za januarsko EP v Nemčiji niso bile tako naporne, kot bodo sklepne z začetkom po božičnih praznikih in s tremi tekmami pred odhodom na Euro (Avstrija v Slovenj Gradcu, Črna gora in Hrvaška v Poreču). Tega se zaveda tudi levoroki ostrostrelec: »Kar polletni reprezentančni premor (od tekme 30. aprila proti Kosovu v kvalifikacijah za EP 2024, op. p.) je bil absolutno predolg. Sploh zato, ker v klubu treniramo drugačne sisteme v igri in jih tudi drugače poimenujemo. V reprezentanci imamo kar obsežen taktični repertoar, zato je bilo super, da smo zadeve ponovili, osvežili, da smo se spomnili imen igralnih kombinacij in kako jih je treba odigrati. Gre za pomembne stvari, ki v končnici zahtevne tekme in pri 180 udarcih srčnega utripa odločajo. Takrat je pomembno, da so te stvari v glavah že avtomatizirane, ne pa da moraš še dodatno razmišljati o tem,« se zaveda Dolenec, ki ga veseli tudi to, da so opravili velik del obveznosti do sponzorjev in podobnih zadev, ki jih tako ne bodo obremenjevale med sklepnimi pripravami za EP 2024.
Na tekmah proti Srbiji je selektor Uroš Zorman spočil tudi nekatere nosilce igre: Dolenec je odigral le prvo v Črnomlju, na drugi v Kočevju je bil zgolj v vlogi gledalca. »Bili sta sicer pripravljalni, a ko se igra za reprezentanco, prijateljskih tekem pač ni in moraš vedno iti na zmago. Vseeno je škoda, da nismo dobili obeh dvobojev, čeprav smo na drugem imeli priložnosti za to, vendar smo jih na žalost zapravili. Poznalo se je, da so manjkali številni nosilci igre in da so priložnost dobili tudi tisti, ki ponavadi igrajo malo ali skoraj nič. To je bilo vidno v nekaterih delih igre: ko ti ne gre dobro, je najtežje igrati, ker zmanjka avtomatizma, očitno postaja pomanjkanje izkušenj, premajhna reprezentančna kilometrina ... Ko pa ti gre dobro, lahko vsi igrajo. Moja ocena obeh tekem je, da ni bilo vse najboljše, idealno, kar bi bilo v tem trenutku morebiti celo čudno, toda na sklepnih pripravah moramo narediti še kakšen korak naprej.«
Na OI že leta 2016 v Braziliji
Slovenski rokometaši so na zadnjem EP 2022 osvojili šele 16. mesto med 24 reprezentancami, potem ko so na zadnji in odločilni tekmi prvega dela v madžarskem Debrecenu nepričakovano klonili proti Črni gori (32:33) in ostali brez napredovanja med dvanajst najboljših v Evropi. Dolenec je bil takrat (skupaj s Tilnom Kodrinom) prvi strelec Slovenije s šestimi goli, a je bilo tudi to premalo za uspeh. Tokrat ima precej višje tekmovalne cilje, a opozarja: »Zaradi lanskega slabega dosežka na EP in kvalifikacij brez stoodstotnega točkovnega izkupička smo na žrebu dobili zelo težko skupino v Berlinu z Norveško, eno najboljših reprezentanc na svetu, Poljsko in Ferskimi otoki. Poleg tega se bomo v drugem delu (iz prvega napredujeta le po dve najboljši reprezentanci, op. p.) križali s skupinama, v katerih igrata Danska in Švedska. A najpomembneje je iti korak za korakom, od tekme do tekme. Na velikih tekmovanjih smo bili vedno najboljši takrat, ko smo manj razmišljali o tem, kaj in kako, ko nismo kombinirali, računali, kalkulirali, ampak smo se osredotočali le na vsakega naslednjega tekmeca. Osnovni cilj je seveda napredovanje v drugi del, moji cilji pa so še precej višji.«
Glavna želja v letošnji reprezentančni sezoni so seveda olimpijske kvalifikacije aprila 2024 in nato nastop na OI v Parizu. Dolenec je leta 2016 že igral na OI v Riu de Janeiru, kjer je Slovenija v svojem tretjem in doslej zadnjem nastopu osvojila šesto mesto. »Na EP 2024 si lahko zagotovimo olimpijske kvalifikacije, če se bodo stvari razpletle tako, kot pričakuje celoten rokometni svet, pa smo si jih že na lanskem SP z desetim mestom. A ker so presenečenja tudi v rokometu pogosta, se na to ne smemo zanašati in moramo napreči vse sile ter v Nemčiji poskušati osvojiti eno izmed dveh vozovnic, ki prinašata zanesljivo igranje na olimpijskih kvalifikacijah. Letošnja reprezentančna sezona je zahtevna, dolga in naporna ter z veliko cilji, a sočasno si vsi želimo tega. Seveda pa so olimpijske igre v Parizu velik, največji cilj, za nekatere morebiti celo zadnji v reprezentančni karieri, poleg tega pa tudi nekateri starejši in izkušenejši igralci še nikoli niso nastopili na olimpijskih igrah.«
Odličen odnos z Gajićevo družino
Po igranju za matični klub v Škofji Loki do leta 2011 in prestopu v Gorenje do leta 2013 je Dolenec nato po štiri leta nosil dres Montpelliera in Barcelone, predlani pa je okrepil francoski Limoges. Tam je njegov soigralec neuničljivi, že 39-letni Dragan Gajić, ki je v klub prišel leto prej. »Življenje v Limogesu je super. Z Gajićevo družino smo skoraj nonstop skupaj, najini otroci se zelo dobro razumejo, prav tako tudi najini ženi. In to je zame zelo pomembno, sploh v tem delu kariere,« o dogajanju v zasebnem življenju priznava Dolenec, nekoliko manj zadovoljen pa je s športnimi (klubskimi) dosežki.
Limoges je po osmih krogih v elitni francoski ligi na devetem mestu med 16 klubi s sedmimi točkami (tri zmage, en remi, štirje porazi). Dva od štirih porazov je doživel na zadnjih dveh tekmah proti Toulousu in Aixu, na katerih Dolenec skorajda ni igral. »Vsaj na eni, če že ne kar na obeh tekmah smo bili sposobni zmagati, vendar se to na žalost ni zgodilo. Če bi se, bi bil pogled na prvenstveno lestvico popolnoma drugačen, lepši, saj bi bili z dodatnimi štirimi točkami že na petem mestu. Rezultatsko sem si na klubski ravni seveda želel veliko več, ker imam vedno najvišje cilje, zato glede tega nisem najbolj zadovoljen. Toda ob tem moram opozoriti, da smo že v prvih štirih krogih igrali proti trem najboljšim ekipam v Franciji: proti PSG in Montpellieru smo izgubili, z Nantesom pa remizirali. To pomeni, da bomo imeli v nadaljevanju malce lažji razpored, zato sem prepričan, da bomo še precej napredovali na prvenstveni lestvici.«
