Rokohitrsko sprejete rešitve poplavne sanacije, ki se čez dan ali dva spremenijo ali izginejo z dnevnega reda, ne krepijo zaupanja ljudi, da vlada ve, kaj počne, in da nadzoruje finančni del sanacije. Kaj pa z obveznim solidarnostnim prispevkom sporočajo vsem, ki so že darovali denar ali to še nameravajo? Naj denar prostovoljno nakažejo, vlada pa jih bo, če bo tako presodila, po žepu dodatno udarila še enkrat ali dvakrat … Ali morda Golobovi vedo kaj, česar mi ne? Na primer, da se ljudje na nov poziv k prostovoljnemu prispevku ne bi odzvali in želijo zato do denarja po lažji poti, z obveznim prispevkom? Mar ne bi bil prej smiseln korak v smeri spremembe davčne zakonodaje, ki bi spodbujala donatorstva fizičnih in pravnih oseb?
Razlogov za kritiko uzakonjenega prispevka je bilo sicer več. Vladni odgovor, da razmeroma nizki zneski prispevka ne bodo ogrozili položaja oškodovanih v poplavah, pa le potrjuje, da se na Gregorčičevi trenutno ne ukvarjajo veliko z ljudmi, ki v poplavah niso utrpeli škode, se pa zaradi visokih mesečnih stroškov težko prebijajo skozi mesec.
