Zakaj sem vztrajal

Učiteljski poklic je Simonu pred skoraj pol stoletja pomenil izhod v sili. Morda zato, ker je bila njegova mentorica v času obvezne prakse učiteljica, ki je »najedala« živce učencem in tudi njemu.

»Na začetku sem bil verjetno slab učitelj, saj me učenci, ki sem jih učil prve, nikoli ne vabijo na obletnice valete. Potem pa sem po sili razmer (nosečnost kolegice) postal razrednik v 6. razredu. Razred ni bil nič posebnega, saj je bilo v njem veliko vozačev. Med tistimi najbolj tihimi in neopaznimi je bil tudi Marjan. Po priimku sodeč je moral biti brat mojega sošolca z gimnazije. Bil sem presenečen, da je imel Marjan same slabe ocene, njegov brat pa je bil nadpovprečno 'brihten'. Malo sem se pozanimal, kolegi so mi hitro povedali, da v njegovi družini vlada nasilje, da je mama pred leti zabodla očeta, pa na srečo ne do smrti. Najstarejši otrok – moj sošolec – pa je po tistem dogodku pustil študij in izginil neznano kam. Ljudje so bili prepričani, da je bil on tisti, ki je očeta poškodoval, medtem ko je branil družino pred nasiljem. Da bi rešila sina, je mama prevzela krivdo nase.

Učil sem zemljepis in pri eni od ur smo govorili o knjigi V osemdesetih dneh okoli sveta Julesa Verna. Ne vem, kaj me je pičilo, prosil sem Marjana, naj do naslednjega tedna naredi referat na to temo. Čeprav je sedel v zadnji klopi, sem opazil, da se je moje prošnje ustrašil.

Ko je prišel tisti dan, smo doživeli veliko presenečenje! Preden je prišel v šolo, se je celo počesal, na sebi pa je imel majico, na kateri je pisalo Bonjour Marseille. Nikoli ne bom pozabil.

Poklical sem ga pred tablo. Bil je ves preplašen, gledal je v tla in vidno se je tresel. 'Kar za mojo mizo stopi, jaz pa se bom usedel na tvoj stol,' sem mu predlagal. 'Pa govori dovolj na glas, da te bom slišal v zadnjo klop!'

Tega, kar se je v tisti uri dogajalo, se ne da opisati z besedami. Zdelo se mi je, da postaja fant iz minute v minuto bolj pogumen in samozavesten. Pripovedoval nam je o pristaniščih, verjetno o tistih, kjer je imela krajše ali daljše postanke tudi ladja, na kateri je delal njegov brat. Govoril je tako suvereno, da sem imel občutek, kot da je tam že bil. V pripovedovanje je vpletal različne zgodbe iz zgodovine in tudi zanimivosti, ki so bile značilne za aktualni čas. Namesto deset minut je govoril celo uro, pa tega ni nihče niti opazil, saj smo ga poslušali z očmi in ušesi.

Ko je končal kakšno minuto po zvonjenju, smo mu vsi zelo spontano zaploskali. Stisnil sem mu roko, ga objel okoli ramen in mu rekel, da boljšega govornega nastopa na šoli še ni bilo.

Po tem dogodku se je zelo spremenil. Zdelo se mi je, kot da k pouku prihaja čisto drug fant. Iz zadostnega uspeha je prešel na prav dobrega. Čeprav mu je šolska svetovalka polagala na srce, da je zanj edina primerna trgovska šola, se je vpisal na srednjo medicinsko. Študij pa je potem nadaljeval na kemiji in ga končal med desetimi najboljšimi. Danes dela na eni od univerz EU, pred tem pa je, med drugim, študiral tudi na univerzi UCSF v San Franciscu.

Zakaj vam raje pripovedujem o Marjanu kot o sebi? Zato, ker sem zaradi njega takrat spoznal, da bi morali učitelji zelo dobro poznati družino, iz katere prihaja zlasti tako imenovani problematičen učenec. Ker je ne, otroku pogosto delajo krivico.

Prepričani smo, da je len, da se ne uči, v resnici pa lahko pazi na mamo, da je oče ne tepe. Nekateri otroci imajo na videz urejene družine, a staršem ni mar zanje in so prepuščeni sami sebi. Obstajajo otroci, ki jim ni nihče povedal, kaj so to delovne navade. Spet drugi živijo stresno življenje zaradi pritiskov odraslih, ki od njih zahtevajo nemogoče uspehe. Zaradi Marjana sem potem vztrajal v učiteljskem poklicu vse do upokojitve. Otroci so me veliko naučili. Rad sem jim prisluhnil, zato sem že kmalu spoznal, da imajo radi različne projektne in raziskovalne naloge. Brskal sem po časopisih, revijah, spraševal kolege in jih prosil, da me seznanjajo z natečaji. V času pred internetom smo si morali pomagati na različne načine. Mislim, da sem znal motivirati vedoželjneže, ki so radi ostajali tudi po pouku. Trudil sem se, da so si ustvarili pregledne in razumljive zapiske, ki so jih lahko uporabljali še v srednji šoli. Še enega dogodka se spomnim. Kmalu po osamosvojitvi smo dobili ravnatelja, ki ni bil kaj prida. Kolegice so se že po nekaj tednih začele pritoževati, da niso varne pred njim. Na novoletni zabavi so toliko počakale, da je bilo večerje konec, potem pa so ena za drugo odšle domov. Ravnatelju to ni bilo všeč. Spomnil se je, da bi šola lahko uvedla plese za višje razrede. Vedel sem, kam pes taco moli. 'Pomagala ti bom pri organizaciji,' se mi je ponudila še žena, čeprav je bila že v osmem mesecu nosečnosti. Uboge učiteljice so imele več dela z njim kot z mularijo! Stalno so mu bile za petami, tako neumno se je obnašal. Dekleta je objemal, dečke pa je boksal, češ pa mi vrni, če si upaš.

Minili sta dve leti, ko sem nekoč srečal svojo nekdanjo učenko Petro. Imela je dobrih šestnajst let, pa je že bila noseča. Stisnilo me je pri srcu. 'A ti lahko kaj pomagam?' sem ji rekel. Žalostno me je pogledala. 'Nagonite tistega prasca!' mi je odgovorila. Trajalo je nekaj sekund, da sem se ovedel, koga je imela v mislih. Potem pa mi je po pravici povedala, kako se je smukal okoli nje, jo hodil iskat z avtom v Ljubljano, kjer je obiskovala gimnazijo. Ko je izvedel, da je noseča, ji je začel groziti …Naslednji dan sem stopil do ravnatelja in mu dovolj na glas, da so me vsi slišali, povedal, kar mi je ležalo na srcu. Nekaj se je izmotaval, da me bo tožil. A me ni. Čez pol leta se je pobral s šole, mislim, da je do upokojitve potem opravljal le priložnostna dela. Vse se vrača, vse se plača, in tudi njega je usoda kasneje večkrat udarila.«

(Konec)