Želite videti, kaj se zgodi, ko neustavljiva sila trešči ob mirujočo skalo? Če je odgovor da, potem si oglejte kriminalko Kri moje ljubezni. Smo leta 1989, ko po radiu slišimo, da bo vsak čas padel berlinski zid, kamera pa se spusti v zakotje Nove Mehike, kjer sredi mesteca bogu za hrbtom, polnega kriminala, ponošenih kavbojk in bundesliga pričesk, stoji starošolski fitnes. Razdrapan, umazan in preznojen, eden takšnih, v kakršnem bi se svoj čas potil Schwarzenegger. Namesto Arnolda tja zanese oklahomsko bodibilderko, ki jo igra nekdanja bodibilderka Katy O'Brian (Mandalorijec). Jackie, energična, ambiciozna, nepremišljena ženska verzija Schwarzieja, nato sredi te puščavske luknje sreča tiho, zadržano, vase zaprto Lou, menedžerko fitnesa, ki jo igra Kristen Stewart (Spencer). Jasno, med takšnima nasprotjema obvezno preskoči iskrica.
Po noirovsko se na prvi pogled zaljubita in ljubita, ena drugi postaneta usodna ženska, po noirovsko pa se hkrati z njunim vročim razmerjem okoli njiju vse bolj pletejo tudi usodne okoliščine. Lou je hčerka šefa lokalnih trgovcev z orožjem v podobi dolgolasega Eda Harrisa (Brezno), ki ima v mezincu skorumpirano policijo, z njeno sestro Beth (Jena Malone) pa je poročen redneckovski J. J. v podobi Dava Franca (Sosedi), ki svojo ženo tu in tam brutalno pretepe. Za piko na i se z obema zaplete tudi Jackie. Prvi ji da službo natakarice na lokalnem strelišču, potem ko je z drugim za to službo takoj po prihodu v mesto skočila med rjuhe. No, na zadnji sedež njegovega chevroleta. Ja, tako kot v tem filmu ne manjka bundesliga frizur, ne manjka niti razlogov za konflikt. V tako volatilni situaciji seveda ne pomaga, da Lou Jackie že na prvem zmenku v zadnjico zapiči odmerek steroidov.
Ta koktajl strasti v režiji Rose Glass, avtorice čudaško čudovitega hororja Sveta Maud, skratka v skladu s pravili žanra kaj hitro postane koktajl nasilja. Potem ko Loujina sestra po še eni epizodi nasilja v družini pristane v bolnišnici, Jackie v navalu steroidnega besa vzame stvari v svoje roke, to pa sproži smrtonosno verižno reakcijo, ki je ne more nihče več ustaviti. Se razume – v filmih takšnega kova kaj drugega tako ali tako ni v scenariju. Britanska filmarka pa to kriminalno dramo, ta film noir, ta erotični triler posname tako, kot bi Thelmo in Louise Ridleyja Scotta križali s filmi bratov Coen in začinili z nadrealističnimi vložki, značilnimi za Davida Lyncha. Napeto, brutalno, bizarno, zapeljivo, seksi, subverzivno, večplastno, atipično, za žanrske sladokusce, ne pa tudi vsebinsko povsem zaokroženo.
