Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Natančno desetletje po koncu tekmovalne kariere se je nekdanji mariborski alpski smučar Alek Glebov, ki je na tekmovanjih najvišje ravni branil slovenske in ruske barve, že dodobra uveljavil v trenerskih vodah. Roko nam je tokrat stisnil kot član strokovnega štaba izjemno močne norveške ekipe za tehnični disciplini, v intervjuju pa smo kaj hitro zajadrali tudi v nič kaj prijetne domače teme.
Tekoče govori angleško, rusko, nemško in zaradi mamine krvi deloma tudi portugalsko. Naslednji izziv zanj bo norveščina. Vikingi so ga že pred tremi leti vzeli za svojega trenerja v ekipi za tehnični disciplini. A ko smo prižgali snemalnik, se je sprostil v domači slovenščini z izrazitim mariborskim naglasom. Ne glede na to, da je njegova kri zelo mešana in da je zadnje tri sezone po zamenjavi smučarskega državljanstva branil ruske barve in kot član domače reprezentance nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah 2014 v Sočiju, Alek Glebov ne pozablja svojih najmočnejših korenin. V mariborskem Braniku je začel tudi trenersko pot. Ta ga je nato vodila na SZS, kjer so mu zaupali žensko C-reprezentanco, nato pa se je s trebuhom za kruhom podal na Norveško. Trenutno 41-letnega olimpijca prav nič ne vleče domov.
Intervju: Alek Glebov
Lahko za začetek potrdite naše neuradne informacije, da ste imeli pred slabim letom na mizi ponudbo za delo v ekipi Žana Kranjca?
Zelo spoštujem Žana ter delo in rezultate njegove ekipe. Zato si štejem v čast, da sem bil deležen smučarjevega klica. Resno sva se pogovarjala, vzel sem si tudi nekaj časa za razmislek. Vseeno se na koncu nisem odločil sprejeti vabila. V prvi vrsti zaradi nastavljene kariere v norveški reprezentanci. Imam jasno pot, dodobra sem se vključil v sistem dela, poleg tega sem se z norveškimi smučarji odlično ujel in vem, da jim lahko še veliko dam. Ne skrivam pa, da je k moji odločitvi pripomoglo tudi stanje na Smučarski zvezi Slovenije.
Več slovenskih trenerjev v tujini ima ob klicu iz domovine podobne pomisleke. Zakaj?
Če sem povsem odkrit, sem bil malce zadržan tudi zaradi tega, ker je moje dekle, Nika Tomšič, še vedno aktivna smučarka, kar pomeni, da bi se lahko morda znašel v navzkrižju interesov. Razumem pa vse tiste slovenske smučarske delavce, ki imajo odpor do dela v domovini. Mnogi se strinjamo, da slovensko alpsko smučanje kriči po temeljiti prenovi celotnega sistema. Nepošteno bi bilo, če bi vse, ki delajo v slovenskem smučanju, zmetali v isti koš. Daleč od tega, v Sloveniji je še vedno veliko znanja. Dejstvo pa je, da bi se bilo dobro izogniti določenim ljudem, ki imajo še vedno velik vpliv. Rez je morda pregroba beseda. Vsekakor pa bi bilo v prihodnje dobro, če se ne bi več v tolikšni meri naslanjali na mnenja določenih ljudi.
Ste lahko bolj konkretni?
V Sloveniji imajo pogosto odločilno besedo klubi. Izstopa velika trojica, torej ASK Kranjska Gora, SK Alpetour in SD Novinar. Mariborski Branik zdaj v tem krogu ni več tako prisoten, saj je izgubil moč. Akterji iz teh okolij so, žal, v zadnjih letih, vsaj po moji oceni, slovenskemu smučanju prinesli več škode kot pa dobrega. Omenjena klubska okolja sem namenoma izpostavil, saj imajo največjo besedo. Gre za zakulisni svet, v katerem je veliko lobiranja in dogovorov, ki športu ne prinašajo koristi. Posledično struktura ni čista in transparentna. Pa bi morala biti. Od financiranja do sistema izbor reprezentantov.
A klubi niso le odločevalci. So tudi valilnica bodočih reprezentantov.
Dejstvo je, da je klubom treba stati ob strani, saj zagotavljajo bazo. A ta baza je vse šibkejša. Pred leti so imeli težave v FIS programu, zdaj jih imajo že v otroškem smučanju. Vsi skupaj, torej klubi, SZS in celo država, bi morali stremeti k usmerjanju otrok v smučanje. Brez otrok ne bo baze. Na višjih ravneh pa pogrešam izrazitejšo ciljno usmeritev. Konkretno, lahko se vprašamo, zakaj se SZS ne odloča za bolj izrazito pomoč perspektivnim mladim smučarjem. Bunda s sponzorskimi našitki ni dovolj. Zaradi bunde ni bil še nihče boljši smučar. Če pa bo mlad smučar dobil opremo in subvencioniran program, potem bi že lahko govorili o pravi pomoči.
Kaj pa strokovni kader? Je dovolj usposobljen?
Slovenskemu smučanju se je v zadnjih letih primeril precejšen osip strokovnega kadra. Takšen odliv bi stežka nadomestila tudi večja smučarska nacija. Bojim pa se, da v Sloveniji tudi obstoječega kadra ne znamo pravilno izobraziti in predvsem motivirati. Trenerje je treba spodbujati, jih motivirati in tudi nagrajevati. Ne govorim na pamet. Vidim, kako na Norveškem delujejo trenerji v smučarskih gimnazijah. Gre za strokovnjake, ki so se pripravljeni odrekati na vseh ravneh. Slovenska slika je drugačna.
Gre tudi za vprašanje denarja?
Niti ne. Bolj me skrbi slovenska kultura smučanja. Mnogi trenerji so namreč hitro samozadostni in samozadovoljni. Kakšne motivacije za presežke ni zaznati. A v našem športu je pomembno, da spremljaš trende, se priganjaš, iščeš inovacije … Samoiniciativni in delovni trenerji prav zaradi tega hitro prerastejo slovensko okolje. Kaj storijo? Odidejo v tujino.
Tudi vas je pot vodila v tujino. Ste se v norveškem taboru zdaj že povsem ustalili?
V norveški ekipi delujem že tretjo sezono. Zame je to velikanski izziv in neprecenljiva priložnost za trenersko rast. Šef reprezentanc je Michael Sutti Rottensteiner, v naši ekipi ima glavno besedo Ola Masdal, poleg mene pa mu pomagata še Christian Mitter in Niclas Kjelsli.
Pogosto vas vidimo na startu.
V ekipi smo se odločili za startnega koordinatorja. Odločitev smo prepustili smučarjem. Izbrali so mene. Pravijo, da sem najbolj umirjen.
Kako enotna oziroma razpršena je norveška reprezentanca?
Sistem je zelo čist. Imamo ekipo za hitri disciplini, za tehnični disciplini in ekipo evropskega pokala. Le Henrik Kristoffersen ima svojo ekipo. Do nje bo upravičen, dokler bo član elitne sedmerice. To še zdaleč ne pomeni, da se na treningih občasno ne povežemo. Res pa je, da je Henrik malce distanciran. Večinoma spimo v različnih hotelih. Vseeno kakšnih napetosti ni zaznati.
Kako šokantna pa je bila za vas upokojitev Lucasa Braathna in nato vrnitev pod brazilsko zastavo?
Prišel sem v sezoni, v kateri je Lucas osvojil slalomski globus. V mojih očeh je bil velik profesionalec. Morda je malce drugačen, umetniška duša. A kot športnik in človek je vselej razmišljal zelo zrelo. Večkrat me je presenetil z edinstvenim pristopom. Čutil sem tudi, da se z vodstvom zveze ne razume prav dobro. Vseeno me je njegova odločitev za upokojitev šokirala. Po drugi strani pa sem vesel, da se je vrnil.
V čem je norveški koncept tako edinstven?
Na klubski ravni izkoriščajo naravne danosti. Le v okolici Osla je, denimo, deset smučišč, kjer otroci po šoli trenirajo pod žarometi. Kdor ima voljo in je nadarjen, se nato preseli v smučarske gimnazije, ki so odlično organizirane. Tam se smučarji zelo hitro osamosvojijo in ob celostni podpori delajo z dobrimi trenerji. Šola je prilagojena smučanju in ne obratno. Posledično se že v evropski pokal selijo izdelani smučarji, v svetovni pokal pa nihče ne pride le zaradi številke.
Čeprav delujete v tehničnih disciplinah, ste po duši smukač. Zato vas preprosto moramo vprašati za mnenje o izjemni sezoni Mihe Hrobata. Vas preseneča?
Zanj smo slišali že, ko se je prebijal iz otroškega smučanja. Potreboval je nekaj let, da se je celotna zgodba sestavila. Smučarsko-tehnično je bil že v preteklosti izvrsten. Zdaj se je odlično spoprijateljil tudi z opremo. Zdi se, da je velik korak naprej storil še na ravni kondicijske pripravljenosti. Letos je ‘zavohal’ uspeh, odprlo se mu je. Sledijo mu tudi ostali. To je lepo videti, predvsem ob slabšem zaledju in sliki, ki sva jo orisala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje