Eno med obravnavanimi področji je tudi sprememba pouka jezikov, ki zajema tako slovenščino kot tuje jezike. Na osnovi dosedanjih informacij gre za uvedbo obveznega (prisilnega) pouka angleščine v prvem razredu osnovne šole in obveznega pouka še drugega tujega jezika v sedmi razred osnovne šole. Ampak to, kar je predlagano, ne bo reforma, pač pa nadaljevanje izjemno škodljive jezikovne politike tako za otroke kot za Slovenijo, še posebej na področju kulture. Če vemo, da spada kultura med temelje naše državnosti, moramo biti še bolj pozorni na posledice predlagane reforme.
Pred dobrim letom sem na temo pouka jezikov pisal odprto pismo ministru in predlagal drugačen sistem. Gre za sistem, s katerim bi zaščitili slovenščino, uvedli mednarodni jezik esperanto kot uvodni tuj jezik in šele nato omogočili učenje tistih tujih jezikov, ki so komu res potrebni. Podoben predlog je poslala ministrstvu tudi slovenska organizacija esperantistov. Odziva doslej ni bilo nobenega, oziroma je na osnovi sedanjih informacij o reformi ta predlog prezrt (ignoriran).
Predvsem obvezen (prisilni) pouk angleščine v prvih razredih, istočasno s slovenščino, bo zagotovo imel dolgoročne posledice. Nekaj odstotkov nemščine v prvih razredih je v tej primerjavi enako nesprejemljivo, vendar po obsegu zanemarljivo. Devet let obveznega (prisilnega) pouka angleščine pa bo imelo negativne posledice tako na področju vzgoje kot na področju kulture. Glede znanja angleščine lahko že danes postavimo trditev, da bo ob podpori umetne inteligence, v letu ali dveh, pri sporazumevanju možno neposredno glasovno prevajanje jezikov in s tem sporazumevanja. Znanje angleščine torej ne bo potrebno, ostane pa še namen devetletne vzgoje mladih v angleščini. Je to vzgoja za angloameriški načina življenja? Je to nadaljevanje podaritve mladih ljudi, ki smo jih strokovno in jezikovno usposobili, nato pa podarili (že doslej več tisoč!) anglosaškim državam? V takšnem sistemu so torej jasno vidne oblike kolonializma, imperializma in diskriminacije.
S prezrtjem drugačnega predloga pa je ministrstvo prezrlo dve resoluciji generalnih konferenc Unesca, poročilo posebne MacBride komisije Unesca, ugotovitve triletnega eksperimentalnega pouka v petih državah (kjer je sodeloval tudi Zavod za šolstvo RS!) in priporočilo odbora za kulturo evropskega parlamenta o pospešitvi večjezičnosti. In kar je najbolj pomembno, prezrlo je splošno deklaracijo o človekovih pravicah v delu, kjer govori o pravici do maternega jezika in pravici do komuniciranja (enakopravnega sporazumevanja).
Slovenija se kot država nahaja v izjemno zanimivem geografskem in kulturno-jezikovnem prostoru petih različnih držav, kultur in jezikov. Z uvedbo mednarodnega jezika bi lahko prevzela pobudo, ki bi se lahko takoj dokazala že v prostoru Alpe-Adria, nato pa tudi v širšem evropskem prostoru. S tem bi vzorno zagotovila uresničevanje splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Odgovornost za rešitve in usmeritve na področju jezikovne politike nosijo (tudi poimensko) tako politiki kot šolniki ter kulturniki. To velja za vso obdobje sedanje države Slovenije in še posebej za današnji čas, ki nedvomno zahteva dolgoročne državniške rešitve. Zato pri tej desetletni (!) šolski reformi ne pozabimo na posledice, ker gre za jezikovno politiko na področju šolstva in kulture, predvsem pa za naše otroke, državljane Slovenije.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
