To je zapisala ameriška pisateljica Patricia Engel, tudi sama hči priseljencev. Njena starša sta v ZDA prišla iz Kolumbije, države z dolgo tradicijo političnega kaosa in nasilja, spopadov med vladnimi silami, paravojaškimi enotami, kriminalnimi karteli in levičarskimi gverilami, kot so kolumbijske revolucionarne oborožene sile (FARC) ali nacionalna osvobodilna vojska (ELN). Vladajoče sile si sicer prizadevajo za zajezitev kriminala in leta 2016 so 'slavili' najnižjo stopnjo umorov v 40-letni zgodovini – 24,4 žrtve na 100.000 prebivalcev. Vendar to še vedno pomeni eno najvišjih stopenj umorov na svetu.

Zaradi nasilja in iskanja boljših gmotnih razmer je bilo izseljevanje iz Kolumbije v zadnjih desetletjih zelo intenzivno. V tujini naj bi živelo več kot 3 milijone Kolumbijcev, po nekaterih podatkih celo več kot 4 milijone ali okoli 10 odstotkov Kolumbijcev.

Priseljence iz latinske Amerike lahko srečamo tudi pri nas. Z nekaterimi, katerih življenje usmerja predvsem umetniška ustvarjalnost, se je v procesu ustvarjanja oddaje Podoba podobe – Umetnost brez meja, srečala Nataša Žunić.

Latinskoameriška 'republika nasilja'
Med njimi je tudi perujski glasbenik Luigi Mendez. Tudi Peru je država, ki jo je zaznamovalo politično nasilje. Omenimo samo ubijalske pohode levičarske gverile Sendero Luminoso (Svetleča pot), maoistov, ki so si prizadevali tudi za kulturno revolucijo in ubijali celo kmete, da bi ustvarili razmere za dokončno komunistično revolucijo. Vprašanje kriminala v Peruju je seveda tesno povezano tudi s pridelavo in trgovanjem s kokainom. Agencija Reuters je tako lani zapisala oceno, da proizvodnja koke raste in da okoli 90 odstotkov pridelka, ki ga sicer Perujci smejo uporabljati za žvečenje listov kot vir energije, 'pristane' na poteh nelegalne trgovine z drogami.

Sistem nacionalnih držav iz 17. stoletja
Pojem meja se je skozi zgodovino spreminjal. Za Evropo pa lahko rečemo, da še vedno živimo v svetu, kot so ga določile pogodbe Vestfalskega miru (1648), ki je botroval vzpostavljanju nacionalnih držav. Ideja 'fiksnih' meja, ki prebivalce določenega ozemlja podvržejo zakonom, veljavnim na določenem območju, se je preko kolonializma razširila tudi v Južno Ameriko in Afriko. Morda le še omenimo, da za evropsko situacijo velja, da je bilo 60 odstotkov meja dokončno določenih v 20. stoletju.

Da lahko ljudje pojem meje razumejo različno, v oddaji potrdi tudi Luigi Mendez: "Sem Perujec in težko razumem meje, saj smo potomci veliko različnih kultur. V naši krvi se pretaka delec kitajske, delec španske, italijanske in veliko inkovske krvi."

Vsi želijo v Pariz
Ko govorimo o pojmih migrantstva in umetnosti, ne moremo mimo omembe Pariza v dvajsetih letih 20. stoletja. Pariz je postal svetovno kulturno središče, kamor je iz ekonomskih razlogov prišlo tudi veliko ameriških literatov. Ime so dobili 'izgubljena generacija' (La génération perdue), kot jih je poimenovala Gertrude Stein, Ernest Hemmingway – tudi sam v teh vrstah – pa je oznako še promoviral. Ekstravaganca, raznolikost in kreativnost so zaznamovale tedanje dogajanje v salonih in kavarnah in vodile do nekaterih del, ki jih danes pojmujemo kot klasike.

V Sloveniji seveda ne moremo govoriti o središčih priseljenske ustvarjalnosti. Vseeno pa je tudi pri nas veliko tujih ustvarjalcev, katerih delo pogosto zaznamuje prav izkušnja, biti obstranec. Tako je denimo v primeru fotografa Simona Changa, v Tajvanu rojenega fotografa, ki ima zdaj družino v Sloveniji, njegova osebna zgodba pa je zaznamovala tudi njegovo delo v času migrantske krize.

Nataši Žunić je povedal: "Bilo je nadrealno. Izčrpan sem zaspal v avtu in okoli 3. ure zjutraj sem zaslišal helikopter, odprl sem oči in okoli 300 metrov stran sem zagledal piko in nato še eno in potem še 10 pik. Čez dan in noč so prihajali ljudje. Videl sem jih stotine, tisoče."

Legalno do potnega lista – po letu 1962
Seveda na ustvarjalnost migrantov vplivajo osebne izkušnje. Delo nekoga z izkušnjo vojne je gotovo drugačno od tistega, ki ga ustvari ekonomski migrant. Slednje smo dobro poznali tudi pri nas, saj je bila prva polovica šestdesetih let, natančneje čas po letu 1962, tudi obdobje začetka legalnega ekonomskega izseljevanja in začetek razvoja fenomena jugoslovanskih gastarbajterjev.

Tega je kot pomemben pojav nemško-jugoslovanskih odnosov pravno potrdil meddržavni sporazum o rekrutaciji delavcev, ki sta ga državi sprejeli 12. oktobra 1968. Gastarbajterji so s svojimi nakazili v prihodnjih letih veliko prispevali k uravnoteževanju jugoslovanske plačilne bilance in obenem reševali vprašanje tradicionalno visoke brezposelnosti v Jugoslaviji. Bili pa so tudi izhodišče nekaj umetniških del, denimo filma Posebni vlaki Krsta Papića.

Kot rečeno, osebne izkušnje zaznamujejo ustvarjalnost priseljencev ali kot je Nataši Žunić povedala Tjaša Bavcon iz Centra Rog: "Zelo velika razlika je, od kod prihajajo ti ljudje in tudi v kakšnem stanju pridejo. Ko prideš iz zelo zahtevnih okolij vojne, ko si politični begunec, ko prideš v neko (novo, op. P. B.) okolje, potrebuješ pravzaprav čas, da prideš v stik s sabo, kdo si, kaj si in kaj lahko v tem okolju sploh počneš."

Nova energija, nova ustvarjalnost
"Vsaka nova energija bogati prostor," pravi režiserka Ivana Djilas, ki ima tudi osebno zgodovino boja za državljanstvo. Ivana Djilas pravi, da ni v sorodu z legendarnim jugoslovanskim politikom, ki je bil zaradi težnje po več demokratičnosti izključen iz uradnih političnih koluarjev in za dolgo mu je bil tudi odvzet potni list. Njegova zgodba govori o tem, da si lahko izseljenec tudi v lastni državi, ki ti ne dovoli oditi drugam, obenem pa ne sprejme prikaza tvojega razmišljanja in ustvarjanja v domovini.