Brutalna, nemoralna, vulgarna in prostaška koalicija političnih konvertitov, kverulantov in kruhoborcev, ki jih pri koritu drži samo nagon po preživetju, ter militantnih, ideološko zaslepljenih, z zgodovinskimi frustracijami obremenjenih revizionistov, ki je prevzela oblast zaradi neumnosti, preračunljivosti in prevelikih egov domnevnih levičarjev – katerih dobršen del je že zdavnaj izgubil temeljne atribute levičarstva – se je preprosto morala zgoditi in zgodila se je na najslabši možen način. Z ugrabitvijo države in vseh njenih podsistemov.

Poleg vseh frustracij in sramote, ki nam jih uprizarja vladajoča oligarhija moralnih izprijencev v konkordatu s političnimi kriminalci, nam morda to, čemur smo (za zdaj še) priča, lahko – če smo kot družba sposobni vsaj kančka samorefleksije in streznitve – celo koristi in nas očisti.

Politika ekscesov, uzurpacije svoboščin, suspenza temeljnih človeških vrednot in nenehna grožnja z izrednimi razmerami je v resnici izvrsten stresni test te družbe. Iz njega se brez hudega napora lahko naučimo, kako naprej, kje in zakaj smo kot družba zašli in postali ranljivi in kaj popraviti, da se za dolgo, če že ne za zmeraj, rešimo moralnega in političnega primitivizma, ki smo mu priča.

Če kaj, potem bo morala opozicija takoj po prevzemu oblasti – kajti do tega bo zagotovo prišlo, ker mora priti, saj alternative preprosto ni – še pred napovedano revizijo kadrovskega masakra, ki ga je uprizorila vladajoča hunta s svojimi skorumpiranimi zavezniki (z vsemi sredstvi, ki jim jih daje pravni sistem te države in ustava, skupaj z glasom ljudstva, ki jim bo dal mandat na prihajajočih volitvah), zaščititi same temelje te družbe in enkrat za vselej pred plenilci zavarovati najbolj izpostavljene institucije, ki to družbo ohranjajo pri moralnem in fizičnem zdravju: nacionalno tiskovno agencijo (STA), nacionalno RTV, novinarje v celoti kot ceh in še najbolj raziskovalne. Oni so moralna in duhovna vest te družbe in njeno zdravilo, četrta veja oblasti, večni predmet poželenja in prezira ter nenehne mokre sanje mogočnežev in vplivnežev vseh barv in poklicev. Če tega ne bodo znali, hoteli ali zmogli, če tega ne bodo naredili, preprosto niso vredni naših glasov.

Morali bomo doumeti in tudi politika, vsaj njen odgovorn(ejš)i del, bo morala spoznati, da neodvisni novinarji niso pisuni, ki pišejo po naročilu, in še manj navijaški propagandni stroj države, ampak so – če se bodo znali očistiti balasta med sabo – v resnici del družbene »srebrnine«, ki jo je treba nenehno skrbno varovati. Visoko profesionalen, verodostojen in spoštovan bo ta ceh le takrat, ko bo, če bo, materialno povsem neodvisen od vsakokratne oblasti in daleč precenjenega »prostega« trga intelektualnih storitev, na katerem duhovna integriteta ustvarjalcev nikoli ne bi smela biti predmet izsiljevanja. Ne pozabimo: pri svojem delu bodo učinkoviti, če bodo sami iz svoje sredine izbirali urednike, in uspešni bodo, če jih bodo njihovi uredniki znali in zmogli zavarovati, namesto da jih disciplinirajo, cenzurirajo in maltretirajo. Za to pa potrebujemo zakon. In odgovorno politiko.

Ironija in večna bolečina avtokratov, ki se ji ne morejo izogniti niti takrat, ko se dokopljejo do moči in oblasti, je, da še tako spoštovan in občudovan javni medij, ki postane oblastniško ali partijsko trobilo, izgubi ugled, spoštovanje in verodostojnost. Pri tem pa izgubimo vsi: oblast izgubi verodostojnega partnerja, vest, kompas in sidro, da se ne izgubi v lastnih fantazmah in ambicijah, bralci pa izgubimo priložnost, da preverimo, kaj oblast počenja v našem imenu.

Morda še pomembnejša varovalka vsake zdrave, spodobne in civilizirane družbe, kjer oblast »ljudstva« še najbolj ogroža prav legalna, ne pa legitimna tolpa preračunljivcev – skriti za ideološkimi floskulami, prikritimi grožnjami, polresnicami in lažmi volitve jemljejo kot orodje in ključ do plenjenja ter državo kot vojni plen –, pa bi za novo, drugačno politiko, ki si jo bomo, upam, izvolili, morala biti in v resnici tudi je naloga, da družbo čim prej in popolnoma iz predstavniške demokracije preoblikujemo v neposredno demokracijo. V tej bo partner in korektor izvoljeni politiki ljudstvo samo, organizirano v civilnih gibanjih, iniciativah in interesnih združenjih. V njej bosta stalno dostopna instrumenta za ugotavljanje ljudske volje referendum in neposredno glasovanje o ključnih odločitvah države. Tehnologijo imamo, znanje tudi. Le voljo po spremembah moramo še dokazati. Z drugačno, civilizirano politiko, z aktivnim državljanstvom in – ko drugače ne gre – tudi z državljansko nepokorščino.

Emil Brence, Bled