Tako Ignac pomaga ljudem: stric, jaz bi še več zamaškov! (FOTO)
Marsikateri (stari) starš ve, da ga lahko mladi naraščaj motivira in da zaradi njih lahko premikamo gore – ali začnemo zbirati zamaške, kot je to primer pri 75-letnem Ignacu Habjaniču s Ptuja.
Njegovo dobrodelno zbiranje zamaškov se je začelo z malo sorodnico pred 14 leti, ko se je upokojil: »Nečak ima hčerko, pri njej v vrtcu so zbirali zamaške in ona jih je hotela nositi tja vsak dan – ampak to ne gre, ne moreš toliko pijač spiti vsak dan.« Ignac se je zato domislil, da je na kesone za smeti obesil zbiralnike zamaškov, ki jih je sam izdelal iz odpadne embalaže – a štoplekov (kot jim reče) je bilo še premalo za želje nadobudnega dekletca.
80 ton jih zdaj že zbral za dober namen.
»Odšel sem v gostinske lokale, večina se je strinjala, da bi mi jih zbirali, jaz pa sem vsak mesec hodil pobirat, kolikor so zbrali,« opisuje rast dejavnosti, ki jo je deklica spodbujala s stavki kot »Ja, pa stric, jaz bi tega še več«, se nasmeji. Hodil je med lokalnimi šolami in vrtci, trkal na vrata društev in ustanov. »Prvo leto je bilo samo 200 kilogramov. Ko se pojaviš nekje z novo idejo, nekateri dvomijo in se čudijo,« pravi ter nam pojasni, da sčasoma ni več zbiral le za odraščajočo sorodnico, ampak je začel zbirati zamaške za dobrodelne namene oziroma za ljudi, ki so bili potrebni pomoči.
»Zamašek na radenski tehta 2,4 grama, tisti na mleku so še lažji. V enem kvadratnem metru je 1089 štoplekov, v enem kilogramu pa 418 komadov,« nam pojasni zamaškovna razmerja. Drugo leto zbiranja je Ignac zbral 400 kg, tretje 600 kg, zdaj jih nabere okoli tri tone na leto. Vmes mora nabrano še prebrati: »Notri se znajdejo tudi baterijski vložki, marsikaj se notri najde, če imam srečo, še kak cent zraven,« se nasmehne dobri mož s Ptuja. Iz zamaškov Ignac tudi sestavlja table, zastave in sorodne motive.
80 ton jih zdaj že zbral za dober namen.
Seštevek do zdaj zbranih
Seštevek do zdaj zbranih je impresiven: »Do zdaj je bilo s Ptuja in širše odpeljano 80 ton in 796 kilogramov zamaškov, to je nekje 25 vojaških kamionov.« To ni zneslo malo denarja: »Okoli 25.000 evrov je bilo zbranega v teh letih, denar gre na humanitarne organizacije. Uporabi se lahko na osnovi računov za razne pripomočke, terapije in druge namene.« V vmesnih letih si je ustvaril sistem, ki ga na začetku sploh ni imel – takrat je zgolj dajal dobrodelnim društvom, potem so ga ljudje začeli cukati za rokav oziroma za pomoč.
Nato se je odločil, da bo na predajo zamaškov začel vabiti prejemnike, »eni so hoteli imeti zamaške oziroma izkupiček, navzoči pa niso želeli biti«, zato ima zdaj jasno postavljene pogoje. »Prosilec lahko lahko dobi en odvoz, to je nekje 3000 kilogramov oziroma okoli 1000 evrov – s tem, da želim, da je prisoten na odvozu.« Na odvoz je začel vabiti številne znane Slovenke in Slovence, in res so se odzvali klicu upokojenca ter simbolično podprli njegova humanitarna prizadevanja: »Dejan Zavec je prišel prvi, tudi Ilka Štuhec in Filip Flisar sta pomagala, pa Marcos Tavares in Tim Gajser,« se spomni športnikov, »pa Nataša Pirc Musar, Vlado Kreslin, ko je prišel Slavko Kovačič - Spidi so bili poleg otroci iz vrtca in so se imeli fino, in to je povsem nekaj drugega, kot če je tam samo stari bradati ded,« se mimogrede pošali na svoj račun.
Na svoj račun prevzame tudi drobne stroške
Na svoj račun prevzame tudi drobne stroške, ki mu jih ne uspe kompenzirati oziroma se o tem dogovoriti z ljudmi. »Vsak, ki je udeležen, je dobil čestitko za novo leto. Saj ni nič posebnega, ampak mogoče pa se komu lepo zdi. Dal sem delati kape za promotorje, prinesem kako kavo in kekse,« reče. Še zdaleč mu ni postlano z rožicami – a se takoj zahvali Slovenski vojski ter Slovenskim železnicam, za katere je delal pred pokojem: »Traja pa dosti časa, da prideš do želenega rezultata, dokler hodiš od enega človeka do naslednjega,« pripomni.
Včasih ljudje podprejo pomoči potrebne na svoj način: »Ena gospa iz Gorenjske je klicala, ali lahko dobi naslov tega, za kogar smo zbirali.« Vprašal jo je po razlogu: »Ker mu bom plačala 20 terapij, je rekla. Videla je, da je bil pomoči potreben, zamaškov ni imela, je pa to bila zelo lepa gesta.« Še posebno so take geste dobrodošle zdaj, ko so plastični zamaški pritrjeni na embalažo, kot velevajo evropski predpisi: »Zberem jih polovico toliko kot prej. Pred tem je še epidemija korone zmanjšala število,« nam pozneje zaupa v skladišču, kjer se jih je znova nabralo okoli tri tone, ki jih bo odpeljal naslednji mesec. Ignac je iz nič naredil nekaj, in to je postalo njegov dobrodelni hobi: »Če ne bi tega delal, bi mene že pobralo. Ali pa bi se zaredil – tako pa greš med ljudi, poslušaš, debatiraš, šimfaš z njim sistem, in gre nekako naprej,« hudomušno zaključi.
