To piše pod fotografijo smučarske reprezentance v proizvodnji tovarne Labod v Novem mestu. Jeseni 1983 so o obisku poročali v tovarniškem glasilu delovne organizacije. Moja mama je bila urednica. Spomni se, da so bili zelo prijazni in skromni. Reprezentanca je nosila Labodova oblačila na vseh sprejemih, svečanostih in podobnih spremljajočih dogodkih v Sarajevu. Z olimpijskim znakom, za katerega so odkupili licenco, so opremili 80.000 flanelastih srajc. Labodov prispevek za olimpijski komite je v skupnem znesku znašal polovico milijarde starih dinarjev. »Seveda pa je olimpijski znak na naših srajcah tudi učinkovita reklama. V času olimpijade bomo prodali blizu 100.000 kosov za opremo različnih služb. Ta oblačila bodo seveda v različnih kreacijah, različnih barvah, odvisno od posamezne službe,« je še napisala, predvidevam, moja mama v glasilu delovne organizacije.
V Labodovih oblačilih so bili tudi spremljevalke reprezentance in preostali uslužbenci. Promocijsko so oblačila predstavili na prireditvi Beli koncert, kjer je bil en dan posvečen Labodu. Zraven članka je še fotografija, kako mladi Tone Vogrinec pomerja obleko za svečane priložnosti. Objavili so tudi obvestilo Mladinske turistične poslovalnice iz Novega mesta z voznim redom vlakov do Sarajeva. S pripisom: »Potovanje je organizirano za mladino do 27. leta. Na vsakih 10 mladincev je lahko en spremljevalec – mentor.« V ceno potovanja so bile vključene možnosti za sedež, vagon z ležalnikom, zajtrkom in večerjo na vlaku kot tudi prevoz do prizorišč. Cene so se gibale od 1500 do 2050 din na osebo. Kasneje so v glasilu delovne organizacije objavili tudi fotografijo kartice iz Sarajeva z vsemi podpisi smučarjev.
Bolj ko sem brskala po digitalni knjižnici starih tovarniških časopisov in spletu, bolj me je začelo odnašati. Najprej me je odneslo v 85-letno zgodovino tovarne Labod. Na wikipediji, recimo, ni članka o tej za nas takrat pomembni tovarni. Brala sem, da sta leta 1924 dva gospoda začela šivati spodnje perilo, leta 1933 je eden od njiju belega laboda kot zaščitni znak kakovosti prijavil pri beograjskem patentnem uradu. Po vojni so delavnico nacionalizirali, jo razširili na srajce in kasneje na tovarno, kjer so kreirali in šivali kvalitetno konfekcijo za domači trg in srajce za takrat svetovne tekstilne znamke. Dokler se je ni poceni polastil eden od mnogih poosamosvojitvenih tajkunov in je šlo vse v franže. Klasična zgodba z državo žegnanega pohlepa. Kaj bi danes dali za te kvalitetne izdelke, ki so zdržali leta. Trajnostna moda je danes spet popularna. In draga. Nekoč pa smo vse to imeli v izobilju po dostopnih cenah. Zelo rada berem zgodovino in zgodbe o naših nekdanjih tovarnah. Praviloma se je začelo s tudi danes opevano podjetniško idejo in končalo s poceni nakupom, neplačevanjem delavcem in tihim pogrebom. Z brskanjem po spletu me je zaneslo tudi v kopanje o tem, kako so potekale promocijske akcije naših tovarn, znamk na edinih olimpijskih igrah, ki so potekale v socialistični državi in v tem delu Evrope in ki so, tako piše v uradnem zaključnem poročilu, odprle priložnost za 9000 novih delovnih mest.
Veliko brskanja po spletu je bilo potrebno, da sem nabrala približen spisek slovenskih podjetij. Gorenje iz Velenja je bilo uradni pokrovitelj. Našla sem zapis, da so bili ekskluzivni dobavitelj antenskih naprav, televizijskih sprejemnikov in sistema teleks. S TV-ekrani so opremili novinarsko središče, olimpijsko in novinarsko naselje. Podjetje je tako Sarajevu posodilo 2140 televizorjev, njihov zaslužek pa je bil ocenjen na približno 150 milijonov dinarjev. Guglala sem Toper, jasno, da so bila športna oblačila, bunde in rokavice iz Topra. Presenetilo pa me je, da je Toper ponovno živ. Brez Elana, seveda, tudi ni šlo. Radenska je bila uradna voda olimpijade. Meblo se je zadeve lotil ambiciozno in odprl v Sarajevu začasni salon. Alpina je bila takrat eden izmed glavnih sponzorjev olimpijade, predstavniki podjetja so se v Sarajevo odpravili širit na svetovne trge. V Sarajevu so bile brisače Svilanita, oblačila Rašice, Iskra ... Kakšen od člankov omeni, da so v Sarajevo romali številni predstavniki podjetij. Hkrati gre za seznam podjetij, ki jih več ni ali niso več slovenska. Kar me je užalostilo in razjezilo. Koliko kvalitetnih znamk smo imeli, kako smo bili inovativni, močni, prodorni pri oblikovanju, kreativnosti, proizvodnji in podjetnosti. Kam so šla vsa ta znanja, veščine, vodilo »vse se da«? Športni marketing še ni obstajal, prav tako še ni bilo agencij za organizacijo in promocijo. Specialist za marketing mi je rekel, da so včasih podjetja vodili tudi nekdanji udbovci, ki so se spoznali na organizacijo, so znali motivirati, najti in podpreti mojstre. Po razpadu stare države pa da ni bilo več izobraževanja, niti neformalnega, kaljenja vodstvenih kadrov.
Sarajevu se je kmalu po olimpijadi zgodila brutalna vojna. Med branjem, kaj vse groznega se je dogajalo tudi na prizoriščih olimpijade, sem ponovno ugotovila, koliko zla premore človek. Mi smo jo glede vojne dobro odnesli in počasi prešli v pohlepni kapitalizem. Postali smo del globalnega sveta in ostali tudi brez dobrih znamk. Ne preseneča velik obisk razstave o Sarajevu, veliko pisanja, obujanja spominov in predvsem nostalgije.
