Iz Seville v Malago

V življenju sem se navadil izgubljati, da bi se lahko lažje veselil zmag. To zveni precej klišejsko, a zmagovalni trenutki niso zgolj odsev poslovnih in akademskih uspehov. Včasih je modra misel, ki švigne mimo moje glave, v resnici dan za slavje. V Andaluziji sem si imel priložnost vzeti čas zase: sleči si suknjič, drzneje odpreti srajco, se pogovarjati s samim seboj, strmeti ure in ure tja v nemar proti afriški celini in se nasmehniti pomežiku zagorelih španskih deklet. Oh, kako se mi včasih zdi živeti preprosto. Ni lahko zamrzniti časa in odmrzniti občutka svobode. Vedno so me privlačile malenkosti, ki jih radi spregledamo v objemu vsakdana. Tuje okolje mi je pisano na kožo, saj se hitro infiltriram, da bi okusil srčni utrip domačina. Iz celinske Seville sem se v drugi polovici prejšnjega tedna pomikal proti Malagi. V starem mercedese s sumljivo registrsko tablico nas je peljal Yasser iz Maroka. Ta je kmalu prepoznal, da o njegovem Bogu vem vsaj toliko kot on, zato ni okleval z vprašanjem, ali pripadava enaki veri. Prijazno sem se nasmehnil in mu odvrnil, da to ne bo držalo. Sem človek odprtega duha in rad iskreno pokažem spoštovanje do vsake vere na tem svetu, hkrati pa je to tista zmožnost, da se zlahka zlijem z okoljem, kjerkoli sem. Pa naj bosta dve uri v avtu s prijetno arabsko dušo. Nikoli si namreč ne bom dovolil, da bi mi nekdo želel rezati krila, ki jih vselej rad razpenjam globoko na ozemlje drugega. V drugem namreč v prvi vrsti prepoznavam človeka. Tisto humano bitje, ki je zmožno presegati etnične in kulturne delitve.

Naposled prispemo v Malago, ki velja za eno od najstarejših mest na svetu. Vanjo se še danes stekajo različna kulturna občestva, zato sem ta pristaniški piemont precej hitro vzljubil. Presenetila me je zgolj vlažnost, ki je bila v primerjavi z vročo in suho Sevillo neizmerna. Človek pričakuje osvežitev, ko s 43 stopinj prestopi na 27, a je bilo ravno obratno. Klime v Airbnbju ni bilo, zato smo se po Smodejevih kulinaričnih mojstrovinah počutili kot v savni. Ventilator ni zadoščal, so pa zadoščali daljši jutranji sprehodi s Hudolinom, ki so me vedno znova prepojili s svežim kisikom in polnim ognjem izmenjajočih besed. Nekomu je seveda treba nasloniti roko na ramo, da se lačna nasiti bližine, je zapisal Minatti, ampak včasih zadoščata pomirjajoč pogled prijatelja in skrbno izbrana pridiga za dobro jutro. Prijetnim občutkom dodaš espresso in obeta se ti lep dan.