Slovenec med zmaji, nezemljani, nenavadnimi bitji in kruto zgodovino ...
Anton Špacapan Vončina - »Je ilustrator, kipar, scenograf in pisatelj. S svojimi vizijami polni filmske in nefilmske prostore po Goriški in Furlanski regiji – pa še dlje.«
Tako, kot so zapisali na Facebooku na strani umetniške galerije Alma Medana, v sklopu katere je bila organizirana tudi razstava del Antona Špacapana Vončine: »Je ilustrator, kipar, scenograf in pisatelj. S svojimi vizijami polni filmske in nefilmske prostore po Goriški in Furlanski regiji – pa še dlje. Antonove raznolike, groteskne maske so pregnetene z duhom slovanske mitologije, risbe se spogledujejo z ironijo in politično satiro. Kot scenograf je poskrbel za vzdušje v filmih Zoran, moj nečak idiot, Drevo, Babylon Sisters, Menocchio, L'uomo senza colpa, L'uomo selvatico, Fiume o Morte! ... in še številnih drugih. Leta 2013 je na Festivalu slovenskega filma skupaj z Vasjo Kokljem prejel nagrado vesna za najboljšo scenografijo. V letu 2022 sta s pesnikom Francescom Tomado izdala roman Il figlio della lupa, ki je doživel izjemen uspeh pri italijanskem bralstvu in v katerem sta na poetičen način orisala dogajanje v Čepovanu v času fašistične okupacije. V Hiši Alma bo izbor svojih del prvič predstavil širši javnosti …«
Razstavo Antona Špacapana Vončine si lahko ogledate v Spominski hiši Alojza Gradnika v Medani. Odprla se vam bodo vrata v neverjetni Antonov svet, ki vas bo gotovo očaral. Z Antonom sem se pogovarjala dan pred odprtjem razstave. Med najinim pogovorom, ki si ga lahko ogledate tudi na našem kanalu na YouTubu, je v ozadju ves čas slišati žvrgolenje ptičkov … Kot bi tudi oni želeli povedati, kako velik pomen je imela in še vedno ima narava pri Antonovem ustvarjanju.
Ptički tu žvrgolijo … Sva v prostoru, kjer bo kmalu tvoja razstava.
Mi smo v bistvu v kleti, ki so jo restavrirali pred kratkim, je bila zasuta z zemljo in zdaj je muzej - spominska hiša Alojza Gradnika. Kot lokacija se mi zdi kar dobra, z mojimi mašinerijami tukaj …
Ne morem reči, da si le umetnik, ti si več. Se lahko definiraš, kaj vse si?
Normalen smrtnik, se imam za ilustratorja, delam scenografije za filme, umetnik je zame nekaj drugega. Sem antifašist.
Si pa tudi pisatelj.
Tega ne vem. Res, da sem izdal roman Il figlio della lupa (Volkuljin sin), ki je napisan s prijateljem Francescom Tomadijem. To je prvi slovenski roman, napisan v italijanskem jeziku, res nekoliko posebno. Sva zelo zadovoljna, ker so odzivi res pozitivni. Sva že pri ponatisu.
Bo roman preveden tudi v slovenščino?
Ja, naslednji teden grem v Koper, se ‘spoprijateljevat’ s prevajalcem … izid bi moral biti enkrat ob koncu leta 2024.
Prej sem gledala ilustracije, ki so delčki iz vajine knjige. Najprej napišeš knjigo ali narediš najprej ilustracijo? Kakšen je ta proces?
Sem zelo vizualne narave. V bistvu si predstavljam … Imel sem v mislih neko zgodbo, ki mi jo je povedal oče, neki utrinek, okrušek, to stvar sem imel nekje zadaj … v glavi. Potem se je ta zgodba starala in začel sem delati risbice, tako da sem si jaz to predstavljal … proces je bil kar dolg. S sopisateljem, ki je pesnik, sva šla tudi na kraj dogajanja, se pravi v Čepovan, videti sem moral tudi, kakšne so ploščice v tej gostilni, kjer se dogajajo določene stvari. Kakšno je pobočje, kakšno je in kakšno je bilo pokopališče. Pogovarjal sem se z lokalnimi ljudmi, ki se kar na visokem nivoju ukvarjajo z zgodovino. Te risbe so nastale zato, da sam vidim, kdo so ti liki, kakšne so atmosfere … Želim zaznati vonj po plesni v kakšni kleti. In tudi zaradi tega so te slike tukaj na razstavi, čeprav niso prisotne v romanu. Tisti, ki so roman prebrali, teh je kar precej, so rekli, kot da bi imeli neki film iz papirja pred seboj. Ilustracij v knjigi ni, ker nisem želel, da zakoličijo lastno domišljijo. Če bo kdaj izšla kakšna slikanica ali grafična novela, jih bom seveda uporabil, sicer pa so zame.
Film iz papirja torej.
Eni so rekli, da je to politična bajka, kar je tudi res. Bralcem se zdi to eksotično, ker se roman dogaja leta 1931 v dobi poitalijančevanja … In nič jim ni jasno. Nekateri so mislili, da sem jaz kot Slovenec tisti, ki se ukvarja z uporniki, in da je moj kolega pisal o fašistih … To je popolnoma zgrešeno, namreč eden ni vedel za drugega, kdo je kaj napisal … To naredi neko enotnost …
Kje te lahko vidimo v filmu, pri čem si sodeloval v teh letih?
Videti v filmu me dejansko ne morete, ker imam ponavadi kakšne maske gor, ampak delam kot scenograf. Večinoma sem delal na italijanski strani, vendar to niso italijanski filmi, so koprodukcije. Tako da je vedno banda Italijani, Slovenci, Hrvatje, Španci, Francozi, neki 'fritto misto' (mešano cvrtje). Tako kot pri srednjeveškem filmu Menocchio, ki je bil kar odmeven in tudi kompleksen. Vse smo morali narediti – vas, živali, predmete – vse na novo, vendar ‘staro’ vsaj 500 let. Muzeji nam niso posodili stola, ker stol, star 500 let, ne zdrži zadnjic novodobnih ljudi. Po cerkvah smo morali delati kulise, ne da bi zabili en sam žebelj, kar je seveda prav, ampak težko … Potem sem naredil tudi komedijo, to je bilo že deset let nazaj – Zoran, moj nečak idiot. Ena zadnjih stvari je Mož brez krivde, ki se zdaj vrti tudi v slovenskih kinematografih. V tem filmu je tematika azbest. Kompleksna zgodba, ki se ukvarja s to travmo in smrtmi, ki se še vedno vrstijo. Tako, kot imamo v Anhovem, je tudi v Tržiču. Je res ogromno tega. Potem je tu še Fiume o morte! (Reka ali smrt), o poitalijančevanju. Pri tem filmu sem sodeloval s hrvaškim režiserjem Igorjem Bezinovićem.
Kompleksne stvari, zanimive …
Sovražim kokice v kinu.
Pri filmih, kjer si sodeloval, torej ni kokic?
Kadar delamo filme, ponavadi ne. Pri nas se reče tistim malo bolj ležernim filmom 'popcorn movies' … Jaz imam raje kaj bolj tesnobnega, če se da nekomercialnega.
Za teboj je nekdo, ki me skenira. (v ozadju je nezemljan, op.a) Kje se pa on pojavi ali ona ali ono?
Ta tukaj? To je neka inštalacija. Na žalost ta festival ne obstaja več. Po 16 letih festivala ni več … Zaradi takega političnega obdobja v Italiji se dogaja sistematično zatiranje kulture. To je bil glasbeni festival, kjer je bila poezija, predavanja … Vse v naravi, nič snobovskega. No, prosili so me, če bi lahko naredil kako inštalacijo, in sem naredil tega nezemljana, ki je bil zapičen v jezero, kot da se je karamboliral na Zemljo, in zraven je še njegova ladja. Skratka nezemljan sprašuje za dovoljenje za bivanje na Zemlji … Z vsemi temi migracijami in rastočim rasizmom sem želel poudariti to zadevo o nekomunikaciji med ljudmi.
Ustvarjati si začel zelo mlad. Kako bi opisal svoje začetke, kaj je bilo tisto, kar ti je naredilo »klik v glavi«?
Sreča je bila ta, da sem se »rodil« na Trubarjevi 11 v Novi Gorici, in za mano je bil potok Korn, vrtovi in takoj gozdovi … Tako, da jaz in Tomos (motor, op. a.) nimava pojma drug za drugega. Ko so se drugi ukvarjali s športom, sem jaz zahajal v gozd in tam v gozdu slišiš živali in razne zvoke, ki si jih moraš še razlagati, kaj so … mitologija … V osnovni šoli sem imel kar nekaj problemov zaradi tega, tudi medvrstniško … Ne razumem, zakaj je šlo ljudem na živce, da rišem dinozavre, krvoločne stvari … So bili tudi nekateri učitelji, ki so mi rekli, da je bolje, da tega ne počenjam. Zdaj, ko je šlo mimo toliko let in so vsi nori na neke fantastične figure, Game of Thrones in podobno, je drugače. Čeprav se sam ukvarjam bolj z mitologijo in bajkami, mi vseeno zdaj rečejo, da sem bil takrat precej napreden. Najbrž tudi zato, ker so njihovi otroci zdaj vsi nori na to, na te fantastične stvari. No, ko mi to rečejo, se le posmejem in rečem: OK.
Ustvaril si tudi Tolkienov koledar. Kdaj je bilo to?
To je bilo 20 let nazaj. Takrat sem že sodeloval v italijanskem Tolkienovem društvu. Jaz sem bil v sklopu kulture risbe, animirali smo določene stvari, delali konstrukcije, scenografije, kulise … Takrat smo se imeli lepo, ker nismo imeli težav z raso ali barvo kože. Zdaj je drugače.
Kaj je rdeča nit te razstave?
To je moje staranje … Prva slika, če jo bom uspel najti, je ena, ki sem jo naredil kot štiriletnik, ko sem narisal mamo … In zadnja slika bo verjetno moja krsta. Sicer pa je en del razstave povezan s filmom – od risbe do rekvizita … Prostor tu je res lep, vendar premajhen, noter recimo ni mogel priti zmaj, ki je dolg 12 metrov, ali pa mlin, ki sem ga želel prinesti. Da bi bilo nekoliko bolj oprijemljivo in ne v neki figuralični abstrakciji. Ampak na tej razstavi je pa vseeno kar precej materiala.
Kje je pa zdaj zmaj?
Zmaj je še vedno v Čepovanu in zleti ven iz bajte enkrat na leto, ko imamo festival Če Povem … To je konec avgusta.
