Očitno gre za temo, ki nikoli ne bo nehala biti aktualna.
Ko gre za dediščino in dedovanje, zapuščinske postopke in podobno, marsikdo zastriže z ušesi. Očitno je to vedno "vroča" tema, vsaj če sodimo po razpravah na različnih spletnih forumih in platformah. Uporabnik Reddita je postavil zanimivo vprašanje, ob katerem se je razvila prava razprava in ljudje so delili svoja mnenja in izkušnje.
Zanimalo ga je, zakaj ljudje "zganjajo paniko" okrog imetja. "Na primer: nekje na začetku junija smo šli z mamo, teto in dedkom do tistega dela Velebita, kjer ima dedek zemljo. Tam ni bil že od časa, ko je umrl Stalin, in komajda kaj ve. Imamo tudi sorodnike, eden od njih pa je tam dobesedno vse življenje, in nekako pošteno je, da on dobi več, saj bolje pozna posest. Mama in teta sta bili najprej besni, a na koncu sta pač sprejeli dejstva. To je zemlja, ki se je pred 100 leti prenašala ustno med sorodniki in bližnjimi, brez kakršne koli dokumentacije. Razumem, da gre za območja z oljkami, kjer gremo v sezoni obiranja nabirat olive za olje, ampak zakaj bi se prepirali in kregali zaradi nečesa, za kar do včeraj ni bilo nobenemu mar? In ravno zaradi tega nastajajo spori, zlasti ko prababica umre – pri svojih 108 letih."
Zašto ljudi kod nas rade tolku strku oko imovine?
byu/Useful_Entrance6069 inaskcroatia
Očitno je tema v tolikšni meri provokativna, da so drugi začeli takoj opisovati svoje izkušnje, in številne niso bile niti malo prijetne. "Ko je dedek umrl, je bila zapuščinska razprava, kjer so bili babica, moja mama, njeni dve sestri in brat. Vsi so se v imenu strica odpovedali vsemu. In zdaj mu to že pet let mečejo pod nos. Pa zakaj, za vraga, si se potem sploh odpovedal/a?! Moja mama je bila neznosna s svojimi komentarji, dokler se nisem vmešala in se dobesedno zadrla nanjo. Sramota. Očeta sem prosila, naj mi prepiše zemljišče v velikosti 505 kvadratnih metrov, da bi si lahko zgradili hišo. Mama je takoj začela kričati, da potem ne morem dobiti nič drugega, ker da ona "nima nič" (čeprav ima kar nekaj). Prav, podpišem, nič drugega ne želim, nobene težave, a zdaj me že tri leta mučijo s tem prenosom. Na koncu sem rekla, da ne želim ničesar več, niti te zemlje ne. Naj umrejo z njo. Raje bom s svojim otrokom najemnica, kot da si gradim hišo dobesedno "bogu za hrbtom" na zemlji, ki je nikoli niso niti pogledali niti jih ni nikoli zanimala. Evo, kaj sta človeška zloba in pohlep."
Neki uporabnik pa je v svojem odgovoru lepo zajel bistvo: "Po eni strani ljudje hočejo nekaj imeti v kraju, od koder prihajajo, po drugi strani pa vedno upajo, da bo to danes/jutri nekaj vredno, in po tretji strani so ljudje preprosto bedaki. Razumem, če nekdo noče dati nečesa, kar trenutno ima vrednost in do česar ima neke pravice. A tam, kjer dobesedno ni nič ali pa je vrednost zelo majhna, medtem ko nekdo tam že živi in vlaga v imetje ... No, to pa res nima smisla." Druga gospa pa je podala preprosto rešitev: "Vse je treba razdeliti, ko so starši še živi, črno na belem. Prevečkrat sem videla in doživela, da se sestre in bratje prepirajo okrog pet kvadratnih metrov zemlje po smrti staršev."
Žalostno je, da se družinski odnosi po smrti svojcev pogosto skrhajo ravno zaradi denarja. Z malce modrosti in predvsem s spoštovanjem, ki ga izkažemo drug drugemu, je mogoče rešiti marsikaj, tudi zapuščinske zadeve, hkrati pa ohraniti normalne odnose tudi v prihodnosti. O tem govorijo izkušnje tistih, ki so se že znašli v takem položaju.
Novo na Metroplay: Elle Dialog - Vloga ženske prihodnosti | Urška Sršen in Bojana Košnik Čuk