Urška Puš velja za enega najbolj poznanih slovenskih medijev pri nas z več kot desetletnimi izkušnjami na področju komunikacije z onstranstvom. Mrtve čuti in vidi – takšne, kakršni so bili: "Mrtvi so prisotni povsod okoli nas," pravi.
Urška Puš je tolmač med živimi in mrtvimi: je zgodovinarka, predavateljica, avtorica knjige, kart, rada slika abstraktne slike. V prvi vrsti pa je mama in žena.
Njeno poslanstvo je, da je most med pokojnimi in živimi, je tolmač 'dušnega' sveta. Čeprav številni kritizirajo, da z uporabo svojega daru služi denar, sama odgovarja, da ljudje ne plačujejo njenega daru – plačujejo njen čas. Svoje delo uspešno opravlja že več kot deset let, k njej hodijo ljudje s celega sveta.
Vsako srečanje poteka drugače, odvisno od tega, kaj stranka potrebuje. Klient naj vedno na srečanje pride zaradi sebe: "Pokojni so namreč v miru in na boljšem kot mi, ki smo še vedno na zemlji in se učimo življenja."
Pokojni lahko v procesu srečanja povedo, kakšna je bila njihova izkušnja; kakšno je bilo njihovo potovanje v tem telesu, kako so se počutili na koncu življenja, kakšna je bila smrt, kakšen je bil prehod – hkrati pa govorijo, kje smo mi, ki ostajamo na zemlji: kje smo čustveno, mentalno. Pokojni torej ne govorijo samo o sebi. Slišijo naše misli. Namen stika s pokojnimi je, da ljudje vidijo, da ob fizični smrti ni vsega konec: "Smrt je prehod v drugo obliko življenja."
Stik s pokojnim človeku lahko pomaga pri žalovanju, saj lahko ponudi odgovore na nerešena vprašanja – ali pa ponudi orodja, ki jih med žalovanjem lahko uporabimo, da se s smrtjo najdražjih lažje spopademo. Urška sodeluje tudi z uradnimi strokovnjaki: psihoterapevti.
Urška je že kot otrok videla mrtve
Njena videnja so se začela že v otroških letih. V hiši, kjer je živel dedek, so bile stopnice. Že kot majhna deklica je zmeraj, ko je šla mimo stopnic, opozorila odrasle, da je v zgornjem nadstropju nekdo umrl. To je preprosto vedela, čutila, pravi, čeprav so ji vsi govorili, da to nikakor ne more biti. Šele čez leta se je izkazalo, da je v zgornjem nadstropju res umrl prejšnji lastnik hiše.
Otroci so v prvih letih življenja zelo dovzetni za energije in druge dimenzije. Ko grejo v vrtec in šolo, pa se te zaznave zmanjšujejo, obiskov mrtvih je vse manj: "Majhni otroci, ki so energijsko zelo dovzetni, pogosto izgubijo povezavo s predniki, ko grejo čez šolski sistem."
(Neprestan) stik z mrtvimi
"Čeprav sem se naučila, da kontroliram, kdaj sem v stiku s pokojnimi, je težko povsem izklopiti ta dar. Zato ne hodim na javna mesta, kjer je veliko ljudi, na primer po trgovskih centrih in na masovne koncerte. Že k zdravniku grem težko, poleg pacientov v čakalnici je z njimi še vsaj kak pokojnik."
Razlaga, da sicer mrtvi niso z živimi neprestano – ne spremljajo nas 24 ur dan: "Pokojni so vedno prisotni na vseh obletnicah – tako naših kot na obletnicah pokojnih. Lahko posredujejo v ekstremno nevarnih dogodkih: v nesrečah lahko preprečijo smrt ali nas zaščitijo, preden se resneje poškodujemo. Pravilo, ki velja, je, da kadar imamo težko obdobje v življenju, nas pokojni hodijo bodrit – ko pa imamo dobra obdobja, pa z nami proslavljajo in se veselijo naših osebnih zmag."
Vir in celoten intrevju na: metropolitan.si
Preberite si še:
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
