8. februar za vse, ne le za peščico

Morda je nekaterim težko doumeti, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki jim za kulturo in umetnost ni mar samo 8. februarja, temveč skozi vse leto. Začetek drugega meseca v letu je že pregovorno čas, ko izbruhne nenadna evforija pred kulturnim praznikom. Vseh so polna usta leporečja o poeziji, Prešernu, razstavah in predstavah, za katerim pa zares ni nobene vsebine. Toda na to problematiko ne smemo gledati zviška. Bodimo veseli, da imajo tudi ti ljudje v Sloveniji priložnost, ko se lahko poklonijo kulturi.

Kultura ima v do skrajnosti polarizirani Sloveniji pogosto kisel priokus. Predvsem zato, ker jo številni veljaki zelo radi izkoriščajo za politična obračunavanja. Najraje to počno prav pred kulturnim praznikom. Letošnje leto ni nobena izjema. Pred kratkim je namreč državni zbor sprejel zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Kot pričakovano, sta opozicijski stranki odtegnili svojo podporo zakonu, še več, ena izmed strank si celo prizadeva za zakonodajni referendum, s katerim bi izpodbijali zakon. Zakaj? Glavni argument je, da naj bi predlog zakona zagotavljal dodatek samo kulturnim elitam, država pa naj bi medtem odžirala dodatke in nalagala nove davke upokojencem.

S tovrstnimi zavajanji in posploševanji se opozicija ne kaže samo v svoji dvoličnosti, temveč tudi brezsramno na pladnju kaže svoj odnos do kulture, ki se žal odraža tudi pri delu javnosti.

Premočna je, ta naša kultura, da bi klonila pod pritiskom politikov. Tako trdoživa je, da preživi vsakega ministra, vsako krizo in vsako reformo, ki jo želi “racionalizirati”. Seveda pa jo na koncu taista družba, ki jo je prej ignorirala, ob prvi priložnosti prime za roko in se pohvali s “svojimi” umetniki in “svojo” kulturno dediščino.

Umetniki? Ah, ja - tisti čudaki, ki si domišljajo, da njihovo delo prispeva k družbi! Kako prikupno naivno. Saj ne, da bi njihovi filmi, knjige, glasba, predstave in razstave odražali duh časa, raziskovali resnico ali - bog ne daj - postavljali neprijetna vprašanja. Naj raje delajo kaj “uporabnega”, denimo pišejo reklame za pralne praške ali snemajo promocijske spote o lepotah dežele na sončni strani Alp.

Ampak hej, tu je kulturni praznik. Odlična priložnost, da nekateri politiki pred proslavo odpirajo razprave o raznih zakonih in namensko diskreditirajo določene umetnike. Seveda ob tem ne manjka “joker-karta” potrate davkoplačevalskega denarja. Ko bi le lahko z davkoplačevalskim denarjem nabavili razum.

Kulturo so tokrat spet obtožili elitizma - da ni za ljudi, da je preveč kompleksna in nedostopna. Kmalu se začne poveličevanje tiste “prave” kulture - tiste, ki je ljudska, preprosta in razumljiva vsem. Modrijani - Neue Slowenische Kunst, bi lahko parafrazirali pšeničnih las evropsko poslanko. Kultura mora biti kot domača kokoš - pridno nesti jajca in nikoli preveč leteti.

Če umetniki preveč razmišljajo, začnejo postavljati vprašanja, in to je nevarno. Bolj varno je denar usmeriti tja, kjer se da prešteti glasove - v ceste, krožišča, palme in seveda, v šport. Tam se da pokazati rezultate, tam se lahko slikaš z zmagovalci in tam ni nadležnih filozofskih vprašanj.

Odnos se mora spremeniti. Veselimo se kulturnega praznika. Ne zato, ker takrat lahko brezsramno jamramo in ponavljamo že nič kolikokrat prežvečeno zgodbo o kulturi, ki pri nas životari. Veselimo se ga že zato, ker ga imamo. Imamo dan, ko vsi, tudi tisti “ne-kulturni” prisluhnejo Turjaški Rozamundi ali Povodnemu možu. Veselimo se za njih, bodimo solidarni in vključujoči, tako kot je kultura v svoji biti.

Premočna je, ta naša kultura, da bi klonila pod pritiskom politikov. Tako trdoživa je, da preživi vsakega ministra, vsako krizo in vsako reformo, ki jo želi “racionalizirati”. Seveda pa jo na koncu taista družba, ki jo je prej ignorirala, ob prvi priložnosti prime za roko in se pohvali s “svojimi” umetniki in “svojo” kulturno dediščino. Nič ni bolj slovensko kot zapostavljati svoje ljudi, dokler jih ne prizna tujina.

Kot rečeno - kultura je v Sloveniji močna, čeravno se zaradi neprenehnih diskreditacij določenih političnih opcij zdi, da priklopljena na respirator - in to “Počivalškov”. V resnici pa ni bojazni, da leto 2025 ne bi bilo zaznamovano s kulturo. Drevi bodo tradicionalno podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada - glede na izjave nekaterih politikov v minulem tednu je morda na mestu poudariti, da gre za različni nagradi -, jutri pa se v Novi Gorici in Gorici obeta ena najpomembnejših sobot v zgodovini Primorske, pa tudi Slovenije.

Evropska prestolnica kulture je projekt, pri katerem se vse od pridobitve naziva zdi, da nad njim leti “Fantozzijev” dežni oblak nesreče. Notranja trenja in kadrovski pretresi v zavodu GO!2025, obtožbe o pretiranem vmešavanju politike v delo zavoda in ignoriranju lokalnega prebivalstva, tradicionalna raba #davkoplačevalskidenar karte in še bi lahko naštevali. Vse to se je zgrnilo nad zavod in ustvarjalce projekta, ki se jim je, Fantozzijevem oblaku navkljub, uspelo pririniti do otvoritve in to je več kot samo pohvale vredno. Zdaj jim jo lahko zagode samo še vreme.

Tako kulturni praznik kot EPK sta med tistimi prelomnicami, ko se tudi najbolj ravnodušni do kulture za hip ozrejo vanjo. Morda iz radovednosti, morda iz dvoma, morda zgolj zato, ker je nenadoma povsod prisotna. A bistvo ni v tem, koliko politikov bo sedelo v prvih vrstah in koliko njih bo naslednji dan pozabilo, kaj so sploh gledali. Pomembno je, da se kultura zgodi - dvomom, političnim igricam in dežju, ki visi nad projektom navkljub.

In prav zato EPK ni še ena v vrsti birokratskih kljukic, ampak dokaz, da kultura preživi vse. Da ostaja. In da bo ostala tudi, ko bo leto 2025 že davno mimo, ko bodo reflektorji ugasnili in bodo politiki odšli naprej k naslednji “veliki stvari”. Kultura bo še vedno tukaj - trmasta, živa in naša.

---