Predsednik republike Borut Pahor je začel živahno mahati s slovensko zastavo. Ko je Jack Skofič poškodbi navkljub pritekel na igrišče in se pridružil svojim štirim bratom Archieju, Georgeu, Franku in Maxu, da bi skupaj odigrali še zadnje trenutke zgodovinskega meddržavnega srečanja v ragbiju, so čustva preplavila tudi 2500 ljudi na prizorišču (in še kakih 300 tistih, ki so tekmo spremljali prek spletnega prenosa). Petim bratom Skofič je končno uspelo!

Ilustrirala Milanka Fabjančič
Ilustrirala Milanka Fabjančič

Da je pet bratov sočasno zaigralo na uradni mednarodni tekmi v ragbiju, jim je tisti dan prineslo vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.

Ob prvencu v dresu slovenske moške reprezentance v tem športu je pet Skofičev prispevalo tudi pomemben delež k zanesljivi (43 : 17) in pomembni zmagi proti Bolgariji v boju za obstanek v drugi diviziji Evropskega pokala narodov. Ta uspeh je bil najbrž celo najlepša zmaga v zgodovini ragbijske reprezentance z vzdevkom »Encijani«, ki po nobenem merilu ne sodi med boljše v svetu. Bratje Skofič so s svojo izrazito telesno igro poskrbeli za to, da se je tehtnica nagnila močno na slovensko stran.

A najpomembnejše sporočilo tekme je bila izpolnjena zaobljuba petih sinov svojemu pokojnemu očetu Jonathanu, ki jih je navdušil za ragbi, sočasno pa je šlo tudi za ganljiv poklon staremu očetu Alojzu (Joeju) Skofiču, ki je v viharju druge svetovne vojne kot najstnik zapustil svoj dom v Sloveniji in se ustalil v grofiji Lancashire v severni Angliji.

Obema, niti očetu Jonathanu niti staremu očetu Joeju, ni bilo dano doživeti 12. aprila 2014, dneva, ko se je v Ljubljani zgodil ta edinstveni dogodek . Mama Pat in mala sestrica Violet sta pet Skofičev spremljali s tribune, prav tako na desetine prijateljev iz Anglije in ZDA. Tam so bili tudi slovenski sorodniki družine iz Šentilja na Štajerskem, tik ob meji z Avstrijo. Iz kraja, kjer se je začela nenavadna zgodba Skofičev.

Alojz Skofič se je rodil leta 1924 in doživljal težka prva leta življenja. Bil je nezakonski sin mlade natakarice Marije, ki se mu je odrekla. Tudi domnevni oče mu ni posvečal nobene pozornosti. Tako je Alojz odraščal pri skrbnih starih starših, šele kasneje pa je navezal stike z novo družino svojega očeta, zlasti s svojima polsestrama. Leta 1941 je Alojzovo mladost v trenutku končala druga svetovna vojna. Kmalu po nemški zasedbi Jugoslavije je bil vpoklican v nemško vojsko. Zavrnitev bi imela za družino hude posledice.

30 let. 30 zgodb.

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, nekdanji direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

Ko je moral v vojno, je bil Alojz Skofič še najstnik. Kot nemški vojak je sodeloval v strahotnih bojih v Franciji in kasneje v Italiji. Da je preživel pekel bojev za Monte Cassino, je mejilo na čudež. Le nekaj dni pred dvajsetim rojstnim dnevom so ga zajeli zavezniki in ga kot vojnega ujetnika odpeljali v britansko taborišče v Bariju na jadranski obali. Kot nemškemu vojnemu ujetniku z jugoslovanskega ozemlja mu je bila ponujena možnost, da se pridruži britanskemu vojnemu letalstvu RAF in tako pomaga zaveznikom dokončno premagati Hitlerja. Tako je Alojz Skofič dobil novo uniformo in delo na vojaškem letališču. Še več, dobil je nov vzdevek – Joe – in tudi novo življenje. Kot pripadnik RAF je v Italiji ostal do ukaza o demobilizaciji leta 1947.

Vrnitev v Slovenijo bi bila tvegana: Alojz oziroma Joe je bil najprej vključen v sovražno nemško vojsko, kasneje pa je delal za Britance, ki jim nove komunistične oblasti v Jugoslaviji ob začetku hladne vojne v Evropi niso bile naklonjene. Sorodniki v Šentilju so celo mislili, da je umrl, saj so njegova pisma prenehala prihajati. A kasneje je stik vendarle obnovil.

Leta 1947 so Joeja Skofiča v Angliji odpustili iz RAF. Odločil se je ostati in slediti zadnjemu stavku iz priporočila ob demobilizaciji, da je primeren za delo v kmetijstvu. Naposled se je ustalil kot delavec na kmetiji Ribble Bank blizu kraja Hesketh Bank v Zahodnem Lancashiru. Tam je njegovo življenje obsijalo sonce: spoznal in poročil se je s hčerko svojega delodajalca, Mary Slinger, osnoval družino ter se uveljavil kot mali podjetnik v prašičereji in pridelavi gob. Postal je britanski državljan. Tudi stiki s Šentiljem so postajali vse pogostejši.

Joejevi vnuki se spominjajo njegovih pripovedi o vojni, medtem ko se za šport stari oče ni posebej zanimal. Strast do ragbija je v družino prinesel prvorojenec Joeja in Mary, Jonathan, ki se je rodil leta 1959. Obiskoval je srednjo šolo Hutton v bližnjem Prestonu, kjer je bil ragbi sestavni del športne vzgoje. Kasneje je postal tudi kapetan univerzitetne ekipe Batha, po vrnitvi v domače kraje pa je igral za polprofesionalno ekipo Preston Grasshoppers.

Družinsko navdušenje za ragbi se je še povečalo, ko sta Jonathan in njegova žena Pat dobila pet sinov. Na veselje očeta so vsi vzljubili ta šport. Jonathan je leta 1990 pomagal ustanoviti ragbijski klub Tarleton RUFC. Ta je postal dinamično stičišče skupnosti, odprto za vse generacije od petletnih malčkov do seniorjev. Jonathan je tako lahko spremljal razvoj in napredek svojih sinov v tem športu, oni pa so ga lahko gledali v občasnih nastopih za klubsko ekipo članskih rezervistov. Jonathan je hrepenel po trenutku, ko bo videl svoje sinove odrasti in skupaj zaigrati v isti ekipi. Morda bi se jim celo lahko pridružil na igrišču ...

Toda usoda je hotela drugače. Jonathan, ki se je kot diplomiranec Univerze v Bathu in z magisterijem Poslovne šole Harvard uveljavil v industriji živil in pijač, je leta 2011 nepričakovano umrl na službeni poti. Bil je star komaj 52 let.

Za družino Skofič in za celotno ragbijsko skupnost v Lancashiru je bil to strašen udarec. Leto kasneje so sinovi skupaj s svojim klubom v spomin na očeta in nekdanjega predsednika kluba organizirali prvi turnir v malem ragbiju s sedmimi igralci. Štirje bratje Skofič so zaigrali skupaj, le najmlajši Frankie zaradi starostne omejitve še ni smel na igrišče.

Kljub temu je bil uspeh spominskega turnirja še en pomemben mejnik v zgodovini družine Skofič. Predstavniki Ragbi zveze Slovenije so za ta turnir izvedeli med gostovanjem reprezentance na Cipru ob koncu leta 2012. V Združenem kraljestvu živeči igralci ciprske reprezentance so slovenskim gostom pripovedovali o turnirju ter se čudili, kako da v Sloveniji ne poznajo priljubljene ragbijske družine slovenskega rodu iz Lancashira. Presenečeni so bili tudi predstavniki slovenskega ragbija. Pet motiviranih polprofesionalnih igralcev, pa četudi z osme ravni angleškega tekmovalnega sistema, bi reprezentanci prišlo še kako prav, še posebej po rekordnemu porazu proti Švici (0 : 88) tistega leta.

Družina Skofič je po osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije leta 1991 še okrepila vezi s sorodstvom v Šentilju. Tudi mladi ragbisti so radi prihajali na obisk v dedovo rodno deželo. A da bi zaigrali za slovensko reprezentanco?

Leta 2013 se je vse spremenilo. Slovenska zveza je navezala stik in možnost nastopa vseh petih bratov za državno reprezentanco v velikem ragbiju s petnajstimi igralci je postajala vse oprijemljivejša. Na spominskem turnirju tistega leta so bratje že lahko zaigrali skupaj v ekipi malega ragbija. A načrt uresničitve očetove želje je dobil novo razsežnost, vseh pet bratov pa mednarodno dvoljenje za nastop.

Konec leta 2013 se je končalo še pestro življenje starega očeta Joeja. Če bi petim bratom uspelo skupaj zaigrati za slovensko izbrano vrsto, bi se sočasno poklonili obema – očetu, ki jih je navdušil za ragbi, in dedu ter njegovi domovini.

Prav zato je bil 12. april 2014 tako poln čustev. Prvič je bil ragbi deležen vseslovenske in mednarodne pozornosti. Tekma je bila pomemben mejnik za šport, ki ga v Sloveniji igra komaj dvesto registriranih igralcev in ki je bil ob obilici uspehov v drugih športih skorajda prezrt.

Tekma z Bolgarijo pa je prinesla tudi začetek novega obdobja. Bratje Skofič so ostali zvesti reprezentanci svoje druge domovine, čeprav so nadaljevali svoje kariere v domači Angliji. Max je leta 2015 celo postal kapetan ekipe, ki se je tekmovalno utrdila. Še zdaj svojo kapetansko vlogo dojema kot enega najbolj ponosnih trenutkov svojega življenja. Vezi med Zahodnim Lancashirom in Slovenijo so postale še tesnejše, nekaj bratov se je začelo učiti materni jezik svojega starega očeta.

Slovenija nikoli ni bila (ter gotovo nikoli ne bo) velesila v ragbiju, a je zaradi Skofičev postala nekaj posebnega. Ragbi je družini Skofič prinesel simbolično vrnitev domov, Sloveniji pa neprecenljivo darilo iz domovine ragbija.


Igor Evgen Bergant je večkrat nagrajeni slovenski novinar. Svojo kariero je začel kot športni komentator na nacionalni televiziji TV Slovenija, kasneje pa se je preselil v informativni program, kjer vodi glavno poznovečerno informativno oddajo Odmevi. Leta 2020 je prejel nagrado Reader's Digest Slovenia Trusted Brand za najbolj zaupanja vredno televizijsko osebnost, ki jo podeljujejo na temelju reprezentativne javnomnenjske ankete.