Molk prvih dveh je bil pričakovan, čeprav za običajnega državljana in volivca nerazumljiv, večja uganka je molk stroke. Eden od javnih medijev je ta primer opisal kot »primer dobre prakse ... čeprav so šli mimo zakona, jim ni žal. Če ne bi ukrepali, bi bilo bistveno huje.«
Primer dobre prakse? Seveda. Na prvi pogled. Še posebej, če upoštevamo, čemu vse s(m)o se s tem odgovornim dejanjem izognili, koliko premoženja je bilo rešenega in koliko žalosti in jeze nam je bilo prihranjeno.
Nekaj dvoma se pojavi ob kratkem razmisleku: je kršenje zakonov res (lahko) tudi dobro delo? In če je, kdaj in zakaj? Temeljno pravilo družbenega dogovora v urejeni družbi je, da vsi, brez izjeme, spoštujemo pravila, ki smo si jih zapisali. Takoj ko postane kršitev zakonov dobro delo, se družba znajde na razpotju med diktaturo in zakonom močnejšega. Tako teorija. Praksa je očitno drugačna.
Če je župan s svojimi prostovoljci moral kršiti zakon, da je naredil dobro delo – in naredil ga je – je nekaj hudo narobe s to družbo.
Župan je kršil zakon. Namenoma, načrtno in organizirano. V sostorilstvu. Brez obžalovanja. To prizna tudi sam. T(ak)o sta mu (očitno) narekovali vest in odgovornost, redki cvetki med tistimi, ki se pogosto sklicujejo nanju. Preko javnih medijev je s svojo izjavo v resnici podal samoprijavo in prijavo sostorilcev. Kaj pravi zakon o organiziranem kršenju zakonov, pa menda ve že vsak vaški tepček.
To bi moral biti alarm za državo, za njene uradnike in njene organe prisile (in zastraševanja). Alarm za vso družbo. Župan je z javnim priznanjem državi, figurativno rečeno, vrgel rokavico v obraz in jo, kot varuha pravnega reda, s samonaznanitvijo sostorilstva prisilil – če se (spet) najbolj odgovorni ne odločijo vse skupaj ignorirati – ukrepati. Po službeni dolžnosti. Če je kršil zakon in zdi se, da ga je, bo moral za to tudi odgovarjati. Razen če država skozi preverjanje dejstev ne dokaže, da do kršitve sploh ni prišlo. Kar tudi ni čisto izključeno; ljudska modrost pravi, da je z dobrimi odvetniki vse mogoče.
Kakor koli, v dobro nas vseh, v dobro države, župana in njegovih prostovoljcev, bi moral biti ta primer tudi pravno formalno pripeljan do obsodbe ali do oprostitve.
Oprostitev, če do sojenja pride, je manj verjetna, večja verjetnost je, da bi se državna oblast raje odločila za molk in ignoranco lastnega pravnega reda. Z veliko gotovostjo pa lahko sklepamo, v primeru, da do postopka res pride, da bo župan spoznan za krivega, obsojen in kaznovan.
Obsodba in kazen bi županu, v dobro te države in njenih ljudi, omogočili, da državi in njenim uradnikom z imeni in priimki, ki so objektivno in subjektivno pravi krivci za minule dogodke, vrne udarec, in proti vsem, ki niso opravili svojega dela, sproži tožbo zaradi opustitve dolžnega ravnanja, ogrožanja premoženja in življenj ljudi za nastalo škodo in celo za prenekatero smrt. V sostorilstvu. Mogoče bi to končno spodbudilo kakšnega politika ali državnega uradnika, da bi se zbudil iz hibernacije in ravnal odgovorno.
Sliši se neverjetno in kontradiktorno, ampak župan Marko Gasser in njegovi prostovoljci, ljudje z vestjo, moralo in odgovornostjo, so s kršitvijo zakona v resnici stopil temu v bran. Čeprav nepooblaščen, je ravnal v duhu zakona in pokazal, česa vse niso naredili tisti, ki so bili to dolžni narediti in so bili za to tudi plačani. S svojim dejanjem je pokazal na prave krivce, na prave kršitelje zakonov, ki se – kot zmeraj – skrivajo pred subjektivno in objektivno odgovornostjo, ki sega vse do ministrov.
Najbrž nehote je vsem nam pokazal, kako zelo pomembni so aktivno (in odgovorno) državljanstvo, osebna integriteta in državljanska nepokorščina, ko se je treba soočiti s svojo vestjo na eni strani in posledicami lenobe, malomarnosti in neodgovornosti na drugi. Pokazalo se je še nekaj, kar je že dolgo očitno: država in njeni najvišji in najbolj odgovorni politiki vseh barv in prepričanj so, skupaj z najbolj odgovornimi uradniki zreli temeljite prevetritve.
Če je župan Železnikov s svojimi ljudmi naredili samo tisto, kar bi morala narediti država (politika in uradniki), potem je že skrajni čas, da kakšnega od njih pošljemo na borzo dela zaradi nesposobnosti. Morda bi pa kdo tam celo našel delo, ki ga je sposoben opraviti brez večje škode. Celo na javnih delih, do riti v naplavinah, je priložnost, da se človek izkaže.
Malo za šalo in veliko bolj zares: kdo ve, ali ni prav zdaj najbolj primeren trenutek, da se iz izkazano nekompetentnih in neučinkovitih funkcionarjev in uradnikov, posredno in neposredno odgovornih za dogodke iz minulih dni, pod zastavo solidarnosti formira neke vrste elitni »štrafbataljon«, ki bi namesto prostovoljcev ali skupaj z njimi, odpravljal posledice katastrof, povzročenih tudi zaradi njihovega nedela in neumnosti. Če bo sreča mila, se iz tega celo kaj naučijo.
Zgodba spominja na odmevno podobno ravnanje Rudija Vouka, koroškega odvetnika, ki je s kršenjem zakonov in z državljansko nepokorščino (avstrijsko državo) osramotil pred domačo in tujo javnostjo in jo prisilil v vsaj delno izpolnitev manjšinskih pravic. Dokazal je, kako zelo škodljivo je za pravno državo, če in ko se ne drži lastnih zakonov. Naš Rudi Vouk je morda Marko Gasser.
Ja, besen sem. In žalosten. In v tem nisem sam.
Emil Brence, Bled
