Iz izvidniške v napadalno vlogo so se, govorimo o nemških podmornicah, prelevile po tistem, ko je številčno močnejši britanski vojni mornarici uspelo tako blokirati nemško vojno ladjevje, da to ni uspevalo prekiniti oskrbovanja otoka z živežem, ki so ga v Veliko Britanijo iz držav tretjega sveta dovažale trgovske ladje. V odgovor na nastalo situacijo so Nemci podmornice oborožili s torpedi in začeli napadati trgovske ladje. Te so bile sprva zaradi določil mednarodne konvencije sicer varne. Ko pa so jih Britanci zaradi posamičnih napadov nemških podmornic začeli oboroževati s topovi, konvencija za Nemce ni bila več zavezujoča. Besna žival se je snela z verige in 1. februarja 1917 so Nemci začeli uveljavljati tako imenovano totalno podmorniško vojno. Na dnu Atlantika je končalo na stotine trgovskih ladij. In ne le trgovskih. Neka nemška podmornica je že 7. maja 1915 torpedirala veliko ameriško čezoceansko potniško ladjo Lusitanio, kar je po pisanju nekaterih virov ZDA dokončno spodbudilo, da vstopijo v vojno. Britanci in Američani so začeli razvijati tudi taktiko protipodmorniškega bojevanja, tako da so Nemci do konca prve svetovne vojne izgubili 178 podmornic.
DELO NEMŠKIH PODMORSKIH ČOLNOV
Times poroča iz Londona, da so spravili od nemškega podmorskega čolna pokvarjeni ribiški parnik Envoy v Tyno. (…)
Iz Berolina poročajo: 23. aprila je neki nemški podmorski čoln potopil angleško ribiško ladjo St. Lawrence. Times je poročal, da je prepovedal poveljnik nemškega podmorskega čolna svoji posadki rešiti dva moža, ki sta bila iz ribiške ladje skočila v morje, tako da sta utonila. Od merodajne strani se k temu pripominja: nemški podmorski čoln je spoznal na manevriranju ribiške ladje, da je ta opravljala službo straže. Ko je hotela ladja pobegniti, jo je podmorski čoln s streli ustavil. Moštvo se je rešilo v čolne, le trije mornarji so stali na krovu ter izpustili golobe pismonoše. Potem so poskakali v morje in sta dva utonila, med tem, ko se je eden rešil. Podmorski čoln je bil oddaljen od ribiškega parnika 250 m ter ni oviral rešilnega dela. Zato so trditve Times samo zlobna obrekovanja.
Slovenski narod, 28. aprila 1915
Lusitania potopljena
Novo, strašno žrtev je zahtevala sedanja vojna, žrtev, ki je podobna oni, ki so jo zahtevale naravne sile ob prvi vožnji veleparnika Titanic. Kakor se uradno poroča, je 7. maja, nekoliko po 2. uri popoldne na višini Kinsale ob južni irski obali neki nemški podmorski čoln torpediral veliki potniški parnik Lusitanio družbe Cunard, in ga potopil. Natančnega števila oseb, ki so se nahajale na ladji, se doslej še ne ve, kakor tudi ne natančnega števila rešenih. Različna poročila se vjemajo le v toliko, da je bilo na Lusitanii krog 2000 oseb (posadke in potnikov) in od teh je rešenih krog 600. Človeške žrtve bi torej znašale krog 1400 oseb. (…)
Seveda je bila Lusitania kakor najnovejši angleški trgovinski parniki, opremljena s topovi. Razen tega je imela, kakor je tukaj znano, in sicer brez ugovarjanja, med svojim tovorom precejšnjo količino streliva in vojnega orodja. Njeni lastniki so si torej bili v svesti, kakšni nevarnosti izpostavljajo njene popotnike; njih edine zadene vsa odgovornost za to, kar se je moralo zgoditi. (…)
Slovenec, 10. maja 1915
KAKO POTAPLJAJO NEMCI LADJE
Petit Parisien priobčuje iz Cherbourga dopis, kjer neki očividec pripoveduje, kako je dne 17. februarja potopil neki nemški čoln francoski parnik Ville de Lille. »Ladja, pod vodstvom kapitana Horchona, je vozila 1200 ton kamenja iz Cherbourga v Duenkirchen na račun države. Razen moštva se je nahajalo na ladji 19 moških in dve dami, vsaka z enim otrokom. Gospe sta bili soprogi kapitana in strojnika s parnika Ville de Strassbourg. Okoli pol treh, 8 milj severno od Barfleura, smo zapazili pred seboj podmorski čoln, ki je plul v smeri proti Ville de Lille. Ne vedoč, kateri narodnosti pripada podmorski čoln, je kapitan zapovedal, da se spremeni smer vožnje. (…) Sedaj ni bilo nobenega dvoma, da smo prišli v sovražne roke. Kmalu smo zapazili, kako je zadaj na podmorskem čolnu mahal neki mornar z nemško zastavo. Naš kapitan je zapovedal, naj obstanemo, in ko je prišel podmorski čoln tako blizu, da se je moglo z njim govoriti, je poveljnik čolna zaklical: 'Deset minut vam dam časa, da ladjo zapustite!' Naši ljudje niso čakali, da se jim to reče drugič. Mornarji so spustili čolne, kamor so vstopile najprej obe dami z otrokoma, nato so naložili hrano, a končno se je ukrcalo moštvo; pri tej priliki je kapitan tako nesrečno padel, da se je težko poškodoval. Ko je bilo vse v čolnih, je zapovedal nemški kapitan, da se oddaljimo od ladje in plovemo proti obrežju, ki smo je točno videli. Podmorski čoln je priplul čisto k naši ladji, dva mornarja sta šla na krov ladje, kjer sta položila dve bombi, in sicer eno v kapitanovi kabini, drugo pa spredaj. Mi smo veslali z vsemi močmi in kmalu smo zaslišali dve eksploziji. Naša ladja se je razletela in počasi potopila. (…) Ko je kapitan videl, kako se mučimo, da pridemo naprej, je zapovedal, naj podmorski čoln vleče naše čolne. Ranjenega kapitana je sprejel na podmorski čoln, mu dal vodo in obrisačo, da si izpere rano; dal mu je tudi nogovice in čevlje, ker je bil bos. Razen tega je dobil vsak čoln dve volneni odeji in živež. (…)
Glasilo K. S. K. jednote (Chicago), 12. maja 1915
USPEH NEMŠKIH PODMORSKIH ČOLNOV V MESECU MARCU
Berolin, 13. aprila. (Kor. urad.) Wolffov urad javlja: Glasom došlih poročil, je bilo potopljenih še 61.000 ton sovražnih in nevtralnih trgovskih ladij. Že zdaj se kaže, da so vojne odredbe centralnih držav v mesecu marcu potopile 435 trgovskih ladij z 861.000 tonami. Izmed plena pomožne križarke Möwe, je temu številu še 11 ladij z 49.000 tonami prišteti. (…)
Slovenski narod, 14. aprila 1917
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib