ALJA KRUŠIČ: »Enostavno nisem zmogla, da bi lahko tudi takšen tempo življenja speljala naprej«

Alje Krušič, ki prihaja iz Ribnice na Pohorju, majhnega kraja na Koroškem, se spominjamo iz tretje sezone šova Slovenija ima talent, v katerem je na koncu zmagala s pesmijo One night only pevke Beyonce. Od takrat je v svojo »glasbeno košarico« dodala ducat pesmi, ki jih je soustvarjala z različnimi avtorji, poleg tega pa je stopila na poklicno pot – je diplomirana učiteljica glasbe in je zelo vesela, da lahko svojo ljubezen do glasbe širi tudi med svojimi učenci v šoli.

»Mislim, da imamo v Sloveniji res dobro glasbo in predvsem dobre glasbenike, ki jih premalo spoštujejo in podpirajo.«

Letošnjo jesen bomo na Pop TV spremljali novo sezono šova Slovenija ima talent, v katerem ste blesteli. Kaj danes menite o svojem zmagoslavju?
Zmage se še vedno spominjam kot lepih sanj, saj se v tisti evforiji in cirkusu res zelo malo zavedaš, kaj se dogaja. Zame je bila pot med šovom in po šovu malo prenaporna. Morda sem bila res premlada, da bi prevzela takšno odgovornost, in enostavno nisem zmogla, da bi lahko tudi takšen tempo življenja speljala naprej. Če bi lahko še enkrat ponovila, bi se za to odločila pri današnjih letih, saj se mi zdi, da bi to psihično veliko lažje prenesla in bi mi potem to tudi bolj koristilo za nadaljevanje glasbene kariere.

Vas mika še kakšen šov?
Hm, kaj pa vem. Vsakemu šovu moraš nameniti res ogromno časa, če želiš to izpeljati tako, kot je treba, saj delati nekaj na pol mi nikoli ni bilo pogodu. Zato bi težko odgovorila, saj imam trenutno veliko dela z drugimi stvarmi, tako da enostavno ne bi našla časa za kakšen šov. Seveda pa nikoli ne reci nikoli, saj res ne vem, kako se stvari obrnejo in kaj vse se lahko zgodi.

Vmes ste postali diplomirana učiteljica glasba, če se ne motim?
Res je. V srednji šoli sem se odločala med športom in glasbo in na koncu nekako izbrala glasbo tudi kot svojo poklicno pot. Mislim, da je bila to dobra odločitev, in zdaj vidim, da je to res poklic zame, saj lahko svojo ljubezen do glasbe širim naprej še bolj, kot bi jo sicer. Seveda pa šport ostaja moja strast in del mojega vsakdana.

Bi lahko potem dejali, da vas glasba spremlja vse življenje? Kako se je sploh začela vaša pot?
Glasba me res spremlja že vse življenje, saj prihajam iz glasbene družine, v kateri smo vedno in povsod prepevali, igrali in se veselili. Vsa družina poje, ati igra tudi kitaro, s sestro pa sva se odločili, da bova igrali klavir, za katerega se večkrat usedeva in zapojeva kakšen duet ... Kot sem povedala, poje vsa družina in jaz sem bila edina, ki zaradi hripavega glasu nisem veliko pela, saj mi glasilke tega niso dopuščale, tako da so se vsi ustrašili, da nikoli ne bom imela možnosti za petje. Nato pa sem v petem razredu osnovne šole začela peti in svoje glasilke »spravila v red« ter jih »natrenirala« tako, da sem lahko nastopala. S tem sem imela velike težave, ki jih imam še danes, a se že nekaj let znam spoprijeti s tem in to težavo obvladujem.

Ali kdaj doma poslušate svojo glasbo?
Kakor kdaj. Najbolj takrat, ko se skladba ustvarja in ko se en del ustvari, saj je treba to dobro poslušati in si zapisati, kaj je še treba dodati, spremeniti ali pa samo potrditi, da je to res to. Seveda pa se moja glasba večkrat predvaja doma, saj imajo radi mojo glasbo in mi dajejo veliko podporo in sem jim za to zelo hvaležna.

Kako bi na splošno ocenili domačo glasbeno sceno v primerjavi s tujo?
Mislim, da imamo v Sloveniji res dobro glasbo in predvsem dobre glasbenike, ki jih premalo spoštujejo in podpirajo. Naša glasba je po mojem mnenju malo bolj zahtevna kot tuje, saj če že primerjamo besedila v slovenskem jeziku in na primer angleškem, je ogromna razlika v številu besed in pomenu celotnega besedila.

Kaj sicer najraje poslušate za dušo?
Moj »glasbeni predvajalnik« vsebuje veliko zvrsti glasbe, ki so si lahko popolnoma različne. Po duši sem bolj rokerski tip človeka, a kdaj za dušo paše tudi kakšna klasična skladba, ali pa pop, ali pa tudi narodno-zabavna ob pravi priložnosti.

Kdo je vaš največji vzornik, morda življenjski oziroma glasbeni?
Nimam vzornika, saj se mi zdi, da bi potem preveč dala na to, da moram biti ista in početi isto kot ta oseba. Zelo pa cenim ljudi, ki so prišli do uspeha s trdim delom in talentom, kar po mojem mnenju najbolje predstavlja Nina Pušlar, za katero lahko rečem le »kapo dol«.

»Že nekaj časa sem v zvezi, ampak tega ne obešam na veliki zvon, saj se mi zdi to zelo osebna stvar.«

To poletje ste nam predstavili osvežujoči glasbeni Cocktail, v katerem prepevata o poletni romanci. Nam lahko zaupate kaj več?
Poletje je moj najljubši letni čas in zelo sem uživala v vsaki minuti snemanja pesmi in spota za komad Cocktail. Čeprav je pesem v osnovi poletna romanca, jo jaz bolj dojemam kot neko opominjanje na to, da premalokrat živimo v trenutku in se preprosto preveč obremenjujemo in vznemirjamo zaradi nepomembnih stvari. Včasih si moramo pač reči »que sera sera«, kot je v besedilu pesmi napisal Rok Lunaček, in si misliti, karkoli že bo, naj bo. Seveda pa sta mojstra Domen Gracej in Jean Markič poskrbela za super hud aranžma, da ima pesem res tisti poletni ritem, in ko poslušaš, te kar z mislimi odnese na plažo, kjer bi z veseljem spil tudi kakšen koktajl ali dva.

Ko že govoriva o romantiki, kako pa vaša ljubezen?
Že nekaj časa sem v zvezi, ampak tega ne obešam na veliki zvon, saj se mi zdi to zelo osebna stvar. Kar se pa romantike tiče, nisem ravno romantična dušica in pretirane romantike ne maram. Mi pa ogromno pomeni, ko me ob težkih trenutkih objame in mi pomaga, da se vedno poberem in grem naprej. Tako da če je tam ob takih trenutkih, je to zame najbolj romantična stvar, ki jo lahko naredi.

Kaj sicer najraje počnete v prostem času?
Poleg glasbe je moja strast šport. Ker se z glasbo ukvarjam na vsakem koraku, svoj prosti čas izkoristim za pohode, plezanje, odbojko, tenis in še marsikaj drugega. To me res sprošča in ob tem res neverjetno uživam.

Če se ne motim, se prepustite dogodkom in si večkrat rečete, kar bo, pač bo. Je v teh nepredvidljivih časih to sploh mogoče?
Ravno v teh nepredvidljivih časih je to postal kot nekakšen moj moto. Res namreč nisem vedela, kaj bo drugi dan in kako se bo to odvilo. Sama se veliko obremenjujem z vsakdanjimi malenkostmi, ko ti pač nekaj ne gre, ali pa pridejo taki časi, ko se ti sistem nenehno ruši. Takrat si pač rečem »que sera sera«, karkoli že bo, naj bo, in živim svoje življenje naprej s pozitivnimi mislimi. Še vedno sem mnenja, da se vse zgodi z razlogom in da po dežju vedno posije sonce.

Ima Alja še kakšno neuresničeno željo?
Mislim, da ima vsak v svojem življenju nekaj neuresničenih želja, in ravno tako jih imam tudi jaz. Ampak to so takšne male želje oziroma postavljeni cilji, ki jih lahko uresničujem iz dneva v dan. Seveda pa je moja največja želja, da bi z družino ostali zdravi, saj če imamo zdravje, imamo in dosežemo vse!