Nado Jazbec sem prvič opazila pred kakimi sedmimi leti, ko je s svojim dolgoletnim partnerjem, jezikoslovcem Silvom Torkarjem, na tandemu drvela skozi Radovljico. Tako kot vedno jo je tudi med vožnjo z dvosedežnim kolesom spremljala njena takratna psička vodička – bela labradorka Kiara. Pred kratkim sem jo z njeno sedanjo psičko vodičko Dori srečala v kinu in vprašala, ali bi ob dnevu psov vodničev, ki ga zaznamujemo vsako zadnjo sredo v aprilu, hotela kaj povedati o svojih izkušnjah. "Dori je moja osma psička vodička," mi je povedala in sprejela povabilo.
Dobili sva se v njenem ateljeju na Linhartovem trgu v starem delu Radovljice, kjer najraje preživlja popoldneve in ustvarja z glino. "Trenutno izdelujem sovo, čakam, da se glina posuši," mi je pojasnila, medtem ko je preverila trdoto ušes na skulpturi. Ob vstopu me je pozdravila tudi njena psička vodička Dori, prikupna bela labradorka, ki je v gobčku držala igračko iz blaga. Nemudoma me je opozorila: "Ne božajte je in tudi v oči ji ne glejte." Psov vodičev ne smeš motiti pri delu, me je podučila, "ker se lahko zmedejo in pozabijo opravljati svoje delo". Ubogala sem jo in Dori se je umirila ter se zvila v klobčič na posteljico ob mizi, za katero sva se usedli ob skodelici kave, ki mi jo je Nada brez večjih težav skuhala in postregla.
Zakaj ste izgubili vid?
Slepota je bila delno posledica hude sladkorne bolezni, ki jo imam že od sedmega leta. Pri dvajsetih letih sem izgubila vid zaradi krvavitev kapilar na očeh. V dveh tednih sem izgubila vid na obe očesi. Ampak vedno sem imela v sebi zdrav razum, zdravo mejo, bila sem zelo odločna in pogumna. Danes mi tega že malo zmanjkuje.
Kako ste se spoprijeli s tem novim življenjem?
Vpisala sem se v Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Kranj in tam sem pod mizo zagledala psa takratnega tajnika društva Cirila Drinovca – in takoj sem bila pri njem na tleh. Potem sem vsa leta poslušala, da sem mu scrkljala psa (smeh). Ampak stik s tem psom mi je dal moč. Vedela sem, da bom lahko preživela, da bom lahko splezala ven iz luknje, v kateri sem bila, da bom lahko spet dihala, sanjala, ustvarjala. O vseh teh stvareh nisem niti razmišljala, dokler nisem srečala tega psa. In tako sem pri 21 letih kupila svojega prvega psa vodiča. To je bil črn labradorec Kolt Bena Zagrnika, ki je delal na RTV Slovenija in ga ni mogel imeti v službi. Kuža je tri dni jokal, ko je prišel k meni. Spomnim se, da sem zanj odštela celo bogastvo, takrat so bili psi vodiči zelo dragi in imeli so veliko strožjo vzgojo kot danes. Kolta so vzgajali s tepežem. A prav Kolt je bil najdlje z menoj, 10 let, v 15. letu je poginil. Bila sva zelo navezana, on bi umrl zame.
Bi lahko rekli, da vam je Kolt vrnil voljo do življenja?
Seveda. Z njim sem postala samostojna. Sama sem lahko hodila na sprehode. Takrat sem živela v Lescah in skupaj sva hodila na Šobec. Na travniku sem ga tudi izpustila, da se je zletal, kljub temu da mi je včasih tudi ušel, tako kot vsi moji psi vodiči.
Dejali ste, da ste v teh 45 letih imeli kar osem psov vodnikov. To je res veliko.
Res je. Kolt je pri osmem letu ohromel in šel na eno od prvih operacij te vrste v Ljubljani, ki pa žal ni uspela, in je dva meseca trpel. Takrat je bil moj sin Jaro star tri leta in vse skupaj je bilo zame zelo težko. Zato sem šla na policijo in povedala, da je Kolt hrom in da ne morem z njim niti v trgovino, in sem dobila devet let starega nemškega ovčarja Kala. Takrat se je zgodil čudež. Ko sem pripeljala Kala domov, je Kolt kar naenkrat začel spet hoditi, tako da sem nekaj časa imela dva psa. Kala, ki je zaradi nesrečnega skoka na zadnje tačke tudi ohromel, so lovci ustrelili na Planini pod Golico. Nasledil ga je labradorec Beni, ki je bil resnično zelo pameten. V dveh tednih sem ga naučila, kako se pride s Planine pod Golico do gledališča, kar je sedem kilometrov dolga pot. Res je bil čudovit kuža. (Premagajo jo solze.) Z menoj so bili še nemška ovčarka Nera, ki se je poškodovala v trčenju z avtomobilom, beli labradorec Pino, labradorki Lana in Kiara, ki sta poginili zaradi raka, in zdaj je tu moja Dori.
Kako pa ste sprejemali izgubo svojih psov vodnikov?
Danes živimo v času, ko divjajo vojne in se matere poslavljajo od svojih otrok, ki umirajo v bombnih napadih, streljanjih in jih ugrabljajo – to je to, to je taka bolečina, to je vse, kar lahko povem.
Verjetno se je v vseh teh letih nabralo tudi veliko dogodivščin in zanimivih zgodb. Katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?
Ogromno dogodivščin. Lana, recimo, je imela sposobnost, da je zaznala, ko mi je padla raven sladkorja v krvi. Ob treh ponoči, ko mi je vrednost sladkor najbolj padla in se nisem mogla zbuditi, je skočila na posteljo in mi vlekla rjuho dol. Edina je bila, ki je to delala, čeprav ni bila naučena. Pri odnosu s psom vodnikom je najpomembnejše zaupanje. Kajti če psu zaupaš, bo naredil vse, kar od njega pričakuješ. Ko ves čas sodeluješ s psom, se splete neverjetno močna vez in kuža v resnici ves čas čaka na navodila. Zdi se mi, da je najzanimivejša do zdaj Dori, ki je učenka inštruktorice Maje Golob. Niti minutko ne zdrži brez mene, tudi ponoči morajo biti vrata spalnice odprta, da jo slišim. Nekajkrat me je ponoči zbudila in sem si izmerila raven sladkorja v krvi, ki je bila res bolj nizka. Morda je tudi to zaznala. Dori je tudi zelo zabavna, sploh kadar kolesariva. Ljudje mi povedo, da Dori vsa vesela teče z dvignjenim repom ob naju, in ko se ustavimo, začne plesati in lajati. Ne razumem, zakaj je tako razposajena. Zelo je radovedna in včasih se spozabi, me cukne ali spregleda luknjo na poti. Tudi nos sem si že zlomila zaradi padca. Zato zdaj vse pogosteje uporabljam tudi belo palico. Spomnim se, da je Beni, kadar sva šla na kakšno daljšo, nepoznano pot, vedno rad zavil v gostilno. Pravzaprav so vsi moji psi vodiči radi zahajali v gostilne (smeh), verjetno zato, ker je tam odmor in so inštruktorji tam radi kaj srknili. Kolti se je vedno rad odtihotapil v kuhinjo. Spomnim se, da je nekoč v restavraciji na Bledu, ko sem bila prepričana, da leži ob meni, vsa potna prisopihala kuharica in dejala, da ga je našla v kuhinji in se ga na smrt prestrašila. Seveda je tam dobil zrezek (smeh).
Kaj pa neprijetne izkušnje? So vam kdaj zavrnili vstop v kakšno javno stavbo, trgovino ali kaj podobnega? Po zakonu imajo namreč psi vodiči pravico vstopiti v katero koli javno ustanovo ali javno prevozno sredstvo brez nagobčnika.
Ravno prejšnji teden, ko sem se vračala iz Kranja, mi je voznik avtobusa rekel, da ne smem na avtobus, če pes nima nagobčnika. Pokazala sem mu izkaznico, na kateri piše, da to ni potrebno, a ni hotel niti pogledati. Ljudje se bojijo psov in so nezaupljivi. Tudi nekateri otroci so naučeni, da so vsi psi nevarni. To ni dobro. Najhuje je ravno pri avtobusih, ker nikoli ne vem, kateri voznik me bo spustil gor, kateri pa ne, zato sem v krču. Težava je tudi v tem, da nam vozniki ne potrdijo vozovnice, in potem tudi, ko prijaviš tak dogodek, ni nikjer zabeleženo, da si bil na avtobusu, in policija ne more ukrepati. Zato vedno zahtevam, da mi voznik potrdi vozovnico. Težave so tudi v nekaterih zasebnih gostinskih lokalih, kjer so mi že ob prihodu zagrozili, da bodo poklicali šefa, če nemudoma ne zapustim lokala. To se dogaja predvsem v Ljubljani. Tam me denimo niso želeli postreči, ko sem zaradi sladkorne bolezni nujno potrebovala pijačo. Poklicala sem policijo in jim povedala, da me ne spustijo notri s psom vodičem, a niso intervenirali. Pa bi morali.
Pri čem vsem vam Dori lahko pomaga, kaj vse počneta skupaj?
Pri vsem. Z njo grem v bolnišnico na Jesenice, k zdravniku, na pošto, v trgovino, v svojo delavnico, kjer mečkam glino. Skupaj kolesariva, igrava se, ves čas mi prinaša igračke, lajava skupaj, se crkljava.
Pa je znanje psa vodnika treba obnavljati?
Prav nedavno sem prosila inštruktorico Majo Golob, da skupaj usvojimo pot od Tivolija do bloka, kjer živi moj sin Jaro z družino. Pot je zelo zapletena, čeprav je kratka, saj je na njej kup pločnikov in parkirišč. Ko je bila Maja z nama, je šlo Dori odlično, zdaj ko Maje ni zraven, hodi Dori malo bolj po svoje in se sama odloča, kje bo šla. Te korekture so potrebne predvsem na novih poteh, saj poti, po katerih hodiš vsak dan, pes zelo dobro pozna in jih ne pozabi zlahka. Pravzaprav jih pozna tako dobro, da se začne dolgočasiti na njih, in potem spet počne kakšne neumnosti (smeh).
Kako pa vi skrbite zanjo?
Redno jo vozim k veterinarju, kjer ji tudi postrižejo kremplje in poskrbijo za njeno zdravje. Sama jo češem in skrbim, da je čim več zunaj. Dorica je bila zelo plašna, ko je prišla k meni, zdaj pa se je zelo sprostila.
Veliko ljudi želi pobožati pse vodiče, ampak to ni dovoljeno, kajne?
Moja prošnja vsem, ki srečajo slepo osebo s psom vodičem je: glejte proč. Lahko diskretno opazujete, kako pes dela, nikar pa se kužka ne dotikajte, ne motite ga in mu ne glejte v oči, ker je potem pes v pričakovanju. To je pes, ki ima svoje zadolžitve; tako kot nekdo, ki žaga drva – če ga zmotiš, se lahko zgodi nesreča. Podobno lahko pride do nesreče, če zmotiš psa vodnika. Zgodilo se mi je že, da je neka ženska večkrat ogovorila Dori. Potem pa jo je Dori nekoč zagledala in stekla čez cesto k njej. To je bilo nevarno tako za Dori kot zame.
Kaj bi priporočili slepim osebam, ki se za psa vodiča še odločajo in so v dvomih?
Kdor ima rad živali, naj si ga takoj priskrbi. Mislim, da je to čudovita, enkratna zgodba, ki se nikoli ne neha, in potem ne moreš živeti brez kužka. Ko se navadiš, da te kuža usmerja, je tako, da če imaš prvega, imaš tudi drugega in tako naprej. Zato vsem slepim, če se glede na njihove možnosti le da, svetujem: imejte ga! Lahko boste samostojni, saj boste z njim prehodili tiste poti, ki jih najbolj potrebujete.
