Day's End je eden največjih projektov javne umetnosti v ZDA letos. Foto: EPA
Day's End je eden največjih projektov javne umetnosti v ZDA letos. Foto: EPA
Projekt se je začel s skico, ki jo je Hammons po obisku nove stavbe muzeja Whitney poslal njegovemu direktorju: nastala je kot razgled z enega od oken na reko spodaj. Foto: Whitney Museum of American Art
Projekt se je začel s skico, ki jo je Hammons po obisku nove stavbe muzeja Whitney poslal njegovemu direktorju: nastala je kot razgled z enega od oken na reko spodaj. Foto: Whitney Museum of American Art

Približno sto metrov dolga skulptura, sestavljena iz jeklenih drogov, namerno posnema obliko nekdanjega skladišča, ki je nekoč stalo na pomolu 52, v neposredni bližini muzeja umetnosti Whitney, ki celoten projekt tudi financira. Ime, Konec dneva (Day's End), si je umetnik David Hammons izposodil od enako naslovljenega projekta umetnika Gordona Matta-Clarka (1943–1978), mojstra arhitekturnih intervencij, ki je s svojimi deli zasedal zapuščene objekte.

"Tempelj sonca in vode"
Matta-Clark je leta 1975 izrezal več ogromnih odprtin v razpadajočo zgradbo, ki je takrat še stala na pomolu 52. Svojo intervencijo je opisal kot "tempelj sonca in vode". Njegova težnja iskanja lepote na nepričakovanih mestih je bila značilna za številne newyorške umetnike v času krize in negotovosti. Pri svojem ustvarjanju se je naslanjal tudi na performans, inkorporiral urbano življenje in pogosto uporabljal neobičajne materiale. V okviru projekta Bliz-aard Ball Sale (1983) je na ulici prodajal snežne kepe, njegov plakat How Ya Like Me Now? (1988) pa je bil ogromna fotografija Jesseja Jacksona, a z modrimi očmi in svetlimi lasmi. Muzej Whitney hrani njegovo delo Brez naslova, ki je kupček las, pometenih s tal brivnice v Harlemu.

Novi Day's End je tako poklon družbeni in umetniški zgodovini tega delčka New Yorka. Hkrati se navezuje na 19. stoletje, ko je bilo območje pristaniško središče, in na sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je bilo priljubljeno zbirališče za gejevsko skupnost New Yorka. "Umetnina je enigmatična na res prijeten način, ravno toliko, da ob njej za sekundo postaneš in reflektiraš, v čemer je ravno bistvo," je komentiral Adam Weinberg, direktor muzeja Whitney. "Nekaj takega kot: 'Kaj je to? In zakaj je tukaj?'"

V neposredni bližini pomola 52 bo mesto gradilo umeten otok,
V neposredni bližini pomola 52 bo mesto gradilo umeten otok, "Diller Island", ki bo prizorišče za kulturne dogodke. Foto: EPA

"Delo je briljantno tudi zato, ker je "embalaža" za vse drugo: nima tal, nima stropa, nima sten, popolnoma odprto je. Ne moreš ga fotografirati, ne da bi v kader ujel še kaj drugega. In tako delo postane embalaža za drevesa, za obris mesta v ozadju, za vodo," še ugotavlja Weinberg. "V čisto pravi maniri Davida Hammonsa je to popolnoma demokratično delo, ker ne govori toliko o sebi, ampak o vsem drugem, kar zaobjema."

Umetnina se hkrati navezuje na 19. stoletje, ko je bilo območje pristaniško središče, in na sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je bilo priljubljeno zbirališče za gejevsko skupnost New Yorka. Foto: Whitney Museum of American Art
Umetnina se hkrati navezuje na 19. stoletje, ko je bilo območje pristaniško središče, in na sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je bilo priljubljeno zbirališče za gejevsko skupnost New Yorka. Foto: Whitney Museum of American Art

Projekt se je začel s skico, ki jo je Hammons po obisku nove stavbe muzeja Whitney poslal njegovemu direktorju: nastala je kot razgled z enega od oken na reko spodaj. Gradnja strukture, ki je stala 17 milijonov dolarjev, je del 70-milijonske poživitve celotnega območja, ki je bilo nekoč prostor za predelavo odpadkov, zdaj pa je javna zelena površina. "Nisem imel pojma, kaj vse bo treba narediti za realizacijo projekta," je bil v retrospektivi iskren Weinberg. "Če bi zelo natančno vedel, v kaj se spuščam, se morda vsega skupaj ne bi lotil, ker je proces trajal, kot zdaj vidimo, celih sedem let."

Simbolični temeljni kamen strukture so položili septembra 2019, končana pa bi morala biti lani jeseni. Za zamude je bila kriva pandemija, tudi zato, ker so dele izdelovali v petih različnih državah, med drugim v Italiji in Braziliji, ki ju je epidemija zelo prizadela. Uradno odprtje umetnine, ki je sicer že dokončana, bo 16. maja.

"Delo je briljantno tudi zato, ker je "embalaža" za vse drugo: nima tal, nima stropa, nima sten, popolnoma odprto je. Ne moreš ga fotografirati, ne da bi v kader ujel še kaj drugega." Foto: EPA

Muzej Whitney je zbral vsa sredstva za postavitev Konca dneva – 3,4 milijona dolarjev je prispevalo mesto New York, preostalo pa zasebni donatorji – in bo tudi odgovoren za njegovo vzdrževanje. Vseeno pa skulptura ne bo del njihove stalne zbirke. "V resnici ni bistvenega pomena, ali imamo v trajni lasti delo, ki stoji čez cesto od nas," pravi Weinberg. "Bistveno je to, da moramo biti varuhi vizualne umetnosti, in ta je slučajno pred našim pragom. Srečo imamo."