Intervju z Ano Klašnja

Še vedno verjame v ljubezen in ji je pripravljena odpreti vrata

Andreja Comino
18. 5. 2024, 20.45
Posodobljeno: 19. 5. 2024, 18.18
Deli članek:

Za to, da je na odru videti graciozna in lahkotna kot peresce, je potrebnega kar nekaj talenta, a tudi neznosno veliko trdega dela. Vaja dela mojstra, priznava ena najpriljubljenejših baletnih solistk Ana Klašnja, ki na odru uživa tudi v petem desetletju. Le da zdaj potrebuje občutno več časa za regeneracijo.

Urša Premik/POP TV
"Pri baletu nikoli ni konca. Lezeš na goro in ne prideš na vrh. Vedno si lahko še boljši," pravi balerina.

Ani je v njeno, že zaradi zahtevne kariere čisto natrpano življenje uspelo umestiti še materinstvo, sodelovanje v šovu Slovenija ima talent, različne projekte in tudi družabno življenje. »Čeprav je naporno, mi je vse v velik užitek!« zadovoljno pove primabalerina, ki je iskreno spregovorila tudi o svoji ločitvi in eni najbolj perečih ženskih tem – staranju.

Za vami je zelo delovna baletna sezona. Koliko adrenalina še občutite, preden stopite na oder?

Veliko. Ne boste verjeli, toda po vseh teh letih in desetletjih na odru imam še vedno tremo. V življenju sem se naučila, da je fino, da jo imam, da se je veselim, ne da se bojim. Ko stojim za zastorom, si prigovarjam, še malo, pa te bodo videli. Prigovarjam si pozitivne besede: danes imam hud kostum, pričesko, ta del predstave je zelo dober. Pred začetkom se ne bojim več, vendar še vedno zeham, imam potne roke, ves čas me tišči lulat … Pojavljajo se še vsi drugi znaki, ki jih imamo »tremaši«. Zato čisto preventivno pred začetkom preverim, da je vse tako, kot mora biti: da sem ogreta, z brezhibno pričesko, zavezanimi baletnimi copatki, v glavi si še enkrat zavrtim predstavo, ponovim stvari in ničesar ne prepustim naključju. To počnem že vso kariero. Pred predstavo nikoli ne gledam družbenih omrežij ali se pustim zmotiti, temveč se povezujem s tem, kar bom počela na odru.

Kako je v vas sploh dozorela želja biti baletka?

Najprej sem trenirala gimnastiko, pa se je na bradlji poškodovala neka deklica zraven mene. Starše je skrbelo, da se ne bi še jaz, zato me je mama odpeljala v glasbeno šolo in mi predlagala, da bi se ukvarjala s čim »mirnejšim«. Jaz pa sem ji rekla, da si želim plesati balet. In od tedaj je minilo že skoraj 35 let. (smeh)

Balet je garanje. Je bilo kdaj še posebej težko?

Neštetokrat mi je bilo težko. Skoraj pri vsakem drugem ali tretjem projektu naletim na ovire, negotovost, konflikte z nadrejenimi, soplesalci. Vendar kljub vsem nesoglasjem konec dneva vsi vemo, da je treba izpeljati projekt, da občinstvo ne sme vedeti za naše težave. Kot pravijo »show must go on«. Kljub morebitnim nesoglasjem je treba iz sebe dati osebno noto, korakom čim večji smisel, da koreografija dobi večji pomen. Nekateri projekti so večji izziv, drugi manjši, pridejo pa tudi taki, ko si rečeš, tole ne bo nikomur všeč, ampak ko potem konec dneva potegnem črto, je bilo zelo malo neuspešnih projektov. Večina predstav privabi veliko ljudi. Najbrž zato, ker smo v vseh letih ne glede na to, da so bili med nami tekmovalnost, rivalstvo, dober kolektiv. Že baletke smo si generacijsko zelo različne, stare od 20 do 50 let. Žal imamo še vedno takšen sistem, da se ne moremo prej upokojiti. Doba balerine je kratka in treba je sprejeti to, da se prehitro posloviš od glavnih vlog. Lažje mi je, ker vem, da sem imela polno kariero in da sem si ustvarila tudi zelo polno življenje zunaj gledališča. Tako potem ni tako težko iti skozi vrata.

Kaj je teže: biti ves čas v vrhunski kondiciji ali se podrejati koreografu, kadar se z njim najbolj ne strinjaš?

Najtežje je biti stalno v vrhunski kondiciji, saj menjamo predstave, način plesa. Ni samo klasika, je tudi sodobni ples, ob vsakem delajo druge mišice v telesu, prihaja do drugih poškodb. Realno nisi nikoli ves čas v vrhunski kondiciji. Željam koreografov pa se moraš preprosto podrediti, oni so glavni, če ti je všeč ali ne. Vsak koreograf, ki pride, ima predstavo za svojega otroka. Zato ni druge, kot da upoštevaš, kar si želi.

Ste se kakšne vloge naveličali? Denimo ponavljajočih se v Hrestaču, Romeu in Juliji ...?

Ne, a sem grozna? (smeh) Vsako leto v istih vlogah najdem drug izziv. Rečem si, letos bom pa še boljša. V Hrestaču najdem navdih pri svojem otroku. Poskušam na oder prenesti otroško navdušenje svojega sina. Pri baletu nikoli ni konca. Lezeš na goro in ne prideš na vrh. Vedno si lahko še boljši.

Mediaspeed
Priznana balerina in žirantka šova talentov pravi, da uživa življenje, saj se je nehala sekirati za nepomembne stvari.

Koliko se morate zaradi dela odpovedovati pri hrani, stradati? Kako se spopadate s tem?

Do rojstva Jaše sem imela kar težave. Večini javnosti bi se to zdelo smešno, a sem bila ves čas malce preobilna za balet. Ko pa hodim po cesti, rečejo, da sem čisto presuha. Od nekdaj rada jem. Vedno sem imela bolj polna lička, zaobljene boke in je bilo treba paziti. Bilo mi je težko, poskusila sem kup diet in bila prepuščena sami sebi. Ko si mlajši, delaš neumnosti in se nenadzorovano odrekaš hrani. Odkar sem mama, mi ni treba več paziti. Lahko pojem karkoli in kilogramov ni. Komaj čakam, da neham plesati in si znova zapolnim lica. Vam pa povem, da sem preizkusila vse diete – od ločevalnih, prekinitvenih, prehrambnih dodatkov, ploščic, ki bi me nasitile. Toliko neumnosti! Nekoč sem za vlogo Giselle tri mesece prav hirala, nisem jedla nič, razen malo rib, mesa in sadja ter pila kavo. Bila sem zadovoljna z vitko postavo, vendar je bila cena visoka: za eno leto sem izgubila menstruacijo, staknila sem stresne frakture in druge poškodbe. Dolgo sem potrebovala, da sem si povrnila zdravje. Balet ni vse na svetu, bila sem dovolj pametna, da sem to uvidela. Mnogo deklet pa ima leta in leta težave zaradi stradanja. Vse za balet ... To je res psihopatska ljubezen.

Vas je, ko jeste, kdaj strah, da bi se zredili?

Zdaj ne več ... Moram pa priznati, da mi je bil prej – razumel me bo vsak, ki se je spopadal z željo po izgubi kilogramov – grozen občutek, da lahko pojem samo zajtrk, malo kosila in nič drugega. Zdelo se mi je, da če ne morem jesti, ni več nobenega veselja. Bila sem čisto demoralizirana.

Katere bližnjice bi bili pripravljeni ubrati za uspeh?

Ne obstaja bližnjica do uspeha, saj se prej ali slej odkrije, da si bil prevarant. Pa tudi uspeh ni slasten, če si šel po bližnjici. Velikokrat sem videla dekleta, ki so se res silila naprej, poskušala dokazovati, riniti v prve vrste, vloge, videlo se je, da bi za dosego cilja zarile nož v hrbet. Vendar to ne traja dolgo, nihče te ne mara, pa tudi ne spiš mirno. Jaz nisem nikoli delala tega, sem pa ugotovila, da je marsikomu vseeno. Ne vidi, da gre čez trupla, in marsikoga prizadene. Vso kariero mi je bilo težko sprejeti, da jim je lahko vseeno.

Kakšna je Ana, kadar ne nastopa?

Preden sem postala mama, sem se zelo rada zabavala, spoznavala ljudi, potovala po svetu. Tudi zdaj se zelo rada družim in kaj dobrega pojem. Trenutno sem zelo motivirana in me zelo osrečuje opremljanje mojega stanovanja. Čeprav me tudi živcira, kar bo razumel vsak, ki je kdaj opremljal. Na srečo mi pri tem pomaga Špela Avsenek. Mislila sem, da bom zmogla sama, a je lažje, če ti nekdo pomaga. Na prvem mestu me zelo osrečuje čas z mojim otrokom. Vem, da ne bo več dolgo trajalo, ker ga bom morala kmalu pustiti v svet. To obdobje, ko te otrok vidi idealnega, prehitro mine. Že zdaj, ko je šel v šolo, vidim, da so mu pomembne druge odrasle osebe.

Se je bilo težko odločiti za materinstvo?

Ne, saj sem si otroka zelo želela. Ko sva z Miho Krušičem postala par, sem v njem takoj videla, da bi bil krasen oče. Poleg tega, da sem bila vanj noro zaljubljena, je imel tudi čudovite vrline, za katere si želiš, da bi jih imel tudi otrok.

Čez čas so se vajine poti razšle. Kje se je zalomilo?

Sčasoma je prišlo do tega, da nisva imela več časa drug za drugega. Oba imava službo, ki nama je v velik izziv in nama zelo veliko pomeni. Otrok pa tudi. V nekem trenutku je bil najin odnos na tretjem mestu. Premalo sva se pogovarjala in sva se odtujila. Še vedno mislim, da je Miha prekrasen človek, nikoli mi ne bo žal, da je oče mojega otroka. Ločitev se je že morala zgoditi, iz tega sva se oba veliko naučila.

Mediaspeed
Ana Klašnja je hvaležna, ker ve, da je imela polno kariero in da si je ustvarila tudi zelo polno življenje zunaj gledališča.

Kako težko je bilo po ločitvi pozdraviti rane?

Te rane vedno nekje ostanejo. Miha je velik del mojega življenja in vedno bo. Je pa tako, da greš naprej, sprejmeš to, iz tega si se nekaj naučil. Še vedno pa verjamem v ljubezen. Pri celjenju ran mi je pomagalo delo, ukvarjanje z Jašo, oddaja Slovenija ima talent. Laže je, če si polno zaposlen. Potopiš se v delo in greš naprej. Brazgotine ostanejo, odvisno je samo to, kako jih sprejmeš. Najino dvojino želim sprejemati, kot da sva imela nekaj izrednega in lepega. Rezultat tega je Jaša.

Je bilo težko oditi?

Vsaka ločitev je težka. Sploh če imaš družino in zares misliš, da boš z nekom do konca življenja, te to sesuje. Čeprav se take zadeve ne zgodijo čez noč, te vseeno sesuje.

Še verjamete v ljubezen, ste rekli. Lepa misel za konec tega pogovora ...

Da, zelo lepo mi je videti starejši par, denimo stara 60, 70 let, ki se na sveže zaljubi. Pa si rečeš, vedno je možnost za ljubezen. Če si le pripravljen odpreti vrata.

Za svojo Femme Fatale 2024 lahko glasujetetukaj!