Poleg promocijskih aktivnosti se mora vsako leto udeležiti tridnevnega usposabljanja, za kar so na voljo trije termini, da si lahko izberejo tistega, ko nimajo treningov oziroma tekmovanj."Letos smo imeli denimo preživetje v naravi, bili smo nad Koprivno na Koroškem, prespali smo zunaj ravno tisti dan, ko je nepričakovano zapadel sneg. V tem terminu je zelo veliko zimskih športnikov in vsi pravijo, da smo mi vajeni mraza, ampak to je vseeno nekoliko drugače. Vremenske razmere so bile nekoliko bolj ekstremne, kot smo računali sprva, vendar je bila nazadnje to vseeno ena zelo dobra izkušnja," se Žan Kranjec spominja tistih aprilskih dni.

Spali so zunaj v zimskih spalnih vrečah pod provizoričnim šotorskim krilom. "Spal nisem najbolje, saj ni preveč udobno, nimaš ravno nekega prostora za obračanje, ampak prehudo pa tudi ni bilo," smeje opiše svoje prvo tovrstno prenočevanje na prostem.

Začetki športne enote sicer segajo v leto 1991, ko se je rodila ideja, da bi se v četi vojaške policije zaposlilo nekaj vrhunskih športnikov, ki se ukvarjajo z "vojaškimi" športi (streljanje, biatlon, judo). Tako so se zaposlili strelec Rajmond Debevec, biatlonca Jure in Uroš Velepec, lokostrelec Samo Medved in še nekateri drugi, vodil jih je Janez Vodičar. Ker je bilo vedno več želja po zaposlitvi vrhunskih športnikov, je bila leta 1996 ustanovljena športna šola. Konec tistega leta je bilo v njej zaposlenih že 20 športnikov, med njimi alpske smučarke Urška Hrovat, Katja Koren in Mojca Suhadolc, plavalca Nataša Kejžar in Jure Bučar in atletinja Helena Javornik. Leta 2004 se je iz športne šole formirala športna enota.

Po podatkih Slovenske vojske imajo zdaj zaposlenih več kot 60 športnikov, poleg Kranjca denimo še Štefana Hadalina, Glorio Kotnik, Tima Mastnaka, Janjo Garnbret, Petra Kauzerja, Kristjana Čeha in mnoge druge. Z zaposlitvijo v javnem sektorju namreč država pomaga vrhunskim športnikom, s tem imajo urejeno plačevanje prispevkov, teče jim delovna doba. Poleg vojske se na tak način lahko zaposlijo tudi v vrstah Policije ali na finančni upravi.  

Ljubezen v uniformi

Med ogledovanjem različnih stojnic, razstavljenih vojaških vozil in opreme, s katerimi so ta teden v Mariboru obeležili Dan slovenske vojske 2024, naletimo na še en znan obraz. "O, pozdravljeni," pomaha vojakinja Tamara Hozjan, ki je pred nekaj tedni gostovala v našem Popkastu, v katerem nas je skupaj s pilotom Matijo Zupančičem popeljala skozi življenje v vojaški uniformi.

Tudi tokrat je v družbi uniformiranega vojaka, vendar je ta zanjo prav poseben. Višji vodnik Damjan Hozjan je poveljnik skupine v vojaški policiji rodovskega bataljona 72. brigade. Zakonca sodita pod isto brigado, vendar sta v različnih vojašnicah, ona je v mariborski, on v celjski. "Kot mož in žena ne bi smela delovati v istem vodu zaradi izkazovanja čustev, saj je to v Slovenski vojski prepovedano," pojasnita, da nikakor ne bi smela imeti istega prvega nadrejenega.

Vojaške škornje je najprej obula Tamara, Damjan je sprva nosil policijske čevlje. "Iz navade policije sem prešel na vojaško. Nato sem šel v pehoto iskat malo raznolikosti, narave in gozda, saj sem velik ljubitelj tega, ko sem tam dočakal dovolj visoko starost, pa sem se vrnil nazaj v vojaško policijo," pove.

V pehoti pa ni našel le narave, ampak tudi življenjsko sopotnico. S Tamaro sta se namreč spoznala na straži na Trdinovem vrhu. "Jaz sem bila takrat v pehotni četi, on je bil pri izvidnikih in so nas dali na stražo kot mešano ekipo. V tistem tednu smo se pač vsi prisiljeni družiti, nazadnje pa sva se značajsko dejansko povezala in postala prijatelja," se spominja. "Živela sva z enakimi vrednotami in tam sva to tudi doumela, da imava enake vrednote, poglede na življenje, to naju je najbolj povezalo. Ni vse samo v fizičnem, ampak tudi v duševnem povezovanju," pojasni Damjan. "Od takrat pravim, da verjamem v ljubezen na prvi pogled, saj sva se duševno tako povezala, da sva rekla, da sva bila ljubezen na prvi pogled obojestransko," zasanjano pristavi ona. Rodila se je ljubezen v uniformi, ki je trdna že 13 let.

Ustvarila sta si dom in družino, prestala pa tudi preizkušnje. Damjan je v tem času namreč trikrat odšel na daljšo misijo v tujino. "Vedno pravim, da je moški samo šel na misijo, pravo misijo pa je doživela žena. Ona je ostala sama z otroki, ona je dejansko nosila vso težo in skrb te misije, ne jaz. Sicer sem pomagal, kolikor sem lahko, ampak žena je nosila celotno breme te misije," je stvaren.

Prva misija je bil Afganistan leta 2012, leta 2018 ga je čakalo Kosovo, lani še Slovaška. Med prvo in zadnjo misijo je torej minilo desetletje, vmes se je vseeno marsikaj spremenilo. "Če primerjam Afganistan kot sam, kot tretjo državo, nepokritost signala in vse skupaj, je bilo zelo težko komunicirati, saj smo se videli v kockicah, prek Skypa. Zdaj pa so prenosi podatkov na toliko višji ravni, skoraj satelitske povezave in se kristalno čisto vidimo. S starejšo hčerko sem matematični test za učenje prek kamere reševal, pomagal pri angleščini," primerja Damjan. "Lažje je bilo tudi zato, ker je bil zdaj precej bližje Sloveniji, prej je bil veliko dlje. Psihološki občutek je bil zdaj precej drugačen kot takrat, ko je bil v Afganistanu," pristavi Tamara. "Lažje je, ko veš, da partner ni 6000 kilometrov stran, ampak le pet ur," dodata. "Prva misija je bila za naju kot nova življenjska partnerja največja preizkušnja," se strinjata. "Po tej misiji je potreboval precej časa, da se je znova navadil na dom in na naše okolje," se Tamara spominja zahtevnega obdobja aklimatizacije.

Kot pravita, pa sta s to misijo tudi dozorela. "Temelj vsakega razmerja je komunikacija. Najbolj pomembno je, da si govorita že čisto banalne stvari, kako je bilo v službi, kaj se je dogajalo čez dan, da vesta zgodbe z ene in z druge plati, da vesta, kako deluje partnerjev svet v vojski ali obratno. Če imaš komunikacijo, imaš praktično vse rešeno. Če se odkrito pogovarjata o vsem, je tudi raven zaupanja na visokem nivoju," polagata na srce parom, ki se težko spopadajo s tovrstnim načinom življenja in daljšo odsotnostjo partnerja. "Da se podpirata, ne glede na to, v kateri službi sta. Če si pustiš dovolj prostora, ki ga imaš v svojih ciljih tudi kot posameznik, taka zveza absolutno raste in se obdrži," dodajata.

V vojski se nameravata tudi postarati. "Drugih ambicij zaenkrat nimam, še vedno se vidim v tem sistemu, ker sem srečna tukaj. Pa tudi razumeva drug drugega, lažje shajava skupaj. Absolutno ne razmišljam o drugi službi," pravi Tamara. "Jaz pa sem prevelik domoljub, preveč zvest naši državi, da bi se videl kjer koli drugje kot pa v vojski," doda Damjan.

Pred večerno prireditvijo s koncertom, na kateri so podelili priznanja in poslušali slavnostne nagovore, se prizorišče vse bolj polni z radovednimi obiskovalci. Štajerce vojska zelo zanima, številnim je postala tudi služba.

Kadrovski bazen severovzhoda

Damjan vidi razlog predvsem v ekonomskem pogledu: "Osrednjeslovenska regija je precej bolj razvita, možnosti zaposlovanja so tam precej večje kot v štajerskem delu. Zato je vojska na nek način rešitev, da ti da zatočišče, streho nad glavo, plačo, hkrati pa se imaš še dobro," razmišlja glede kadrovskega priliva v vojaške vrste. Prav severovzhod države da namreč največ pripadnikov SV.

Na tem koncu Slovenije so sicer štiri vojašnice, poleg omenjenih mariborske in celjske še tisti v Slovenski Bistrici in Murski Soboti. "Ogromno pripadnikov imamo prav iz Prekmurja. Na štajerskem delu je najbrž kar polovica pripadnikov Prekmurcev," pravi Tamara. "In oni so res vedno pripravljeni podati roko. Če bo prišel mimo in videl, da dviguješ težko breme, ti bo zagotovo pomagal. Prav tako so izjemno gostoljubni. Če gremo v Prekmurje, smo izjemno lepo sprejeti," se spominja bogatih pogostitev.

"Ciganska pečenka in dodole," izstreli Roman, ko ga med mešanjem šmorna v velikanskem kotu povprašamo, katerih jedi se vojaki najbolj razveselijo. "Z očmi pa zavijajo, kadar sta na jedilniku burek in jogurt," doda. Odgovor je precej logičen, ko izvemo, da je Roman kuhar v murskosoboški vojašnici. Sprva je bil vojak, nato pa je izrazil željo po kuhanju za kolege in zdaj je že nekaj let zaposlen kot vojaški kuhar. Tokrat pripravlja šmorn s sadnim prelivom za vojake in obiskovalce dneva slovenske vojske.

Za krmilom peruna

Med njimi je tudi Klavdija, ki je pred dvorano Tabor pripeljala tudi hčerko Tiaro. Njen nekdanji partner in Tiarin oče je namreč vojak, zato se ji zdi pomembno, da je hčerka del tega. "Da privzgojiš domoljubnost, ljubezen do lastne države, ljubezen do poklica, ki ga opravlja ati," pravi. Pestra sestava vojske jo sicer vedno znova preseneča, ko pomisli, da jo sestavlja kar okoli 80 poklicev. O vojaški službi je razmišljala tudi sama, vendar jo je pot nazadnje zanesla drugam. Je pa vseeno velika navdušenka, zanima jo čas druge svetovne vojne, zbira vojaške stvari, nalepke, plakate in našitke.

Še bolj pa jo navdušuje vojaška tehnologija. Nanjo smo namreč naleteli za volanom razstavljenega peruna. "Lani sem ga že sama vžgala, da se je dvignil, spustil," se pohvali, ko razlaga o računalniškem upravljanju, merilni tehniki in nočnem streljanju. Poleg nje so se med vojake pomešali številni drugi civilisti, ki so si z zanimanjem ogledovali orožje in opremo ter spraševali, kakšno je življenje v vojaški uniformi.