O zvezdah in zvezdaših
Morje je velika zakladnica narave. V njem najdemo tisoče in tisoče različnih življenjskih oblik, od katerih so nekatere zelo nenavadne. Glede na orjaške razsežnosti morij in oceanov je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kolikšno je število vrst, ki jih naseljujejo. Morski biologi ocenjujejo, da je več kot osemdeset odstotkov našega oceana še neraziskanega in neopisanega.
V množici nenavadnih oblik življenja, ki jih najdemo v morjih, so tudi zvezdaši (Echiurida). O njih komajda kaj vedo zoologi, kako naj bi potem o tem sploh kaj vedel slehernik? Gre za nenavadno skupino, ki šteje približno 165 do zdaj opisanih vrst, ki živijo izključno v morju. Čeprav so, kot rečeno, marsikomu neznani, so zvezdaši po obliki hitro prepoznavni. Imajo vrečasto ali klobasasto telo, iz katerega moli dolg jezičast in žlebičast rilec. Ta je pogosto veliko daljši od samega trupa, na spodnji strani pa ima migetalke. Včasih so zoologi zvezdaše smatrali kot posebno in ločeno taksonomsko skupino živali, danes pa jih uvrščajo med kolobarnike (Annellida), kljub temu da nimajo značilnega segmentiranega telesa.
Skrivnostna bonelija
Marsikateri potapljač se je po potopu spraševal, kaj je dejansko videl, ko je na skalnatem dnu opazil nenavaden daljši zeleni izrastek, na koncu razcepljen v obliki črke T, ki je molel izpod skale. Gre za gotovo najbolj znanega zvezdaša, bonelijo (Bonnelia viridis), ki je južneje od nas povsod pogosta. Bonelija živi skrita v razpokah med skalami in balvani. Njeno vrečasto telo ne doseže deset centimetrov v dolžino, njen rilec pa meri skoraj do enega metra. Z rilcem, ki je na spodnji strani omigotalčen, brska po podlagi in z njim zajame organski drobir, s katerim se hrani.
Take nenavadne živali so zoologom predstavljale še poseben izziv, saj niso bile primerljive z drugimi organizmi. Bonelija je s tega vidika še posebej zanimiva, saj predstavlja eno od največjih skrajnosti v smislu spolne dvoličnosti. Dolgo časa so se v 19. stoletju zoologi spraševali, kako da so vse bonelije, ki jih najdejo, samice, dokler ni zoolog Spengel odkril, da so samčki pravzaprav od enega do treh milimetrov veliki zajedalci, ki se pojavljajo na rilcu in v žrelu, kasneje pa v spolnih izvodilih samice, kjer producirajo spermo. Spol pri boneliji določajo okoljski dejavniki. Če pridejo ličinke bonelije na rilec odrasle samice, se pretvorijo v samčke, če pa ne najdejo nobene odrasle samice (oziroma ne padejo na njo), se iz ličinke razvije samica.
V redu, bonelija je zanimiva za zoologe, pa kaj potem (morda poreče kdo)? Bonelija je izjemno zanimiva za mnoge raziskovalce. V njej so na primer odkrili strup bonelin, ki je izredno učinkovit biocid, ki mori bakterije in ličinke drugih vrst. Kaže, da je prav kontakt ličinke z bonelinom na rilcu samice odgovoren za preobrazbo, da se iz ličink razvijejo samci.
Najdba redkega zvezdaša
Leta 2020 je moja sodelavka Valentina Pitacco v vzorcih sedimentnega morskega dna, vzorčenega z grabilom sredi slovenskega dela Tržaškega zaliva, odkrila nenavadno vrečasto žival s še bolj nenavadnim obustnim izrastkom, ki spominja na obeh straneh uvihan trak. Ta nekoliko spominja na žlico, zato mu Angleži pravijo žličasti črv (spoon worm). Ugotovila je, da gre za vrsto zvezdaša Maxmuelleria gigas, ki takrat še ni bila odkrita v našem delu Jadrana, pa tudi sicer obstajajo zelo redke objavljene informacije o pojavljanju te vrste v Sredozemlju in tudi drugod.
Ko me je vprašala za nasvet v zvezi s to vrsto, sem ji seveda takoj svetoval objavo v znanstveni literaturi, kar je tudi storila. Mimogrede, Valentina je izjemno sposobna in perspektivna raziskovalka, ki se je s kvalitetnimi objavami že uveljavila v sredozemskem raziskovalnem bazenu (sam pa si lajšam dušo, da sem k temu kot njen mentor kaj pripomogel). Če bi jo v enem stavku opisal, bi rekel, da daleč najhitreje hodi na Morski biološki postaji, kot da bo, če bi upočasnila tempo, kaj zamudila, tako da jo zdaj vidiš, čez sekundo pa je že ni več. Trenutno se zelo skrbeče ukvarja z osemnajsterico zelo majhnih leščurjev (Pinna nobilis), ki jih je s kolegi dobila v posebnih kolektorjih iz jute v okviru projekta, ki ga sama vodi. Ti leščurčki morda predstavljajo prihodnost za ponovno naseljevanje leščurjev, ki jih je vsesredozemska morija pogubila. Pravi blagoslov je sodelovati s tako raziskovalko ...
A to še ni vse, kar se tiče zvezdašev in zvezd (iz naše ustanove). Tudi moj kolega Borut Mavrič je imel srečno roko s študenti. Na univerzi v Padovi je pod njegovo taktirko z odliko magistrirala Neža Leban. Odkar dela na Morski biološki postaji, se mi zdi, kot da jo vidim praktično povsod, kjer nesebično pomaga različnim kolegicam in kolegom. Tudi Neža, ki se po strokovni plati spozna na živalske združbe sedimentnega dna, je na muljastem dnu pred Debelim rtičem septembra 2024 naletela na zvezdaša vrste M. gigas, ki jo je za telo zagrabilo vzorčevalno grabilo. Tudi njej sem svetoval, da najdbo skupaj z Valentino objavita.
A Neži, ki bi jo lahko opisali kot poosebljenje vedoželjnosti, to ni bilo dovolj, zato se je posvetila analizi podvodnih filmskih posnetkov in ugotovila, da je ta doslej spregledana in komajda kaj znana vrsta zvezdaša veliko pogostejša, kot bi si mislili. Opozorila je namreč na dejstvo, da so številni podvodni vulkanom podobni kupi z odprtino na vrhu povezani prav s to vrsto, kar je kasneje s podvodnimi posnetki primerka zvezdaša letošnjega februarja potrdil podvodni fotograf in snemalec Ciril Mlinar Cic.
Poklon raziskovalkam
12. februarja 2025 so bile na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani podeljene Zeijeve nagrade, ki so dobile ime po priznanem in svetovno uveljavljenem raziskovalcu prof. dr. Miroslavu Zeiju. Tokrat je eno od prestižnih nagrad zasluženo dobila moja kolegica dr. Martina Orlando Bonaca. Malo sem bil presenečen, ko so takrat poudarjali, da dogodek poteka ravno na mednarodni dan žensk in deklet v znanosti, katerega cilj je spodbuditi dekleta k odločitvi za poklicno pot raziskovalk ter jim zagotoviti enake možnosti, pozabili pa so na to, da tistega dne povsod po svetu obeležujejo Darwinov dan. Charles Darwin se je namreč rodil 12. februarja 1809, namen Darwinovega dne pa je razmišljati in delovati po načelih intelektualnega poguma, nenehne radovednosti, znanstvenega razmišljanja in lakote po resnici, kot jih uteleša Charles Darwin. Ko pa sem tiste dni imel priložnost povsem slučajno videti nek dokumentarec o tem, koliko krivic je bilo narejenih ženskim kolegicam raziskovalkam, sem se zgrozil in zamislil.
Ko pomisliš na znane raziskovalke, večini pride na misel samo znana kemičarka in nobelovka Maria Curie Sklodowska in tu se konča. Jaz bi pomislil še na Diane Fossey, slovito raziskovalko gorskih goril, ki so jo zverinsko ubili, ali pa na Jane Goodall, ki je življenje posvetila raziskavam šimpanzov. Vse prevečkrat se je v zgodovini zgodilo, da so odkritja raziskovalk prevzeli in se z njimi hvalili raziskovalci. Zato je obeleževanje takega praznika smiselno in nujno. To sicer ne opravičuje moje nevednosti o nepoznavanju (drugih) velikih raziskovalk, a ljudje se učimo celo življenje.
Je pa zato lahko dober namig, da lahko ob letu osorej, torej na 12. februarja 2026, kolegice raziskovalke povabim, da s šampanjcem obeležimo ta dan, ki ga v prihodnje ne smemo več spregledati, in tako počastimo vse raziskovalke, ki so jim moški kolegi v daljni in bližnji preteklosti prevzeli zasluge za odkritja. Da bi povezal ta pomembni dogodek, sem izkoristil najdbo nove vrste zvezdaša v našem morju in kot primer omenil prizadevanja, raziskovalno vnemo in delovni žar Valentine in Neže, ki po svojih močeh odstirata mozaike še neodkritih spoznanj iz biodiverzitete našega majhnega morja. Takih raziskovalk je na postaji še kar nekaj, prav tako pa v drugih slovenskih znanstvenih ustanovah. Seveda bom tistega velikega dne prinesel tudi nekaj peciva, saj si tudi Charles zagotovo zasluži, da obeležimo njegov dan ...