Zbujanje koprskega mestnega jedra
Marsikdo, ki se iz živahnih mest in mestec v Italiji, Španiji, Franciji, ne nazadnje Avstriji, vrne v domača istrska mesta, si želi, da bi tudi tukajšnja, zlasti največji Koper, utripala v taktu, ki v starodavne urbane ambiente vnaša sodobno življenje. Nekako se ne izide in vsake toliko v Kopru ugotavljajo, da je treba “oživiti” mesto.
Koprsko mestno jedro je veliko, pravzaprav največje srednjeveško mestno jedro v vsej državi. Stavbna dediščina mesta je slikovita in pestra, v njem so naložene številne plasti zgodovine. Njeni skrbniki so se večkrat zamenjali, imeli pa so tudi različne priložnosti glede na vlogo in pomen mesta. Njegov razvoj so spremljali številni dejavniki, strateška geografska lega pa je bila zdaj prednost zdaj cokla.
Po drugi svetovni vojni se je obnova začela kasneje kot drugod v nekdanji državi, najprej je bilo treba izplavati iz tržaške krize. Veliko tedanjih prebivalcev je odšlo, prišli pa so novi, od blizu in daleč, saj se je začel silovit gospodarski razvoj. Hitri koraki pri gradnji pristanišča, infrastrukture in tovarn so narekovali prilagoditev. Gradila so se nova naselja, nekatera “začasna” stojijo že nekaj desetletij, v mestnem jedru z dotrajano komunalno infrastrukturo in slabimi bivalnimi pogoji pa so se naseljevali večinoma tisti, ki niso dobili boljše priložnosti. Mestno jedro - stari Koper - je bilo nekaj časa središče mestnega življenja z vsemi mestoslužnimi funkcijami, ki pa so jih v naslednjih desetletjih umikali in umaknili na obrobje in v druge četrti. Kot ključni simbolni “udarec” mestnemu utripu številni Koprčani vidijo selitev avtobusne postaje k Škocjanskemu zatoku na koncu mesta.
Koprsko mestno jedro potrebuje čim bolj celovit načrt. Ki bo vključujoč in širok, ki bo plod razumevanja vpetosti mesta v okolje, pa ne le v občinske meje.
V novi državi je Koper doživljal na eni strani nov razvojni sunek, na drugi pa zaradi padca nekdanjega skupnega tržišča umiranje industrije in tudi tako imenovanih maloobmejnih dejavnosti. Turbulentni čas ni bil naklonjen tkanju ranljivega in ne vselej na daleč vidnega mestnega in meščanskega tkiva. Prevladal je interes kapitala z ihtavo gradnjo trgovsko-poslovnih kubusov. Veliki finale je gradbena mrzlica doživela s še vedno nedokončano betonsko gmoto na Bonifiki, ki simbolno (in vizualno) duši mestno jedro. Zanj je bil neugoden dejavnik tudi kolobocija ob reformi lokalne samouprave, ko je koprska občina segala globoko v ruralno zaledje. Bila je spoznana za neustavno, ker mestna občina ne more biti obenem tudi podeželska, občinski odločevalci pa so se trudili dokazovati, da je velika občina dober skrbnik mestnega zaledja. Izgubila sta tako mesto kot zaledje, ki bi lahko bilo iz nekoliko kasneje na stežaj odprtih evropskih skladov deležno veliko več infrastrukturnih sredstev, če bi bila delitev občin drugačna.
Resnici na ljubo je treba dodati, da so prav v tistem času o mestu veliko razmišljali in pri vrsti strokovnjakov naročili študije s številnih področij, ki so jih leta 1998 strnili v Razvojni projekt Koper 2020. Ta še danes ponuja vrsto dobrih analiz in predlaganih rešitev, žal pa je končal v predalu oziroma ga je, kot je v nalogi ugotavljal sociolog dr. Zdravko Mlinar, premagalo “posamično, ad hoc reševanje razvojnih nalog in utopljenost v dnevnih, tekočih zadevah.”
Koprsko mestno jedro razvija svojo identiteto v več smereh. Žal pa ne ponuja sodobnega urbanega utripa z živahnimi ulicami in trgi, srečevališči domačinov in obiskovalcev, nakupovalnimi in gastronomskimi priložnostmi, skritimi kotički, želenim okoljem za bivanje in še marsičim, kar odstiramo v številnih sorodnih mestih ne prav daleč od tod. Ob sobotah zaživi korzo, trgi in ulice, ki nezgrešljivo spominjajo na druga beneška mesta, pa vedno bolj samevajo, le v toplejših mesecih jih napolnijo turisti. Ki hitro pridejo in še hitreje odidejo.
Koper je postal univerzitetno mesto, a v dveh desetletjih precej turbulentnega razvoja univerze in znanstvenega sektorja akademska skupnost ni prispevala k urbanemu utripu v pričakovani in želeni meri. Mesto ji je namenilo vrsto najlepših palač, vendar se prepogosto zdi, da so se zaklenili vanje in v svoj svet.
Mestno središče takšnega formata, kot je koprsko, ni in ne sme biti le ena od četrti. Glede na zgodovino, na geografsko lego, na dejstvo, da v širšem istrsko-tržaškem somestju živi pol milijona ljudi, da ima univerzo, da se po cestah mimo mesta vsak dan, zlasti pa poleti, vozi neznansko veliko ljudi in da sta uro stran dve še kar dobro povezani mednarodni letališči, ima Koper veliko, res veliko priložnosti. Turistične se da kar hitro uresničiti, a jih je treba prepoznati in strukturirati. Kakšne vsebine naj ponuja mesto, ni zgolj svobodna podjetniška pobuda, v zelo pomembni meri gre za strateške usmeritve odločevalcev in drugih deležnikov, ki jih je treba uresničevati proaktivno. Ko bosta vidni volja in pripravljenost mestnih oblasti, bo - po uspešni obnovi hotela Grand Koper - prišlo še do kakšne drznejše zamisli in zasebnih vlaganj, ki bodo presegala obnovo sanitarij, nekaj novih vitrin ali zamenjavo gostilniškega inventarja.
Koprsko mestno jedro potrebuje čim bolj celovit načrt. Ki bo vključujoč in širok, ki bo plod razumevanja vpetosti mesta v okolje, pa ne le v občinske meje. Zgledov, kako so se lotili sorodnih problemov, je v ne prav oddaljeni okolici veliko. Zato je z ustrezno in dovolj izčiščeno zamislijo mogoče hitro stopiti na pravo pot.
Vsi dosedanji nedokončani in prepogosto ponesrečeni poskusi so koprsko mestno jedro zazibali v neko čudno zasanjanost, v kateri se iz dneva v dan namesto v jutri zbuja v včeraj.