»Ti, ta flet'n, skravžlan, boš pa igral«

Podelitev Severjevih nagrad lani decembra na Loškem odru je bila posebno slovesna. Za življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču je Severjevo nagrado prejel domačin, dolgoletni igralec Loškega odra Matjaž Eržen.

Kako že gre anekdota, ki sem jo slišal ob 120-letnici Loškega odra, da sta se enkrat na začetku šestdesetih let dva mulca pretepala na Spodnjem trgu, pa ju je Poldka Štiglic, takrat vodja in režiserka v gledališču, zgrabila za ušesa in ju potegnila v gledališče ... Enega v tehniko, tistega s »fletnimi« kodrčki – vas – pa na oder?

Otroci smo se veliko igrali na ulici, tudi tam pred gledališčem. Izdelovali smo loke in puščice. Prijatelj Janez mi jih je nekoč ukradel, in ko sva se srečala, sva se stepla in ob tem prav fino po slovensko preklinjala. Poldka je prišla mimo, naju prijela za ušesa in peljala v hodnik gledališča ter rekla prijatelju, da bo za »kulisenšibarja« pri Franceljnu. Meni pa: »Ti, ta flet'n, skravžlan, boš pa igral.« »Pa bom,« sem ji odgovoril. Ko sem prvič iz ozadja stopil na oder, me je to čisto prevzelo. V skupini je bilo sicer nekaj prijateljic sošolk, v glavnem pa so bili starejši igralci, ki so takrat igrali tudi otroške igre. Že v prvi predstavi sem dobil glavno vlogo Kekca in tako se je začelo. To je bilo leta 1960, ko sem bil star 12 let. Hodil sem v šesti razred.

Vas ni bilo nič strah tako rekoč z ulice stopiti na oder?

Niti ne. Ko sem enkrat stopil na oder, me je igranje preprosto navdušilo. Poldka je bila očitno tudi zadovoljna z mano, tako sem že naslednje leto dobil novo vlogo. Če se dobro spomnim, je bila to igra Silni bič, v kateri sem igral Pepčka, baronovega sina. Otroške vloge smo običajno igrali otroci, mame in očetje pa so bili vedno starejši igralci. Naša mentorica je bila zelo vsestranska, režiserka, igralka, bila je dejavna na različnih področjih družbenega življenja v Škofji Loki. Kadar je bilo treba, pa je znala do nas mladih biti tudi stroga.

Do vključitve v odraslo predstavo ni trajalo dolgo?

Res sem kar hitro zaigral tudi v odrasli predstavi. Leta 1964 sem v Shakespearovi Zimski pravljici že igral sina sicilijanskega princa. Režiser in nosilec glavne vloge je bil Polde Polenec.

Kasneje tako rekoč ni minilo leto brez vloge?

Razen takrat, ko sem služil vojaški rok, pa morebiti še kakšno leto, ko se je gledališče obnavljalo, nisem izpustil niti ene sezone. Nasprotno, kakšno leto smo igrali tudi po dve predstavi. Največkrat je bilo to ob poletnih prireditvah v okviru Loke skozi stoletja, ko smo recimo igrali Krvavo rihto in Visoško kroniko.

Kaj ste sicer po poklicu, zaposleni ste bili v Iskri v Retečah?

Po poklicu sem orodjar. Doma smo bili štirje otroci. Bili smo še majhni, ko se je oče ponesrečil z motorjem in smo z mamo ostali sami. Mama je rekla, da nas bo vse štiri spravila do poklica, in res smo se vsi tudi šolali. Sam sem srednjo šolo dokončal ob delu, kasneje zaključil še prvo stopnjo »kranjske Sorbone«, takratne Visoke šole za organizacijo dela. Delal sem v Iskri v Retečah, bil v skupini za proizvodnjo štedilnikov in nato prišel v oddelek za planiranje, analize in investicije. Kasneje sem bil vodja sektorja nabave in transporta in sem delal v prodaji. Upokojil sem se pred 16 leti.

Ko sem služil vojaški rok, sem ga moral leta 1968, ko je sovjetska vojska vkorakala v Češkoslovaško, podaljšati. Šel sem že v Zadar, da bi kot vojak OZN šel na Sinaj, a je tam prišlo do konflikta in smo ostali doma.

Kako ste združevali službo in gledališče? Po večernih vajah človek naslednji dan pride utrujen v službo ...

To ni bila nikoli težava, sploh dokler sem delal v pisarni. Morda je bilo nekaj težav v letih, ko sem delal v prodaji in sem najmanj enkrat mesečno poslovno potoval v Zagreb, Beograd …, sicer pa se igranje ni poznalo pri delovnih obveznostih.

Naš oder je bil nekaj posebnega, pravi magnet za nas mlade. Že v šestdesetih letih smo postali kot ena velika družina, prijateljevali smo tudi zunaj gledališča. Nekaj let smo delovali na Loškem gradu, vodil pa nas je Peter Jamnik, ki je najemal tudi profesionalne režiserje, kar je danes popolnoma običajno, takrat pa ni bilo. V tistem obdobju smo recimo igrali dela Igorja Torkarja, imeli smo v načrtu predstavo s Stanetom Severjem, a je žal tisto leto umrl.

Najbrž je tudi snovanje predstav potekalo precej drugače kod danes?

Kot dan in noč. Danes k nam pridejo profesionalni režiserji z dramaturgom in imajo jasen pogled na to, kakšna bo predstava. Včasih so režirali amaterji in se je delalo sproti. Spomnim se, kako smo na gradu igrali Visoško kroniko. Vso noč do jutra smo jo snemali za televizijo. Sodelovali smo z nekim italijanskim režiserjem, ki ni znal nič slovensko.

Na pijačo smo šli po vajah. Na gradu je bila gostilna takoj zraven, na Spodnjem trgu pa so bile štiri: Prajerca, Pr' Pepevnak, Pr' Pustež in Pr' Pepet.

Vas ni nikoli imelo, da bi v igranju poskusili kaj več, kot da je to predvsem vaš konjiček? Ali morda igranje tudi v drugih gledaliških skupinah?

Prijatelji so me povabili igrat v Poljane, tudi za Šentjakobsko gledališče v Ljubljani sem imel vabilo, a se nisem odločil za to.

Omenili ste Visoško kroniko. To ste v vseh teh letih igrali v več izvedbah in tudi različne vloge ...

Prvič sem v Visoški kroniki nastopil že leta 1963, ko sem igral mestnega fantka. Igrali smo na grajskem dvorišču. Pritekel sem na dvorišče in rekel: »Ja že peleja.« Režiser Polde Polenec se je jezil, pa sem mu rekel, da rečemo Ločani tako in nič drugače. V naslednji Visoški kroniki sem recimo igral slikarja Rempa. V Loki skozi stoletja, ki jo je režiral Jože Vozny, pa sem imel kar tri vloge.

Z leti se je nabralo kar okrog sedemdeset predstav, v katerih ste igrali. Vam je kakšna vloga še posebno ostala v spominu?

Vsako predstavo, vsak lik, ki sem ga igral, sem vzel zelo resno. Ko smo predstavo, kakšno večkrat, drugo manjkrat, ponovili, smo se lotili nove. V mojem spominu ostaja predvsem enkratna igralska ekipa. Ko je na Loški oder za vodjo prišla Meta Petrač, smo začeli resneje delati tudi z mladimi. Tako so se kalili Matej Čujovič, Bojan Trampuš, Jan Bertoncelj in drugi. Pri nas je »gor rasla« Tamara Avguštin, ki je danes profesionalna igralka, prav tako Iztok Drabik Jug.

Antologijska je vaša vloga Jasperja v melodrami Igre je konec. Tamara Avguštin je bila vaša gledališka hči, vi ste ves čas brez kakršnega koli glasu sedeli na stolu ...

Morda je bila to ena mojih težjih vlog. Moral sem reagirati na dogajanje na odru, čeprav sem bil – sedeč na stolu – povsem statičen. Okrog mene so se prepirali, stepli, ponesrečil se je eden ali drugi, celo jokati mi je uspelo. Ko sva ostala na odru le še Juša Berce in jaz, je ona rekla: »Kaj se pa obračaš?« jaz pa sem ji odgovoril: »Vrata so odprta.« To je bilo vse, kar sem govoril.

Sodelovali ste z različnimi režiserji, se vam je kateri posebno vtisnil v spomin?

Jože Vozny, Jaša Jamnik, Matjaž Šmalc, Milan Golob, Matija Milčinski je naš častni član ... Lahko rečem, da sem z vsemi dobro delal. In da ne omenim zadnjih dveh, Dejana Spasića, ki je enkraten, prav tako pa je Tanja Peršuh super režirala našo zadnjo predstavo Agata Visoška. Z njo smo lahko skupaj gradili like, ki jih igramo, kar se ne zgodi vedno.

Ko pa smo recimo pred mnogo leti igrali predstavo po besedilu dramatika Ivana Mraka, jo je ta večkrat prišel gledat. Recimo po tretji predstavi je prišel v zaodrje in ob kakšni naši improvizaciji opozoril: »Da mi tega nikoli več ne ponovite, teh besed pa nisem napisal.« Očitno je znal vsa svoja besedila na pamet.

Na Loškem odru igrate že 63 let. Kako shajate s soigralkami in soigralci, med katerimi tisti »starejši« še niti toliko let nimajo?

Kot eno smo. Mene spoštujejo kot igralskega starosto. Predvsem je pomembno, da smo super ekipa, vsi imamo občutek pripadnosti Loškemu odru in upam, da bo tako šlo tudi naprej.

Ta čas igrate v predstavah Predstava Hamleta v vasi Spodnja Mrduša in Agata Visoška, ki sta si zelo različni, obe pa imata dober odziv.

Kot sem rekel, je Hamlet prava uspešnica. V Agati Visoški smo večji del predstave na odru vsi, ki igramo. Vmes se zgodi pretep, v katerem se sam skrijem za mizo. Sem deveti, tako da nimam para in se mi ni treba pretepati, kar je dobro zaradi mojega hrbta. (smeh) Spomladi se bo začela delati nova ...

Kako gledate na svojo gledališko prihodnost?

Bom videl, morda bom vključen tudi v novo predstavo. Sicer pa je tako, da ko enkrat dobiš nagrado za življenjsko delo, veš, kje si. Upam, da bom še kakšno leto zdržal. Kondicija za zdaj še je. Sicer moram malo več povaditi besedilo, pa bolje je, če ga je manj, kot več. No, kaj se bo pa že še odigralo.