V političnih krogih je že nekaj časa znano, da Anže Logar ni med najljubšimi ministri predsednika vlade Janeza Janše. To je postalo dokončno jasno lani jeseni, ko je Logar poskušal preprečiti zamenjavo prvega moža Luke Koper Dimitrija Zadela, a neuspešno. V tem spopadu je moral priznati premoč Franciju Matozu, dolgoletnemu Janševemu odvetniku. Toda premier Logarju, sicer predsedniku sveta SDS, očitno ne zaupa več tudi pri vodenju zunanje politike. V kabinetu predsednika vlade so namreč za Necenzurirano.si potrdili, da so že maja lani sklenili svetovalno pogodbo z Inštitutom za mednarodno pravo, ki ga je ustanovil Miha Pogačnik. Gre za nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve, ki je po zamenjavi oblasti leta 2020 prevzel vodenje vladne službe za zakonodajo. Polnega mandata ni dobil, ker je v sodni preiskavi zaradi domnevno nezakonitega posredovanja pri prihodu hrvaških anesteziologov v UKC Maribor pred šestimi leti. Specializirano državno tožilstvo ga sumi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja.
Pogodba brez ministrove vednosti
Kot so pojasnili v kabinetu, so Pogačnikov inštitut najeli za strateško pravno podporo in svetovanje na področjih mednarodnega prava in odnosov. Med njegovimi nalogami so priprava pravnih mnenj, pregledovanje različnih dokumentov in strokovna podpora pri vprašanjih, povezanih s pravom EU. Za to je Pogačnik do zdaj prejel 24.200 evrov. Toda po naših informacijah se Janša pred podpisom svetovalne pogodbe s Pogačnikom ni posvetoval z Logarjem, čeprav njegovo delo močno posega v področje zunanjega ministrstva. Še več: prav Pogačnikovo sodelovanje z Janševim kabinetom bi lahko pojasnilo tudi zadnja dogajanja v slovenski zunanji politiki, predvsem v odnosih s Hrvaško.
Koliko stane svetovanje zunanjega »nadministra«?
Nobena skrivnost ni, da Janša močno zaupa Pogačniku. Pogodbo z njim je tako kabinet predsednika vlade podpisal takoj po tem, ko je postalo jasno, da se zaradi kazenskega postopka ne bo mogel prijaviti na javni natečaj za direktorja vladne službe za zakonodajo. Pogačnik po pogodbi mesečno prejema 3300 evrov. Dodatnih 1400 evrov na mesec dobi kot visoki predstavnik za nasledstvo. Tudi na ta položaj ga je vlada imenovala pred slabim letom dni – namesto nekdanje ministrice za finance Mateje Vraničar Erman.
Skupni Pogačnikovi prihodki so torej 4700 evrov bruto, kar je skoraj enako znesku, ki ga je do takrat prejemal kot začasni vodja službe za zakonodajo. Ne le, da je Janša s tem v materialnem smislu poskrbel za Pogačnika, omogočil mu je tudi velik vpliv na slovensko zunanjo politiko. To je pomembno zaradi dejstva, da je bil Pogačnik v zadnjih 20 letih močno vpleten v reševanje odprtih vprašanj s Hrvaško, pri čemer je pred slabim desetletjem celo zamenjal stran.
Med prvo Janševo vlado je bil Pogačnik glavni pogajalec za odnose s Hrvaško. To je bil čas, ko je Slovenija odstopila od sporazuma med nekdanjim slovenskim predsednikom vlade Janezom Drnovškom in njegovim hrvaškim kolegom Ivico Račanom, s katerim je naša država dobila 80 odstotkov Piranskega zaliva in koridor do mednarodnega morja. S tem je sama izničila vse, kar je dosegla v pogovorih s sosedo. Že takrat so opozicijo in javnost razburjali tudi visoki Pogačnikovi prejemki. Za vodenje slovenskega dela meddržavne komisije za reševanje vprašanja meje je namreč na mesec prejemal 5200 evrov.
Zagovornik hrvaških stališč v Janševem kabinetu
Še leta 2005 je Pogačnik kot najhitrejšo možnost rešitve vprašanja meje zagovarjal arbitražo. Toda v poznejših letih si je premislil. Ob izbruhu prisluškovalne afere, v kateri sta se v prisluhe ujela slovenski arbiter Jernej Sekolec in agentka Simona Drenik, je dejal, da je to sramota za Slovenijo, zaradi česar bi se Ljubljana morala opravičiti. Postal je oster nasprotnik spoštovanja arbitražne razsodbe, zato je bil pogost gost hrvaških provladnih medijev. Na tej točki se je znova našel s SDS, ki se je že v opoziciji zavzemala za opustitev arbitraže in začetek dvostranskih pogovorov o vprašanju meje. Gre za stališče, ki je enako hrvaškemu.
Tudi zato ne preseneča, da se stališča Slovenije do Hrvaške od Pogačnikovega prihoda v Janšev kabinet počasi, a vztrajno mehčajo. Že jeseni so se tako predstavniki obeh vlad daleč od oči javnosti začeli usklajevati glede dogovora, ki bi hrvaškim ribičem omogočil ribolov v morju do Kopra, peščici preostalih slovenskih ribičev pa do Umaga. S tem bi naša država po petih letih dejansko odrekla uveljavitvi arbitražne razsodbe, saj ta jasno določa tudi mejo na morju s Hrvaško. V istem času, ko sta obe vladi usklajevali zadnje podrobnosti tega dogovora, je minister za notranje zadeve Aleš Hojs izrazil odkrito naklonjenost vstopu Hrvaške v območje schengna. Takrat je celo napovedal, da bi se to lahko zgodilo v začetku leta 2023. S tem bi v Zagrebu uresničili še zadnji veliki zunanjepolitični cilj, ne da bi bila meja med državama uradno dokončno določena. Še pol leta pred tem se je Logar tej temi v govoru na posvetu slovenske diplomacije izognil.
Za koga vse je na Hrvaškem delal Pogačnik
V zadnjih letih je Pogačnik živel na Hrvaškem. Konec leta 2011 je kupil vilo v Opatiji, na kateri nikoli ni vpisal hipoteke, na Hrvaškem pa je odprl več podjetij. Mediji so poročali, da tam živi luksuzno življenje. Šest let pozneje je na vprašanje, ali sodeluje s hrvaško stranjo, odgovoril: »Jaz se – kot prvo – ne dam podkupit, se pa dam kupit. Ampak kupit se dam pa za velike denarje.«
Skrivnostni posli na Hrvaškem
A njegovi posli na Hrvaškem so bili zaviti v tančico skrivnosti. Njegova podjetja v času, ko je bival v Opatiji, niso ustvarjala omembe vrednih prihodkov. Po naših informacijah je Pogačnik pred slabim desetletjem poslovno sodeloval z družbo Liburnia Riviera Hoteli, natančneje z njenim tedanjim lastnikom Darkom Ostojo v boju z malimi delničarji, ki so zahtevali pošteno ceno za delnice. Med njimi je bilo tudi več slovenskih lastnikov. Ostoja ima v Sloveniji tudi štiri hotele portoroškega resorta Metropol, ki jih zdaj prodaja. Že pred tem je nemški družini Luerssen prodal tudi družbo Liburnia, ki se zdaj omenja med potencialnimi partnerji madžarskih skladov pri razkosanju Save, največje domače turistične skupine. Kot smo razkrili pred tednom dni, želijo Madžari po prevzemu večinskega lastništva v Savi njene hotele na Obali prodati Liburnii.
Janša kot rešilna bilka
V vsakem primeru je delo za Janševo vlado prišlo zanj kot naročeno. Če so Pogačnikova podjetja v času prve Janševe vlade z državnimi naročniki služila na sto tisoče evrov, v zadnjih letih niso ustvarjala omembe vrednega prometa. Tako Inštitut za mednarodno pravo od leta 2016 ni zabeležil niti evra prihodkov. V tem času je zaposloval eno osebo, za njeno plačo pa porabil praktično vse denarne rezerve iz preteklosti. Usahnili so tudi posli Inštituta za raziskave v medicini. Še leta 2018 jih je ustvaril za več kot 700 tisoč evrov, leta 2020 pa le še za 33 tisoč evrov. Podobno je s podjetjem Iustica, ki je med letoma 2003 in 2016 od države dobilo skoraj 1,2 milijona evrov. V zadnjih letih je imelo za le nekaj tisoč evrov letnih prihodkov.
