A vsako nasilno zatrtje protestov in vsako sankcioniranje, ki ga izvedejo univerze, protestno gibanje samo še razplamtita. In študentski protesti v ZDA imajo dolgo zgodovino, v svojih najuspešnejših in najbolj množičnih izvedbah pa so prispevali tako k družbenim kot političnim spremembam onkraj luže.

Sorodna novica "Nemška slepa solidarnost z Izraelom ni iz občutka krivde, ampak iz koristoljubja"

"Verjetno je malokdo predvidel tako brutalno posredovanje policije pri protestih nenasilnih mladostnikov; vsepovsod po državi slišimo o uporabi solzivca, šok granat, gumijastih nabojev, električnih paralizatorjev ... Zdi se mi, da je popolnoma nesorazmeren in nasilen odziv na mirne proteste še najbolj okrepil podporo učnega, raziskovalnega in pomožnega osebja na ameriških univerzah, ki je množično stopilo v bran študentom," je v pogovoru za MMC povedal Grega Ulen, slovenski podiplomski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton v New Jerseyju.

Revolucije se bojijo tudi v Washingtonu, kjer kljub medlim opozorilom Benjaminu Netanjahuju, naj stori več za zaščito palestinskih civilistov, ostajajo neomajni zavezniki Izraela.

Ameriški predsednik Joe Biden, ki se je sam večkrat oklical za "sionista", čeprav ni Jud, se je tako pol leta pred predsedniškimi volitvami znašel pred hudo zagonetko: po eni strani še kar vztraja pri vojaški podpori Izraelu in pošilja nove in nove pošiljke orožja Tel Avivu, po drugi strani snubi mlade volivce, ki pa ga tudi zaradi neomajne podpore Izraelu zapuščajo.

Leta 2020 je za Bidna volilo 60 odstotkov mladih v starosti od 18 do 29 let – po zadnji anketi Harvarda pa je demokratu podpora v tej ključni starostni skupini padla na le 45 odstotkov. Gaza morda ni poglavitna tema za ameriške volivce, a bi lahko bila ravno jeziček, ki prevesi tehtnico, zlasti med Američani judovskega in arabskega rodu v ključnih zveznih državah, ki običajno prevesijo volitve v eno ali drugo stran.

Bidnov izzivalec Donald Trump je položaj naglo izkoristil in za nemire okrivil predsednika. "Če bi bil jaz v ovalni pisarni, bi mi viseli za vratom. Neutrudno bi mi viseli za vratom," je dejal novinarjem. "Bidnu pa gledate skozi prste. Ampak, kar se dogaja, je sramota za našo državo. In vse to je Bidnova krivda in vsi to vedo."

Kot piše AP, so aktualni protesti v najboljšem primeru za Bidna začasna distrakcija v času, ko Bela hiša lobira za izpustitev talcev in prekinitev ognja, v najslabšem pa se lahko okrepijo do te mere, da se do demokratske konvencije v Chicagu sprevržejo v nasilne proteste po vzoru tistih proti vojni v Vietnamu med demokratsko konvencijo leta 1968, prav tako v Chicagu, ki je dokončno pokopal predvolilno kampanjo Lyndona Johnsona.

Bidnov tabor mora že zdaj zaradi protestnikov prilagajati predvolilna zborovanja z manjšimi dogodki in okrepljenim varovanjem in v Beli hiši se bojijo, da najhujše šele prihaja.

Študenti so bili sicer že od samega začetka spopadov 7. oktobra precej bolj aktivni in kritični do izraelske agresije, v kateri je bilo do zdaj ubitih že več kot 34.000 Palestincev, večina žensk in otrok, zares množični pa so protesti postali po tem, ko je policija razgnala propalestinske proteste na univerzi Columbia sredi aprila in aretirala več kot sto protestnikov, ki so zahtevali, da njihove univerze obsodijo napad Izraela na Gazo in razdrejo sodelovanja in finančne povezave s podjetji, ki sklepajo posle z Izraelom.

Sorodna novica Podpora Gazi = antisemitizem? Kako v ZDA dušijo propalestinske glasove.

Mnoge ameriške univerze prejemajo zajetne donacije od izraelskih oz. judovskih skupin, ki jih nato porabijo za vse, od štipendij do laboratorijskih raziskav, študentje pa trdijo, da s tem njihove univerze de facto aktivno sodelujejo pri genocidu.

Protesti so bili sprva mirni, a so posamezni judovski študenti poročali, da se ne počutijo varni na univerzah, kjer da vlada "antisemitsko" ozračje, pri čemer so mnoge zmotili že napisi, da Izrael izvaja genocid v Gazi. Kongres je zato že večkrat sklical zaslišanja predsednikov univerz in od njih zahteval, da zaščitijo judovske študente. Predsednica Harvarda Claudine Gay je pod pritiski nazadnje januarja odstopila, nekateri njeni kolegi so morali sprejeti ukrepe, ki močno omejujejo propalestinska gibanja.

Položaj se je naglo stopnjeval – predsednica Columbie je vpoklicala newyorško policijo, univerza je nato odpovedala predavanja in jih preselila na splet, protestniki so nato v torek zasedli fakultetno stavbo Hamilton Hall in se vanjo zabarikadirali, univerza pa je izključila nekaj študentov, ki niso zapustili protestnega tabora na univerzitetnem kampusu.

Burno je tudi po ostalih univerzah – univerza Južna Kalifornija (USC) je zaradi protestov odpovedala podelitev diplom, na losangeleški univerzi UCLA pa je prišlo do fizičnega spopada med propalestinskimi in proizraelskimi protiprotestniki, ko so ti podrli barikado, ki je ločevala obe skupini.

Propalestinski protestniki običajno v strahu pred izključitvijo nosijo maske, novinarjem, ki jim dajejo izjave, pa se predstavljajo samo s prvim imenom. Nadlegovanje in povračilni ukrepi so sicer nekaj, s čimer se propalestinski protestniki spopadajo že od samega začetka, poroča Guardian.

Protiprotestniki in proizraelske aktivistične skupine namreč z objavami osebnih podatkov in fotografij protestnikov na spletu skušajo te ustrahovati, tudi zato pa so večkrat zahtevali, da propalestinski protestniki na shodih odstranijo maske, določene univerze pa so jim ustregle, pri čemer so se sklicevale na zakon proti maskam iz 50. let, ki se je takrat nanašal na Ku Klux Klan.

In strah je upravičen – v ZDA so bili mnogi že ob službo zaradi svojih stališč glede vojne v Gazi, deležni so šikaniranj, suspenzov in groženj s smrtjo – in včasih so za to že dovolj javna pisma v podporo premirju ali javno kritiziranje Netanjahujeve vlade, še navaja Guardian.

Sorodna novica "Nemčija želi zaščititi Jude le, dokler so ti pripravljeni reproducirati protimuslimanski diskurz"

Tako je denimo ob začetku protestov konservativna skupina Accuracy In Media na Harvardu sprožila kampanjo, v okviru katere so na tovornjaku s pripisom "Vodilni antisemiti na Harvardu" objavili imena in obraze študentov, ki so podpisali odprto pismo v podporo Palestini. Akcijo so razširili še na nekatere druge univerze, postavili pa so tudi spletno stran, na kateri so prikazovali "antisemitske" študente.

Podobne spletne strani in profile na družbenih omrežjih z osebnimi podatki protestnikov je postavilo še več drugih proizraelskih organizacij, kot je StopAntisemitism. Na njih objavljajo fotografije, poklice, domače kraje in profile na družbenih omrežjih tistih, ki so se udeležili kakega protesta v podporo Palestini ali podpisali pismo podpore premirju, ter jih obtožujejo antisemitizma in podpiranja terorizma.

Ti profili se zdaj prikažejo na samem vrhu Googlovega brskalnika teh posameznikov, še posebej študentov z manjšo spletno prisotnostjo. Podatke z omenjene anonimne spletne strani uporabljajo tudi izraelske oblasti, ko se odločajo o prepovedi vstopa v državo posameznikom, je poročal Haaretz.

In to čeprav protestirajo tudi judovski študenti. Kot pravi Ulen: "Ogromen del protestnega gibanja sestavljajo prav Judje, ki že dolge mesece na ulicah ameriških mest vzklikajo "ne v našem imenu" in obsojajo upravičevanje pomora Palestincev v imenu obrambe Judov."

S širitvijo protestov, množičnimi aretacijami in pobudami nekaterih kongresnikov po vpoklicu nacionalne garde se je povečal tudi obseg nadzorovanja na protestih. Newyorška policija tako proteste spremlja tudi s pomočjo brezpilotnih letalnikov, ki sledijo gibanju udeležencev in ga snemajo, policija pa pravi, da jim bodo posnetki prišli prav pri aretacijah. Tudi zato nekateri organizatorji na protestih delijo maske.

Proteste je, razen napredne struje demokratov, obsodila tudi večina kongresnikov in senatorjev, pri čemer je znano, da velik del ameriških politikov, tako demokratov kot republikancev, prejema bogate donacije od AIPAC-a, vodilnega judovskega lobija v ZDA. Med tistimi, ki je prejel največ sredstev od AIPAC-a, je tudi Joe Biden. Da protestna gibanja, kot je aktualno ali tisto za časa vietnamske vojne, demonizirajo v isti meri republikanci kot demokrati, skratka, režim, ameriški avtor, odvetnik in kandidat libertarcev na prihajajočih volitvah Jacob Hornberger označuje za "državo nacionalne varnosti".

Bela hiša je tako naglo obsodila "alarmanten porast antisemitizma", kongresnica Kathy Manning je ministrstvo za šolstvo in pravosodno ministrstvo pozvala k sprejetju "potrebnih korakov za zaščito judovskih študentov", predsednik ameriškega kongresa, republikanec Mike Johnson, se je na Columbii sestal z judovskimi študenti, v Teksasu pa je guverner Greg Abbott nad študentske protestnike poslal konjenico.

"Aretacije potekajo in se bodo nadaljevale, dokler se množica ne razide. Ti protestniki sodijo v zapor. Antisemitizma v Teksasu ne bomo trpeli, pika. Študente, ki sodelujejo pri sovraštva polnih, antisemitskih protestih na kateri koli univerzi v Teksasu, bi morali izključiti," je zapisal Abbott na omrežju X.

Da vse to poteka hkrati s tem, ko je ameriški kongres glasoval za prepoved TikToka v ZDA, s katerega večina mladih dobiva informacije o Gazi in pretresljive posnetke iz nje, je ali pa ni naključje. "Imamo velik, velik generacijski TikTok problem," je dejal Jonathan Greenblat iz Antidefamacijske lige, vodilne judovske organizacije v ZDA, ki naj bi se borila proti "antisemitizmu in sovraštvu". Greenblat je na posnetku, ki je pricurljal v javnost, komentiral ameriški generacijski obrat, ko gre za podporo izraelski vojaški operaciji v Gazi.

"Neradikalna leta" Joeja Bidna

Predsednik Biden ima sicer svojo zgodovino s protestnimi gibanji – diplomiral je iz prava na univerzi Syracuse leta 1968 in se nikdar ni boril v Vietnamu, niti se ni pridružil tamkajšnjim protestom proti vojni v Vietnamu, za mnoge dogajanje, ki je zaznamovalo generacijo.

Ko se je leta 1987 prvič potegoval za Belo hišo, je znova ponovil, da ga protestna gibanja niso zanimala. "Poročen sem bil, študiral sem pravo, nosil sem suknjiče. Sem tip iz srednjega razreda. Sem to, kar sem. Nisem največji ljubitelj hipijevskih majic. Veste, to nisem jaz," je takrat povedal novinarjem. Poveden je tudi naslov portreta v New York Timesu pred volitvami leta 2020: "Mladi Joe Biden in njegova neradikalna 60. leta".

Aktualni protesti načenjajo kar nekaj perečih vprašanj – od nehigienične in – po mnenju nekaterih – tudi neustavne ultra tesne naveze ZDA-Izrael do vrnitve v čas McCarthyjevega lova na čarovnice, od tega, kaj svoboda govora v ZDA sploh pomeni (in kdaj imajo državljani do nje pravico), do poskusa vse večjega nadzora nad državljani, pri čemer je antisemitizem prikladen izgovor. Mnogi poudarjajo tudi, da bi, če bi taki posnetki nasilnega zatiranja protestov prihajali iz Irana ali kake druge za Washington "nedemokratične" države, že zdavnaj pozivali k spremembi režima v taki državi.

David Schultz v ameriški spletni reviji Counterpunch tako piše, kako je zatiranje aktualnih protestov farsa, ki da kaže, kako malo so se uprave univerz in politiki naučili iz študentskih protestov preteklosti, misleč, da je represija rešitev za nestrinjanje in upor. "Kar bi se morali naučiti, je, da glasovi študentov štejejo, da imajo študenti pravico izražati svoja stališča in da sila ni način za naslavljanje ali zatrtje različnih stališč. Naučiti pa bi se morali tudi, da bi morale biti univerze družbeno odgovorne v smislu, da imajo odgovornost, da ravnajo etično in v skladu s svojimi vrednotami. Da to niso zasebne korporacije," piše Schultz.

"Ampak kar smo se naučili v 60. letih, je bilo, da so šole tudi legla hinavščine, kar je bil v veliki meri tudi vir študentskih protestov v 60. letih. In namesto da bi popravili to hinavščino, se držali svojih vrednot in spoštovali zahteve študentov, so univerze postale korporacije z delovanjem za lastno korist, ki sili študente v jemanje za več 10.000 dolarjev posojil, njihovo vedenje pa disciplinirajo z zahtevami ekonomskega trga. Korporativna univerza si je ustvarila problem tudi s tem, da ni nevtralna, ko gre za raznolikost stališč, pri čemer favorizira ena pred drugimi. Ustvarila je netoleranco do določenih tipov govora. In z vse večjo korporativizacijo univerz so si te svoj proračun zgradile z zajetnimi donacijami, katerih vir pa je pogosto vprašljiv in dajejo donatorjem prevelik vpliv na delo uprave in profesorjev."

Več o aktualnih protestih in vzdušju na univerzah po ZDA pa v spodnjem pogovoru z Grego Ulnom.

Tudi na Princetonu potekajo propalestinski protesti, prav tako kot na ostalih univerzah je policija protestnike aretirala, vodstvo pa je zagrozilo z izključitvijo. Kakšno je vzdušje na fakulteti in kako močno je gibanje v podporo Gazi?
Na Princetonu protestno gibanje v podporo Gazi ne dosega tako množične udeležbe, kot jo lahko opazujemo na drugih univerzah, sploh tistih v večjih ameriških mestih. Razloge za to lahko iščemo v treh medsebojno povezanih dejavnikih: razmeroma konservativno akademsko in socialno okolje; geografska lega t. i. univerzitetnega mesteca ("college town"), značilna za večino predmestnih in podeželskih univerz in kolidžev v ZDA, ki zaradi svoje odročnosti nimajo živega stika z raznolikim urbanim prebivalstvom in utripom širšega družbenega življenja; ter odsotnost zgodovinsko zakoreninjene tradicije protestov, ki daje Princetonu pečat politične apatije. Vseeno pa je trenutni val študentskega aktivizma relativno močan in ne kaže znakov popuščanja kljub nesorazmernemu odzivu vodilnih kadrov, ki so protestnike ne le suspendirali in izgnali s kampusa, temveč tudi deložirali iz študentskih stanovanj v lasti univerze.

Namesto ustrahovalnega so imeli ti postopki ravno nasproten, spodbujevalni učinek: študente in profesorje so povezali v prepričanju o načelnosti njihovega ravnanja, solidarnost med pravičniki pa je na akcije privabila še več udeležencev, ki so se tudi poskušali zoperstaviti nadaljnjim aretacijam svojih vrstnikov. Politiki in univerzitetni birokrati se vseskozi trudijo ožigosati študente kot nasilneže, a propalestinski tabori, ki so se vsepovsod razrasli po vzoru prvega na dvorišču Columbie, prej spominjajo na nekakšno šolo v naravi, z javno kuhinjo, knjižnico na prostem in vsakodnevnim programom, polnim projekcij palestinskih filmov, branj palestinske poezije, predavanj o palestinski zgodovini ter ustvarjalnih delavnic palestinskih plesov, glasbe in ročnih del. Hkrati se kakor drugod protestno gibanje na Princetonu zgleduje tudi po starejših taktikah študentskega organiziranja, predvsem seriji protestnih blokad, sedečih stavk in zasedb zgradb v okviru šestnajstletne kampanje proti univerzitetni vpletenosti v južnoafriški režim apartheida. Ravno strategija svetovnega protiapartheidskega gibanja – ki je zaznamovalo šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, pripomoglo k padcu sistema rasne segregacije ter izkoriščanja in ki ga je pomembno sooblikovala tudi socialistična Jugoslavija – je postala jedro današnjih študentskih zahtev za prekinitev investicijskih naložb univerze v podjetja, ki podpirajo in imajo korist od izraelske okupacije. Tu je pomembno tudi vprašanje univerzitetnih raziskav in razvoja vojaškega orožja, vključno s tehnologijami umetne inteligence, ki jih financira Ministrstvo za obrambo ZDA in ki omogočajo izraelsko izvajanje genocida. Študentje so se tako učili iz preteklih bojev (gibanja proti vojnam, za državljanske in delavske pravice, za podnebno pravičnost, Occupy) in izoblikovali program konkretnih zahtev, ki so tesno povezane z uporabo našega dela in denarja.

Številni menijo, da je policijsko posredovanje in razbijanje protestov te še okrepilo. Kaj vi menite?
Verjetno je malokdo predvidel tako brutalno posredovanje policije pri protestih nenasilnih mladostnikov; vsepovsod po državi slišimo o uporabi solzivca, obrambnega razpršila, šok granat, gumijastih nabojev, električnih paralizatorjev ... Zdi se mi, da je popolnoma nesorazmeren in nasilen odziv na mirne proteste še najbolj okrepil podporo učnega, raziskovalnega in pomožnega osebja na ameriških univerzah, ki je množično stopilo v bran študentom. Po eni strani profesorice in profesorji pišejo protestne note in segajo po upravnih postopkih znotraj univerzitetne hierarhije, po drugi strani pa so marsikje oblečeni v svečane univerzitetne insignije oblikovali žive verige in tudi sami naleteli na policijsko nasilje ob poskusu zaščite svojih študentk in študentov. Ti vseskozi zagotavljajo, da ne nameravajo odnehati, dokler vodstva univerz ne izpolnijo njihovih zahtev, kar priča o pogumu in požrtvovalnosti mladine neke izjemno individualistične družbe, ki vseeno razume svoj položaj v svetu in se sprašuje: kako naj bi v učilnicah sedeli križem rok, medtem ko naši davki in delo financirajo uničenje celotnega izobraževalnega sistema v Gazi? Poleg tega zaupajo v preizkušene metode, ki so učinkovale ne samo v preteklosti, ampak tudi v tem trenutku na kampusih, kjer se vodstva pogajajo s študenti oz. izpolnjujejo njihove zahteve (tako na primer na univerzah Brown, Rutgers, Northwestern in Minnesota).

Ena od protestnic na Columbii je dejala, da to zdaj ni več vprašanje Izraela in Gaze, ampak ameriško študentsko vprašanje, vprašanje človekovih pravic in pravice do svobode govora. Verjetno ni naključje, da skuša Bela hiša zdaj naglo doseči neki dogovor o premirju, saj jo verjetno skrbi, kako daljnosežne posledice bi protesti lahko imeli. Navsezadnje vemo, da imajo študentski protesti v ZDA dolgo zgodovino in so bili sposobni tudi obračati tok zgodovine ...
Drži, dodal bi samo, da ni več zgolj vprašanje Gaze, saj podpora Palestincem še vedno ostaja v središču pozornosti. Študentje se vztrajno osredotočajo na Gazo v svojih geslih, uporabljajo palestinske simbole, zastave, oblačila; ko gladovno stavkajo, zatrjujejo, da je njihovo nelagodje zanemarljivo v primerjavi s Palestinci, ki jih izraelska vojska z belim fosforjem zažiga pri živem telesu ali žive zakoplje v množična grobišča. Na Columbii so študentje pred dnevi zavzeli simbolično stavbo – ta je bila v preteklosti že večkrat okupirana med protesti proti vietnamski vojni, orožarskim raziskavam in rasni segregaciji – in jo preimenovali po Hind Ražab, šestletni palestinski deklici, usmrčeni skupaj z družino v izraelskem tankovskem napadu, katere klic v sili na triurnem posnetku je odmeval po vsem svetu.

Tako torej študentsko gibanje razgalja vlogo ameriške državne politike (tako notranje kot zunanje) v svetovnem kapitalističnem sistemu ter izpostavlja množico družbenih vprašanj: rasizma, ki se je znova odprlo v javnem življenju ob policijskem umoru Georgea Floyda, obravnavi ameriških muslimanov po Hamasovem napadu ter maltretiranju migrantov iz karibskih držav in Latinske Amerike na južni meji; imperializma, čigar pustošenje na Haitiju, v Kongu in Sudanu (tri države, ki se na protestnih shodih redno omenjajo) je kos razdejanju v bližnjevzhodni regiji, kjer neomajno ameriško podporo izraelski državi narekujejo predvsem ekonomski razlogi; militarizma, ki povezuje ameriški in izraelski vojaško-industrijski sistem od trgovine z orožjem do medsebojnih policijsko-vojaških urjenj, simbol katerih je sporni center v Atlanti, poimenovan Policijsko mesto ("Cop City"), proti kateremu se že leta borijo protestniki, ki jih država kazensko preganja kot domače teroriste; staroselcev in naseljenskega kolonializma, ki je za ustanovitev tako ZDA kot Izraela terjal zdesetkanje prvotnega prebivalstva; okoljskega uničenja in ogljičnega odtisa neprekinjenega bombardiranja Gaze ter dobavnih verig ameriškega oboroževanja; in še bi lahko našteval. Obstaja pa še en kontekst, ki je nujen za razumevanje današnjega stanja visokega šolstva. En del napadov nanj prihaja "od zunaj", od vse skrajnejših republikanskih politikov, ki omejujejo poučevanje ameriške zgodovine, vloge sužnjelastništva pri izgradnji ameriške države in pomena rasnih in spolnih hierarhij v sodobni družbi.

Najbolj senzacionalne primere najdemo v konservativnih zveznih državah, kjer zadnja leta v javnih šolah prepovedujejo knjige. Kratenje svobode izobraževanja in izražanja pa se vse bolj seli tudi v domeno visokošolskih predstojnikov in uradnikov, ki spodkopavajo dolgotrajno tradicijo skupnega vodenja, po kateri imajo akademski odbori in fakultetni senati široko avtonomijo samoupravljanja. Pogost dovtip je, da so univerze v zadnjih desetletjih postale nepremičninski investicijski skladi s priključenimi učilnicami; vse manj je sredstev za pedagoške dejavnosti, vse bolje plačani pa so napihnjeni birokratski aparati, saj gre v prvi vrsti za korporacije zasebnega kapitala, ki jim predsedujejo upravitelji naložbenih portfeljev. Primer predsednice univerze Columbia – baronice, ki je pred svojim mandatom opravljala funkciji namestnice generalnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada in podpredsednice Svetovne banke, na zaslišanju o antisemitizmu pa kongresnikom obljubljala, kako bo odstavljala profesorje – je bil kaplja čez rob, ki je na okope pognala tako profesorje kot študente.

Univerzitetne oblasti, pa tudi Bela hiša se sklicujejo na antisemitizem, ki da se je močno razširil, judovski študenti pravijo, da se počutijo ogrožene. A za antisemita so v aktualni situaciji označeni že tisti, ki kritizirajo Netanjahuja in pozivajo k premirju ... Kako vi gledate na ta očitani antisemitizem na univerzah in ali judovske študente upravičeno skrbi za lastno varnost?
Vprašanje antisemitizma predstavlja dva ločena, a povezana problema. Po eni strani pomeni popolno zavajanje, ki ga politična in univerzitetna vodstva uporabljajo za zadušitev protestov, trdeč, da propalestinske demonstracije predstavljajo nevarnost za judovske študente. A ogromen del protestnega gibanja sestavljajo prav Judje, ki že dolge mesece na ulicah ameriških mest vzklikajo "ne v našem imenu" in obsojajo upravičevanje pomora Palestincev v imenu obrambe Judov. Vrsto najštevilčnejših in najodmevnejših mirovnih protestov v zadnjih mesecih so organizirali ameriški Judje, ki so na primer oktobra zavzeli znamenito železniško postajo Grand Central v New Yorku in prepevali svetopisemske molitve in protivojne psalme, pred nekaj dnevi pa ob uličnem praznovanju pashe (svetega judovskega praznika, ki zaznamuje izhod iz egipčanskega suženjstva) obsodili "lažnega boga" sionizma in ugovarjali izenačevanju mednarodne judovske diaspore z izraelsko militaristično etnodržavo, ki izdaja vse zapovedi v jedru judaizma: Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega blaga! Na Columbii je judovski profesorski kolegij v protestnem pismu obsodil "novi makartizem" – napadalna zaslišanja predsednic univerz v ameriškem Kongresu nemalo spominjajo na paničarske love na komuniste, ki jih je po drugi svetovni vojni vodil senator Joseph McCarthy – ter zavrnil preračunljivo uporabo antisemitizma kot orožje boja proti svobodni misli in neodvisnosti izobraževalnih ustanov.

Vodstvo te univerze je namreč že novembra prepovedalo dve študentski skupini, ki desetletja zagovarjata bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS) proti izraelski okupaciji in apartheidu: Študentje za pravičnost v Palestini in – Judovski glas za mir. Znašli smo se torej v položaju, ko si ameriški centri moči na vse pretege prizadevajo označiti kot antisemitizem vsakršno kritiko Izraela in se tako proti "antisemitizmu" borijo z množičnimi policijskimi aretacijami – Judov.

Po drugi strani pa predstavlja vprašanje antisemitizma zares težko rešljivo protislovje med tistimi, sploh starejšimi Američani, ki so odrasli v senci druge svetovne vojne in razumejo izraelsko državo kot jamstvo za svobodo svetovnega judovstva, ter predvsem mlajšo generacijo, ki spremlja prenos genocida nad Palestinci v živo na družbenih omrežjih brez posredovanja korporativnih medijev, ki so že pregovorno pristranski do Izraela. Jasno, ta razkorak ni samo starostni, ampak temelji na dobro organiziranem in financiranem projektu sionizma, ki poskuša istovetiti vse Jude sveta z državo Izrael. V ZDA so del te kampanje interesne skupine in politični lobiji, finančni sponzorji, pa tudi kulturna društva, ki na univerzah novačijo judovske najstnike za slavna propagandna potovanja t. i. rojstne pravice ("birthright") v Izrael. Kritiki sionizma že desetletja opozarjajo na neprimerno enačenje nasprotovanja izraelskemu imperializmu z antisemitizmom. Ravno v tem političnem in moralnem bankrotu najdemo izvor statistik, ki prikazujejo dramatičen vzpon "antisemitizma", ker protivojne pozive zamenjujejo za protijudovske predsodke. Danes je na kocki prav vzdržnost te enačbe med antisionizmom in antisemitizmom.

Vprašati se moramo torej, kaj imajo v mislih tisti judovski študentje, ki trdijo, da se "počutijo ogrožene". Obstaja namreč ključna razlika med občutkom nelagodja, ki ga doživljajo posamezni Američani, soočeni s kritiko Izraela, čigar interese so prevzeli za svoje, in dejanskimi grožnjami z nasiljem nad Judi, ki niso pogosti. Nasprotno pa se protestniki, ki pozivajo k ustavitvi genocida, spopadajo s smrtnimi grožnjami in javnim objavljanjem svojih osebnih podatkov (t. i. doxxanje), z izključitvami, izgubami zaposlitev in odtegovanjem denarnih sredstev, pa tudi z napadi z izraelskim kemičnim orožjem na enem od shodov na Columbii. Priča smo izjemnemu porastu nasilja nad arabskimi in muslimanskimi Američani, kjer med številom zločinov iz sovraštva izstopa umor šestletnega dečka Vadia Al Fajuma, ki ga je teden dni po Hamasovem napadu na Izrael v lastnem domu z nožem 26-krat zabodel najemodajalec. Nikakor nočem podcenjevati problema protijudovske retorike in diskriminacije, ki je prisoten po vsem svetu, a treba je povedati, da ta antisemitizem v največji meri podpihujejo pripadniki in voditelji politične ekstremne desnice. Pred nekaj leti se je v Charlottesvillu na shodu Združimo desnico zbralo na stotine članov neonacističnih organizacij in milic, ki so ob korakanju vzklikali "Židje nas ne bodo zamenjali" in druga gesla belskega suprematizma in krščanskega nacionalizma. Trump jih je tedaj označil za zelo dobre ljudi; njegovi podaniki v Kongresu pa danes točijo krokodilje solze ob ogroženosti judovskih študentov, medtem ko sami širijo antisemitske teorije zarote.

Kako pa vidite razkorak med uradno ameriško politiko in mnenjem volivcev, predvsem mladih? Dejanja Washingtona in njegova neomajna podpora Izraelu, pošiljanje dodatnega orožja ... ne odražajo deleža mladih, ki vojne ne podpirajo.
Ta razkorak predstavlja samo enega v vrsti primerov popolne odtujitve ameriškega političnega vrha od ljudstva, ki naj bi ga predstavljal. Protestniki na ulicah ZDA že od oktobra skandirajo "ne z našimi davčnimi dolarji", glasni so tudi pozivi k državljanski nepokorščini in davčnemu odporu. Danes je veliko mladih daleč od pregovorno provincialnih in nerazgledanih starejših generacij ameriških državljanov ter razumejo, kako kapital povezuje ves svet. Na ulicah mest in univerzah pogosto odmeva slogan gibanja za državljanske pravice Dokler nismo svobodni vsi, ni svoboden nihče. Hkrati mladi na lastni koži občutijo posledice podnebnega zloma in organizirajo vedno bolj inovativne neposredne akcije za ekološke cilje. Splošna cenovna dostopnost stanovanj, zdravstva in izobrazbe, trajnostno naslavljanje zlorabe drog ter prepoved prodaje jurišnega orožja imajo široko podporo večine državljanov, ameriška strankarska politika in vladajoči razred pa razumeta le zven dobička. Zato se tudi oblike protestov radikalizirajo: 25-letni nekdanji pripadnik letalskih sil Aaron Bushnell se je pred izraelskim veleposlaništvom v Washingtonu protestno zažgal – in ni bil edini.

Bi lahko bila Gaza dejansko tista, ki bi odnesla Bidna? Je med študenti zaznavati tako veliko razočaranje nad Bidnom, da bi to lahko vplivalo na njihovo izbiro na novembrskih volitvah? In če da – kaj je alternativa zanje? Trump, ki je bil v svojem mandatu prav tako zaveznik Izraela? Robert Kennedy mlajši, ki je prav tako podpornik Izraela? Bi svoj glas lahko namenili kandidatu "tretje stranke", kot je Jill Stein, ali se volitev preprosto ne bodo udeležili?

Težko napovem, kaj se utegne zgoditi do novembrskih volitev, čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da genocid ni med glavnimi volilnimi skrbmi večine prebivalstva. Lahko pa potrdim, da je razočaranje nad Bidnom ogromno in da je trenutni načrt dela demokratskih volivcev oddaja neodločenega glasu na primarnih volitvah. Vsekakor Trump ne predstavlja izbire, ki bi bila bližja njihovim vrednotam, a želijo Bidnu sporočiti, naj njihove podpore ne jemlje za samoumevno in da bodo vztrajali pri preobratu zunanje politike. Konec koncev večina Američanov obeh strank podpira premirje, na katero ves svet čaka že krepko več kot 200 dni ...

–