Bergant se Logarju ni upiral

Resolucija o Sloveniji v Odmevih

Oddaja Odmevi poskuša po novem biti zabavna, celo zabavljaška. Ne gre le za humorne dovtipe, ki jih je običajno poln voditelj Igor E. Bergant in s katerimi največkrat začini njen konec, včerajšnja je pokazala nekaj dodatne bizarne tabloidnosti: že v začetni špici so nam v grafiki ponujali podpis v najavi dveh prispevkov, ki so ju podnaslovili kot »LOGAR 1« in »LOGAR 2«, kasneje pa so v uvod dodali še »KANDIDAT 1« in »KANDIDAT(KA) 2«.

Voditelj nam je hkrati v najavi napovedal, da prihaja v goste Mateja Logar, vodja strokovne skupine za covid-19, da pa za njo tudi zunanji minister Anže Logar, s katerim bosta govorila o zunanjepolitični bilanci predsedovanja Svetu EU. Enigma podnaslovov je s tem bila nekolikanj razrešena: gostili so dve osebi, obe se pišeta enako, uredniki pa so ju razposajeno, ker jih je očitno zabaval isti priimek, označili kar s številkama ob priimkih.

Oštevilčeni Logarji in kandidati

Ker pa očitno zabave ni bilo čisto dovolj, so nadaljevali še s prispevkom o morebitni kandidaturi predsednika vlade Maria Draghija za predsednika Italije, zato so ga opisali s »KANDIDAT 1«. In kdo je potem tisti drugi? Šmentana muha, to smo postali kar vsi državljani po vrsti, kajti v četrtem iz najave so spregovorili o postopkih za potovanje v nekatere države EU, »če ste pač med kandidatkami in kandidati za kakšno praznično pot v tujino«, kot je povedal Bergant. No, naključnemu gledalcu Odmevov se je lahko kar milo storilo, ko je uzrl svojevrstno tolažilno nagrado: vsak med nami sicer ni kandidat za predsednika sosednje države, toda vsaj za nekaj je!

Toda kaj bi s tem in novimi manirami, oddajo sicer podpisujeta urednica Aleksandra Saksida in v.d. urednice informativnega programa Jadranka Rebernik, glede na konec predsedovanja je bil najbrž politično najbolj intriganten pogovor z zunanjim ministrom. Od Berganta, ki je nekakšen komunikator kolektiva novinarjev informativnega programa, a se zaenkrat očitno prav nič ne boji politizacije zavoda in je niti ne zaznava, sicer vsakič pričakujemo le uglajenost, s katero blaži pričakovano kritičnost do svojih gostov. Tudi tokrat ni bilo drugače.

Če je mimo domačih medijev katastrofalno neproblematizirano spolzela Logarjeva izjava pred tednom, da resolucija o vladavini prava v Sloveniji »ne potrebuje posebne pozornosti«, pri čemer se je skliceval, da med evropskimi poslanci »ni večjega interesa« zanjo, smo si upravičeno obetali voditeljevo strožjo držo. A smo se zmotili! Naj spomnim, sprejeta resolucija o temeljnih pravicah in vladavini prava v Sloveniji, s katero se izraža veliko zaskrbljenost zaradi globoke razklanosti v državi in za katero je glasovalo 356 evroposlancev, proti 284, medtem ko se jih je 40 vzdržalo, nas postavlja ob bok avtokratskim državam, kot sta Madžarska in Poljska.

Resolucija opozarja na nizko raven javne razprave, na ozračje sovražnosti, nezaupanja in globoke polarizacije v Sloveniji, kar je spodkopalo zaupanje v javne organe in med njimi. Ironično za Logarjev nastop v Odmevih pa besedilo govori tudi o predlaganih spremembah zakona o državnem tožilstvu, ki bi omogočile retroaktivno spremembo meril za imenovanje in tvegale razrešitev imenovanih delegiranih tožilcev, izpostavlja pomen državnega financiranja STA in dolgoročne finančne vzdržnosti za neodvisno delovanje agencije, vsebuje pa tudi poziv slovenski vladi, naj zagotovi zadostno financiranje RTV Slovenija ter naj preneha z vsakršnim političnim vmešavanjem in pritiski na njeno uredniško politiko in zagotovi njeno neodvisnost. Povedano na kratko: resolucija opisuje Slovenijo kot državo, v kateri oblast ogroža demokracijo, tudi javni zavod RTV.

Voditelj ni opazil spornosti

Bergant je svoja vprašanja začel s pohvalo, na katero ministru res ni bilo težko replicirati, ampak se je celo lahko počutil hvaležen, ko je dejal, da ob koncu leta prevladujejo ocene, da je bilo predsedovanje precej učinkovito in da so slovenski pogajalci opravili zelo dobro delo. Nakar je svoje novo vprašanje gostu o resoluciji zavil v spravljivo retoriko sugestije: »Zdaj ko gre za resolucijo, nedavno v Evropskem parlamentu o vladavini prava ste bili do njenega sprejetja kritični, ampak mar se vlada vseeno temu ne bi izognila, če bi pač že pred predsedovanjem storila to, kar je potem storila ob koncu predsedovanja, namreč imenovanje evropskih delegiranih tožilcev in STA?«

Voditelj ni naslovil spornosti početja vlade, ampak je njeno avtoritarnost v odnosu do medijev in tožilcev preformuliral v argument iz »koristnosti«: Janša in Logar pač ne bi imela »težav«, če jih ne bi ustvarjala in bi se jim raje izognila že v začetku. S tem, da ga je spraševal o izognitvi očitkov, ni načel teme o problematičnosti tovrstnih zatiralnih praks vlade. Mimogrede, mar res še nihče doslej ni pomislil, da bi brez predsedovanja Svetu EU najbrž Janševa vlada še naprej vztrajala pri zatiranju tožilcev in STA, kar bi bilo potem lahko tudi merodajno vprašanje za gosta?

Zunanji minister, za katerega je novinar že moral vedeti, da zanj resolucija o vladavini prava v Sloveniji »ne potrebuje posebne pozornosti«, tako kot je očitno ne potrebuje ogrožanje medijev, pravosodja in demokratičnih standardov pri nas, je potem z lahkoto navrgel svoje plehko pojasnilo.

Ker po njegovem je prišlo do »izvoza teh tem na evropski vrh«, ne bi pa se mogli temu izogniti, kot je perfidno zaključil, ker »bi pač opozicija iskala neke druge mehanizme tovrstne uporabe časa predsedovanja, ko je Slovenija na nek način pod soji žarometov, da domače politične teme potem uveljavlja.«

Razposajenost namesto kritike

Da bi poskušal ustavljati gostove propagandistične nebuloze, Bergantu potem ni zneslo: problematika nefinanciranja STA potemtakem sploh problem nezakonitega izčrpavanja medija, ampak le groba manipulacija politične opozicije, ki so ji nasedli naivni evropski politiki. Podobno velja za neimenovane evropske tožilce, te so menda izvozili kot problem – novinar je Logarjevo politikantsko tezo preprosto sprejel in ji v nadaljevanju ni skušal oporekati.

Logarjev nastop je torej minil v komornem in zanj prijetnem vzdušju, izpadel je kot še ena izgubljena priložnost domačega avtokastriranega novinarstva. Toda povrnimo se k opazki o nenavadnih tabloidnih grafikah z začetka Odmevov. Ali bo morda Bergant skušal po novem ublažiti svoje zanikanje teze, da se javni radioteleviziji dogaja politizacija, s tamponom razposajenosti o Logarju1, Logarju 2 in tako dalje? No, potem bo naš nasmeh res bolj grenak.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**