gospodarstvo

Komentar: Uspešna podjetja - Gremo domov, delo nas čaka

26.11.2023 | 16:00 | Igor Vidmar

Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke, naj podjetja  med velikimi družbami; Stanko Ančimer, vodja krškega obrata Willy  Stadler, naj podjetja med srednje velikimi družbami; Peter Preskar,  direktor družbe Oftalmo, naj podjetja med mikro- in majhnimi podjetji;  in Samo Žabkar, direktor Reset pivovarne, naj podjetja po izboru  bralcev.

Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke, naj podjetja med velikimi družbami; Stanko Ančimer, vodja krškega obrata Willy Stadler, naj podjetja med srednje velikimi družbami; Peter Preskar, direktor družbe Oftalmo, naj podjetja med mikro- in majhnimi podjetji; in Samo Žabkar, direktor Reset pivovarne, naj podjetja po izboru bralcev.

Krka, Adria, TPV, Revoz, Trimo, Lisca, Akrapovič, Kolpa, Inotherm, Intersocks … so nedvomno uspešna podjetja iz naše regije, za katera vemo vsi. Gre za velika podjetja, ki imajo svoje trge zunaj meja države, nekatera po vsem svetu. V naši regiji pa deluje tudi sto srednje velikih podjetij. Za nekatera marsikdo še ni slišal, čeprav so uspešna. Od teh stotih jih kar devetdeset posluje z dobičkom, nekateri z milijonskim dobičkom. Navadno gre za zasebna in tudi družinska podjetja. To so dolenjski, posavski in belokranjski milijonarji. Ne milijonarji, ki so do svojih milijonov prišli na istoimenskem kvizu, milijonarji, ki so do svojega »bogastva« prišli s pridnostjo, pametjo in z vztrajnostjo. Za uspehi teh podjetij, velikih, srednjih in tudi malih, stojijo ljudje. Posamezniki, družine in njihove zgodbe. In njihovi zaposleni.

Ne stojijo posamezniki le za malimi družinskimi zgodbami, tudi pri »velikih« je tako. Novo mesto in Dolenjska pa tudi Bela krajina in Posavje v glavah načrtovalcev gospodarskega in predvsem industrijskega razvoja v prvih povojnih desetletjih niso bili območja, kamor naj bi vlagali. Ko je eden najperspektivnejših častnikov jugoslovanske armade Jurij Levičnik slekel vojaško suknjo in začel v Novem mestu načrtovati tovarno avtomobilov, so mu od zgoraj sporočili, da naj Dolenjci raje ostanejo pri pridelavi krompirja, klobas in cvička, proizvodnjo avtomobilov pa pustijo Mariborčanom in Kragujevčanom. A je bil človek trmast in vztrajen. V Mariboru že dolgo ne delajo več avtomobilov, od Levičnikove Industrije motornih vozil pa so ostala še danes zelo uspešna podjetja, med večjimi Adria, Revoz in TPV. Če izvzamemo Revoz, ki je v lasti francoskega koncerna Renault, sta tudi Adria in TPV nedvomno na svoj način močni osebni zgodbi Sonje Gole in Vladimirja Bahča.

Krka, najuspešnejše slovensko industrijsko podjetje, je otrok vizije Borisa Andrijaniča, farmacevta in partizana, ki je iz nekoč zasebne družinske apoteke razvil veliko Krko in jo predal naslednikoma, Milošu Kovačiču in Jožetu Colariču, ki sta osebnostno prav tako močno zaznamovala razvoj uspešnega podjetja, ki ima danes več kot 12.000 zaposlenih.

Izbor podjetij leta Dolenjskega lista je bil priložnost za nekoliko pozornejši vpogled v zgodbe malih in srednjih podjetij, ki navadno temeljijo na viziji, pridnosti, vztrajnosti in marsikdaj tudi na trmi posameznika in njegove družine. Začenjalo se je dejansko iz nič. Marsikje že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še v socializmu, v obrtniški delavnici ali z enim tovornjakom. Drugi so izkoristili eksplozijo podjetniških idej v prvih letih po osamosvojitvi. O večini podjetnikov, ki jih je bilo prepoznati po ogromnih NMT-mobilnih telefonih v rokah, danes ni več ne duha ne sluha. Nekateri, ki so na začetku raje kot v pregrešno drage mobilne telefone in nove uvožene službene avtomobile vlagali v proizvodna sredstva, kot se je temu nekoč reklo, in znanje, ki so vztrajali, so danes uspešni, njihove zgodbe pa naprej pišejo že tudi njihovi potomci.

Pa ne gre tu le za ustanovitelje, lastnike in vodje podjetij, gre tudi za zaposlene. Če nekoliko pozorneje pogledamo v bilance nekaterih uspešnejših malih in srednjih podjetij, je mogoče slutiti, da je pomemben faktor uspeha verjetno tudi odnos do zaposlenih. Srednje veliko gradbeno podjetje, v katerem povprečna mesečna plača na zaposlenega krepko presega 2.000 evrov, je, na primer, tudi kot podjetje zelo uspešno.

Ko gre podjetju dobro, so lahko tudi plače dobre. Res je, a to ne velja v vseh primerih. Tudi zgodb o nadutih bogataših in izkoriščanih delavcih pri nas ne manjka. A njihova podjetja ne pridejo na sezname nominirancev za razglasitev naj podjetij, pogosteje postanejo predmet obdelave dam z RTV Slovenija, Jelene Aščić in Erike Žnidaršič. Njihova pot običajno ni dolga. Pojavijo se iznenada in ravno tako tudi izginejo. In počitnice njihovih lastnikov niso videti tako, kot so bile nekoč videti počitnice družine enega izmed naših nominirancev – zgodaj zjutraj odhod na morje, obisk plaže, malo kopanja in sladoled, potem pa odločitev glave družine: »Gremo domov, delo nas čaka.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava