Pravzaprav je razprava o debelini toplotne izolacije stanovanjskih stavb popolnoma odveč. Učinkovita raba energije v stavbah je predpisana in toplotna zaščita je obvezna. Izbire, ali bo stavba toplotno izolirana, torej ni. Je pa na izbiro, ali bo izolirana pravilno ali napačno. Stroški ogrevanja bodo sicer nižji v obeh primerih, notranjost pa bo ali prijetna ali pa plesniva.
Škodi samo preveč napačno vgrajene toplotne izolacije
Neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič, pravi da preveč izolacije lahko škodi, vendar ne zaradi tega, ker bi preveč izolirala, ampak ker si z njeno napačno vgradnjo lahko nakopljemo kup drugih težav. Ne smemo pozabiti, da je toplotna izolacija v »sendviču« med nosilno konstrukcijo na eni in zaključnim ometom ali oblogo na drugi strani. Slojev je lahko še več. Vsi pa morajo biti izbrani skrbno. Najprej morajo soditi drug k drugemu, pravilen pa mora biti tudi vrstni red. Ne nazadnje morajo biti sloji tudi pravilno pritrjeni. »In če kaj od tega ni v redu, se lahko pojavi vrsta nezaželenih stranskih učinkov, poleg tega bo verjetno tudi toplotna zaščita ustrezno slabša,« dodaja Žnidaršič.
Z debelejšo izolacijo se zaostrijo težave zaradi slabe vgradnje
Med najpogostejšimi težavami s toplotno izolacijo Žnidaršič navaja njeno posedanje zaradi lastne teže, kar je stvar pravilnega pritrjevanja, in striženje, čemur so se proizvajalci kamene volne prilagodili tako, da imajo lamele vlakna pravokotno na fasado, plošče pa vzporedno. Težava so lahko tudi različni skrčki in raztezki, zato imajo prezračevane in zelene fasade prednost pred debeloslojnimi ali tankoslojnimi kontaktnimi fasadami.
Napačno vgrajena izolacija lahko ogrozi nosilno konstrukcijo
Največja nevarnost pri slabo vgrajeni izolaciji je vlaga, ki se lahko nabira v izolacijski plasti ali kondenzira na hladnih mestih znotraj zunanjih sten, razloži Žnidaršič. Vlažna izolacija, z izjemo ekspandiranega in ekstrudiranega polistirena – torej stiropora in stirodura, izgubi svojo funkcijo, neha izolirati. Vlaga pa lahko prodre tudi v nosilno konstrukcijo, kar je še posebej nevarno pri strehi in vseh lesenih hišah, saj lesena konstrukcija začne gniti.
Tu je treba tudi razložiti, zakaj je pomembno, da stena »diha«. To ne pomeni, da prepušča zrak, ampak vlago iz notranjosti sten. »Hiša mora biti zrakotesna, vlaga pa mora ven,« razloži Žnidaršič. Zato je pomembno, da je zunanja stena difuzijsko odprta navzven. To je lažje doseči pri novogradnjah, težko pa pri prenovah, kjer so temelji ter vkopani deli hiše slabo hidroizolirani, praviloma so tudi brez vsake toplotne izolacije. Skozi zunanje stene preide le vlaga, ki se je nabrala v notranjosti sten. Vlage, ki jo ustvarjamo z bivanjem, je preprosto preveč in te se znebimo le s prezračevanjem.
Toplotni mostovi – ena največjih težav pri slabo izvedeni izolaciji
Toplotni mostovi so tisti deli ovoja stavbe, na katerih iz notranjosti izgubljamo več toplote kot na preostalem delu ovoja. Posledično se notranja stran zunanje stene na mestu toplotnega mostu močno ohladi, temperatura na površini notranje stene pa pade pod rosišče. To pomeni, da lahko na tem mestu vlaga iz notranjega zraka kondenzira. In kjer je vlaga, se praviloma razvije plesen. Ni odveč povedati, da so toplotni mostovi izrazitejši z debelejšim slojem toplotne izolacije, saj so temperaturne razlike večje, rosišče je doseženo hitreje in plesen ima še boljše razmere za rast.
Na notranjih stenah se toplotni most – in z njim vlaga in plesen – pojavi, ker izolacijske plošče niso položene tesno, med njimi so špranje. Na notranji strani okenskih špalet se toplotni most pojavi, ker niso izolirali zunanjih špalet in se čezmerno ohladi okenski spoj med okvirjem in steno. Na stiku med okenskimi okviri in steno se plesen in vlaga pojavita, če okna niso bila vgrajena zrakotesno v treh plasteh po RAL-smernicah. Pričakovati jih je tudi pri vseh slabo izoliranih prebojih toplotnega ovoja – najpogostejši vzrok so balkoni in nadstreški nad vhodnimi vrati. Delujejo kot hladilna rebra. Tu je potrebna termična ločitev od stene, odstranitev ali oblaganje s toplotno izolacijo z vseh strani, kar pa je videti grdo in vsaj pri balkonih praviloma sploh ni mogoče.
Vgradnja toplotne izolacije pri energetski prenovi stare kamnite hiše
Največ težav pri prenovi povzročajo temelji in vkopani deli hiše. Ko jih odkopljemo, so praviloma vlažni. Če pa vlažne stene zapremo s toplotno izolacijo, si nakopljemo neskončne težave zaradi plesnive notranjosti. Tako je treba reševati vpliv kapilarne vlage zaradi slabe ali nikakršne hidroizolacije temeljev, pa tudi vpliv linijskih toplotnih mostov, ki jih ustvarijo toplotno neizolirani temelji. Toplotno izolacijo pa smemo vgraditi šele na suhe in hidroizolirane stene, ki se ne bodo znova navlažile.
Problem so tudi notranji tlaki. Če jih želimo narediti po današnjih standardih, se zaradi potrebnih višin zaradi debelejšega sloja toplotne izolacije novih tlakov zniža svetla višina prostorov. Tudi pri strehah precejkrat zmanjka višine, saj so nove sodobne osemslojne strehe nad podstrešnim stanovanjem debele okrog 65 centimetrov.
V praksi Žnidaršič opaža še eno anomalijo. Novograditeljem je normalno, da se gradnja izvaja po projektu. Popolnoma drugačen pristop pa srečuje pri obnovah, čeprav so bolj zahtevne od novogradnje. »V tem primeru je nenadoma škoda denarja za »papirje« ter dobre nadzornike in izvajalce,« pravi sogovornik. »Ni odveč povedati, da je prenova brez projekta pogosto precej slabša, kot bi lahko bila.«
Kaj zahteva največ pozornosti pri toplotni izolaciji novogradnje
Ne glede na to, ali gre za prenovo sto let stare energijsko potratne ali novogradnjo skoraj ničenergijske hiše, je cilj enak – nobena ne sme za ogrevanje porabiti več kot 25 kilovatnih ur na leto za vsak kvadratni meter, pravi Žnidaršič.
Današnje novogradnje ga vse bolj spominjajo na visoko tehnologijo, saj je kakovosten toplotni ovoj vse bolj kompleksen glavni pogoj za izvedbo sodobne ničenergijske hiše. Pri tem je treba natančno preverjati, kako sta vgrajeni hidroizolacija in toplotna izolacija ter kakšna je zrakotesnost. Praksa kaže, da slovenski projektanti že obvladajo nove tehnologije, tudi nekateri izvajalci, največji manko pa je pri nadzornikih, pravi Žnidaršič.
Kajti dober nadzor bo že med gradnjo našel napake in jih dal odpraviti. Po koncu gradnje pa bo težko ali celo nemogoče doseči standard nizkoenergijske ali pasivne hiše. Ta pa ni nič dražja od »navadne« hiše. »Lahko bi rekel,« pravi Žnidaršič, »da je cenejša, saj se graditelji navadno samoomejijo pri površini in največji prihranki so pri kvadratnih metrih, ki jih ni treba zgraditi.«
Preverjen in v praksi vedno znova potrjen je podatek, da povsem zadostuje 30 kvadratnih metrov bivalne površine na eno osebo. Štiričlanska družina torej potrebuje okrog 120 kvadratnih metrov. Tisto, kar se prihrani, ker se ne gradi 150 ali 160 kvadratnih metrov velika hiša, se lahko nameni boljšemu nadzoru, nekoliko dražji gradnji na ključ, sistemu za upravljanje hiše in končno – daljšemu dopustu, svetuje Žnidaršič.
Štirje miti o škodljivosti toplotne izolacije – in zakaj so res samo miti
1. Preveč izolacije škoduje, ker morajo stene dihati, sicer nastane plesen.
Plesen nastane zaradi gradbenih napak ali napačnega prezračevanja – ne zaradi toplotne izolacije. Prav nasprotno: dobro izolirane fasade preprečujejo nastanek plesni, ker so notranje površine sten toplejše, kar preprečuje nabiranje vlage. Če se kljub izolaciji pojavi plesen, so za to ponavadi krivi toplotni mostovi zaradi špranj pri vgradnji ali pa premalo prezračevanja. Najbolj učinkovito je prisilno prezračevanje, saj samodejno odvaja vlago in škodljive snovi ter dovaja svež zrak.
2. Okna ne smejo biti preveč zatesnjena, ker mora zrak krožiti.
Prepih skozi okna ni le neudoben, temveč tudi potrata energije za ogrevanje. Seveda je kroženje zraka pomembno – a netesna okna ne zadostujejo. Redno prezračevanje je torej nujno tudi pri slabše izolativnih oknih, da se ne razvije plesen. Pomembno je, da so okna pravilno vgrajena in da se odpravijo toplotni mostovi.
3. Imamo debele zunanje stene, zato ne potrebujemo izolacije.
Seveda toplota skozi debelejše zidove uhaja počasneje kot skozi tanjše. A ni tako preprosto: ni debelina zidov tista, ki določa, koliko toplote prehaja skozi gradbeni element, temveč tako imenovani koeficient toplotne prehodnosti, imenovan tudi vrednost U. Nižja je ta vrednost, bolje je. Denimo, 60 centimetrov debel ometan zid iz polne opeke ima vrednost U približno 1,2 vata na kvadratni meter kelvina. Zahtevana vrednost U za zunanje stene, ki je danes pogoj za pridobitev subvencije pri Eko skladu, pa znaša 0,15 za novogradnje in 0,17 za prenove. To pa je mogoče doseči le z dodatno toplotno izolacijo.
4. Energetske prenove se ne splačajo, ker so drage in nimajo takojšnjega učinka.
Stavbe se uporabljajo več desetletij in tudi učinke je treba meriti v trajanju dobe uporabe. Prenove ne povišajo samo vrednosti nepremičnine, temveč tudi znižajo stroške ogrevanja in dolgoročno zmanjšujejo odvisnost od naraščanja cen energije. Dolgoročno se ukrepi torej vsekakor splačajo. Poleg tega manjšajo ogljični odtis stavbe zaradi obratovanja.
