V soboto, ko so v Benetkah uradno odprli težko pričakovani 60. bienale sodobne umetnosti, so za izstopajoče dosežke podelili tudi tradicionalne zlate leve. Prejemnici nagrade za življenjsko delo sta v Italiji rojena brazilska umetnica Anna Maria Maiolino in turška umetnica Nil Yalter. V okviru velike mednarodne razstave z naslovom Tujci povsod, ki jo je kuriral Brazilec Adriano Pedrosa, so zlatega leva za najboljše umetniško delo prejele štiri Maorke, članice umetniškega kolektiva Mataaho Collective. Pripadnice novozelandskega avtohtonega prebivalstva so ustvarile veliko instalacijo iz vlaken, bleščečo igro svetlobe in senc, ki prikazuje sisteme znanj ter zapletenost življenja Maorov. Po besedah mednarodne žirije je »impresivna velikost instalacije tehnični dosežek, ki je lahko uspel le s kolektivnim trudom in skupinsko ustvarjalnostjo«.
Zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon je prejela Avstralija. Paviljon z naslovom kith and kin (prijatelji in družina) je rezultat vizije avstralskega umetnika aboriginskih korenin Archieja Moora. Ta je skozi raziskovanje zgodovine aboriginov po stropu in stenah z belo kredo tri mesece pisal družinsko drevo dveh staroselskih avstralskih plemen. Žirija je v utemeljitvi pojasnila: »Z zapisom na temne stene in strop je združil 65.000 let dokumentirane in izgubljene zgodovine, obiskovalcem pa je prepuščeno, da zapolnijo manjkajoče dele in se prepustijo premisleku o tem krhkem žalnem arhivu.«
Vsa bitja so družina
Archie Moore je tako postal prvi avstralski umetnik z zlatim levom z beneškega bienala. Po poročanju Guardiana mu je v veliko čast, da je bil za svoje delo nagrajen. »Aboriginski sorodstveni sistem vključuje vse živeče stvari iz okolja v širšo sorodstveno mrežo. Tudi Zemlja sama je lahko otroku starš ali učiteljica. Vsi smo eno in zato odgovorni, da skrbimo za vsa bitja zdaj in v prihodnosti.« V posebni omembi nacionalnih paviljonov je žirija izpostavila še Kosovo. V projektu z naslovom Odzvanjajoča tišina kovine in kože je umetnica Doruntina Kastrati navdušila s svojstveno analizo neurejenosti kosovskega trga dela po vojni. S svojo interaktivno instalacijo prikazuje zgarana telesa delavk, ki so v tovarni izdelovale turško slaščico lokum. Srebrni lev za obetavnega mladega udeleženca mednarodne razstave je šel v roke britanski umetnici nigerijskega rodu Karimah Ashadu, posebni omembi pa sta si prislužili palestinska umetnica Samia Halaby in argentinska umetnica La Choli Poblete.
Umetniška dela bodo na tradicionalnih prizoriščih v Vrtovih in Arzenalu na ogled vse do 24. novembra. Na bienalu se letos predstavlja skupno 88 držav; med njimi prvič sodelujejo Benin, Etiopija, Tanzanija in Vzhodni Timor, medtem ko v lastnem paviljonu tokrat prvič razstavljajo Nikaragva, Panama in Senegal.
Fotografski arhiv genocida
Še pred sobotnim odprtjem so si lahko razstavljena dela na bienalu ogledali novinarji in strokovna javnost. Samia Halaby, ena najbolj cenjenih palestinskih sodobnih umetnic, profesoric in aktivistk, se je ob našem ogledu ravno fotografirala pred svojo sliko, naslovljeno Black is Beautiful. Palestinka, rojena v Jeruzalemu, ki danes živi v izgnanstvu v New Yorku, je povedala, da je sliko posvetila afroameriškemu akademiku Elombeju Brathu. Umetničino delo tudi sicer temelji na izkušnjah afroameriških skupnosti. Njegova vrednost, ki jo je v posebni omembi prepoznala tudi žirija, ne temelji samo na suverenosti domišljije, temveč tudi na izkazani pomembnosti globalnih solidarnosti.
Beneški bienale delo Samie Halaby tokrat predstavlja prvič. »Našo palestinsko državo so nam vzeli in jo okupirali. Ker nimam države, ki bi jo lahko predstavljala, sem sklepala, da me ne bodo nikoli povabili na beneški bienale. Nato je prišel Adriano Pedrosa, ki je imel drugačen pogled na svet, in me povabil k sodelovanju.« Pedrosa, prvi južnoameriški kurator v zgodovini beneškega bienala, je sicer k letošnji glavni razstavi pritegnil več kot 300 umetnikov z vsega sveta.
Ko so se začeli prvi izraelski napadi na Gazo po 7. oktobru, je Samia Halaby javno izrazila svojo podporo Palestincem, pobijanje palestinskega civilnega prebivalstva pa obsodila kot genocid, zaradi česar so na Univerzi v Indiani odpovedali njeno retrospektivo. »Odločili so se, da morajo Palestinci izginiti. Zapomnila sem si besede ameriške staroselke, ki je rekla, da imamo prvič v zgodovini fotografski arhiv genocida. Spomnilo jo je na genocid, ki so ga doživeli njeni predniki, zato ni nasedla ameriški in izraelski propagandi. Treba si je zapomniti, da propaganda prihaja od tistih, ki vladajo, medtem ko poleg njih obstaja še vsa preostala populacija, ki jo je prav tako treba upoštevati. To razlikovanje je ključno.« Da je lahko del beneškega bienala, ji pomeni zares veliko. Priložnost za pogovor in medijsko pozornost je hotela izkoristiti tudi z naslednjimi besedami: »Tišina o holokavstu, ki se trenutno dogaja v Gazi, je kriminalno dejanje. Želela bi si slišati več glasov za Palestino. Umetnost ne more ničesar spremeniti, toda lepo je, ko se umetniki in umetniški kolektivi med seboj povežejo in se na primer trudijo preprečiti dobavo orožja. Zame je pomembno, da sem prepoznana kot Palestinka in da lahko tu povem, kakšna je naša zgodovina.«
