Edini slovenski moški olimpijski predstavnik v judu bi moral na Japonskem loviti kolajno, saj je že pred štirimi leti v Riu de Janeiru osvojil peto mesto, a je zdravje Adrianu Gombocu preprečilo, da bi se boril za najvišja mesta. Ga pa od njih ni veliko ločilo, 26-letni Prekmurec je bil sedmi.
»Ko se enkrat sučeš okoli kolajne, hočeš vedno iti do konca. Imel sem jo v mislih od samega začetka, čeprav svojih najboljših borb nisem prikazal že lep čas, že slabi dve sezoni. Bil sem dobro psihično pripravljen, zelo umirjen čez dan, fizično pa nisem bil stoodstoten, saj zaradi poškodbe nisem mogel prav trenirati. Treniral sem po enkrat na dan, drugi pa dvakrat ali trikrat, zato me je začelo pobirati,« je povedal Adrian Gomboc. Tako bo domovino juda zapustil z mešanimi občutki. »Poraz vedno boli. Sedmo mesto je odlično, ampak na olimpijadi štejejo le kolajne. Vseeno sem zadovoljen s sabo.«
Treba bo zbrusiti oba kolka
Borec iz Rakičana je v Budokan areni – zgrajena je bila za olimpijske igre leta 1964, dve leti kasneje so kot prva rock skupina v njej nastopili Beatlesi, med številnimi glasbenimi spektakli izstopa zadnji koncert švedske zasedbe Abba na poslovilni turneji leta 1980, predlani pa je gostila svetovno prvenstvo v judu – dobro opravil z dopoldanskim programom. V prvih krogih sta bila zanj preskromna Zambijec Steven Mungandu in Ukrajinec Georgij Zantaraja. Popoldne mu je prineslo manj veselja. Najprej ga je v četrtfinalu po podaljšku ugnal Južnokorejec Baul An, ki je v Riu osvojil srebro, nato pa ga dokončno iz boja za kolajne izločil precej manj trofejni Izraelec Baruč Šmajlov. »Presenetil me je, ker se je boril povsem drugače kot po navadi, bil je tudi bolje pripravljen. Vse sem poskusil, toda odigral je tako dobro partijo, da nisem imel možnosti. Dopoldanske borbe niso tako taktične, ko pa prideš med prvih osem, je povsem druga zgodba.«
Zdaj se tudi za Prekmurca začenja nova zgodba, spoznal je, da tako ne bo šlo več. »Najprej me čaka dopust, nato operacija kolka. Oba bo treba zbrusiti, da ne bo več trenj, glava ni zaprta, kot bi morala biti,« je poskušal laično razložiti, kaj ga muči in kaj mu je povzročalo veliko nevšečnosti. »Psihično sem že zelo utrujen, bolečina me je spremljala na treningih in zunaj dvoran. Tudi tokrat sem čutil kolka, fizioterapevt mi je pred vsako borbo in po njej sproščal mišice, tudi protibolečinsko tableto sem vzel. Zato mislim, da sem iztržil maksimum,« je opisal, kaj se mu je dogajalo.
Ponosen, da je edini Prekmurec
Evropski prvak izpred treh let in podprvak izpred štirih bo kar lep čas odsoten z blazin. »Kakšnih pet, šest mesecev, so mi rekli. Sicer bom moral začeti hitro hoditi, a najprej bom lahko treniral le na rokah.« Potem pa bo šel po tisto, kar ni uspelo še nobenemu Prekmurcu – olimpijsko odličje. »Treniram sicer zase, ne za množice, to je le dodatek. Vesel sem, da sem iz tako majhne vasi že drugič na olimpijadi, to, da sem edini iz Prekmurja v Tokiu, mi veliko pomeni. Kolajna je zelo velika motivacija. Saj vemo, kje je problem – ni denarja. To vse potegne za sabo. Zato sem tudi jaz moral oditi, najprej v Celje in zdaj sem v Ljubljani.«
Pa še nekaj bo spremenil, ko se spet vrne k judu – šel bo v težjo kategorijo, do 66 kg zamenjal za do 73 kg. »To sem si zamislil, ker sem že malo star za to, v kateri tekmujem, moj stil mi ni všeč. Ne bi smel imeti težav, ker bom začel na novo. Že več judoistov je dokazalo, da se da, Rok Drakšič je na primer šel v kategorijo do 73 kg, potem ko je začel v kategoriji 60 kg, in je potem imel še boljše rezultate, pa je nižji od mene. Le verjeti moram vase, delati po načrtu, in potem je vse možno. Saj če si dober, si dober, ni me strah prehoda,« je zaključil Adrian Gomboc.
