Jaguarjev C-type je na sloviti dirki Le Mans slavil v letih 1951 in 1953. Njegova uspešnost je konkurenco spodbudila k investicijam v nove dirkalne stroje. Jaguarja sta s prestola želela sklatiti zlasti Ferrari in Mercedes-Benz. Vodja Jaguarjeve dirkalne ekipe Lofty England in glavni inženir Bill Heynes se nista želela odpovedati lovorikam. Zato sta se lotila razvoja D-typa.
Novi dirkalnik je delil veliko sestavnih delov s svojim predhodnikom. Obdržali so 3,4-litrski linijski 6-valjni motor XK6, a ga v kasnejših izvedbah posodobili. Leta 1957 je postal 3,7-litrski, leta 1958 pa 3-litrski. Od predhodnika so uporabili tudi vzmetenje in diskaste zavore. Bolj revolucionaren je bil pristop k dizajnu karoserije, ki je bil izrazito osredotočen na aerodinamiko. Pri tem je ekipi oblikovalcev pomagal tudi Malcolm Sayer, ki se je podjetju pridružil leta 1951. Med drugo svetovno vojno je oblikoval letala, slovel pa je po obsedenosti z aerodinamiko. Novinar BBC Jonathan Glancey je o Sayerju nekoč rekel: »Lepota njegovih avtomobilov je izvirala iz strogo racionalnega in znanstvenega postopka oblikovanja. Njegove znanstvene metode so bile tako intenzivne, da so jih redki kolegi, če sploh kateri, razumeli.« Veščin se je Sayer domnevno naučil med predavanjem na Univerzi v Bagdadu kmalu po drugi svetovni vojni, kjer je naletel na nemškega profesorja. Ta naj bi ga naučil matematičnega pristopa k oblikovanju, ki ga danes poznamo kot računalniško podprto konstruiranje (CAD). Njegovi prsti so najbolj opazni pri Jaguarjevem E-typu, a so že zelo vidni tudi pri D-typu. Oblika avtomobila sicer še najbolj spominja na morskega psa, ki je požrl štiri kolesa.
Za voznikov sedež so postavili plavut
Med oblikovalskimi prioritetami je bilo zlasti zmanjšanje upora podvozja, da bi dirkalnik lahko ustvaril razliko na dolgi ravnini Les Hunaudières. Za aerodinamično stabilnost so za voznikov sedež postavili plavut. Avto je bil dolg 390 centimetrov in širok 166 centimetrov. Medosna razdalja je bila 230 centimetrov, tehtal pa je vsega 840 kilogramov. S pomočjo motorja z 245 konji (183 kW) in 325 Nm navora je dosegal 280 km/h. Od nič do sto je potegnil v 7 sekundah. V kasnejših izvedbah so ga malenkost podaljšali in mu s tem še nekoliko dvignili najvišjo hitrost.
Izdelavo prototipa so sklenili 4. maja 1954. Čeprav je bil izdelan izključno za dirkališče, se je odlično izkazal tudi na cesti, tako da se je srečni voznik od Coventryja do Doverja in nato po Franciji do Le Mansa peljal kar v D-typu. Njegova vodljivost je bila legendarna. »Kot vsi jaguarji ima D-type čudovito gladek motor. Ima dejansko popolne prometne manire in se ga lahko brez razmišljanja o njegovih zmogljivostih uporablja za nakupovanje. Tudi družinski člani bi se lahko z njim brez pripomb peljali skozi West End,« je za revijo Autosport februarja 1955 zapisal britanski avtomobilistični novinar John Bolster. Ko so prišli na dirkališče, je dirkač Tony Rolt med testiranjem rekord kroga izboljšal za celih pet sekund. Ob zmagoslavni vrnitvi v Coventry so s prvim prototipom opravili še nekaj testov, za samo dirko pa so izdelali tri dodelane modele.
Dirko zaznamovala grozovita nesreča
Dan odločitve je sledil 12. junija 1954, ko se je začela slovita 24-urna dirka. Jaguar je zastopal barve navdušencev nad najmodernejšo tehnologijo, Ferrari pa je s 5-litrskim motorjem branil čast privržencev gole moči. Dirko je zaznamovalo nevihtno vreme, žal pa tudi tehnične težave jaguarjev. Dva sta morala odstopiti, pri tretjem pa jim je uspelo rešiti težave s filtri za gorivo in dirko so sklenili s pol kroga zaostanka za Ferrarijem. Razliko med dirkalnikoma so ustvarili prav daljši Jaguarjevi postanki v boksih.
Leto kasneje sta bila favorita za zmago Mercedes-Benz in Jaguar, dirko pa je tokrat zaznamovala najbolj grozovita nesreča v zgodovini motošporta. Življenje je izgubil dirkač Pierre Levegh, z njim pa še 80 gledalcev. Mercedes-Benz je odstopil, Jaguar pa vztrajal in osvojil zmago. Leta 1956 je znova slavil D-type, a tokrat v rokah zasebnega dirkača. Leta 1957 pa so zasebni dirkači v D-typih osvojili kar pet od prvih šest mest. Prevlado avtomobila so prekinile spremembe pravil, ki so prostornino motorja omejila na tri litre, manjši Jaguarjev motor pa ni več premogel dovolj moči. Leta 1957 je Jaguar iz D-typov izdelal 16 različic avtomobila XKSS, ki je bil dodatno prilagojen za na cesto. Vrednost D-typov je danes astronomska. Leta 2016 so primerek iz leta 1955 prodali za 21,8 milijona dolarjev, s čimer je postal najdražji na dražbah prodani jaguar. x
