Razstava Mariegole: Sv. Nazarij in koprske bratovščine izpričujejo nadvse pomemben del zgodovine koprske komune in njene skupnosti

Ob praznovanju 1500. obletnice posvetitve mestnega zavetnika sv. Nazarija, ki naj bi bil posvečen v prvega mestnega škofa leta 524, je Pokrajinski arhiv Koper pripravil razstavo Mariegole: Sv. Nazarij in koprske bratovščine, avtoric Deborah Rogoznica in Mirjane Kontestabile Rovis. Razstava je bila junija na ogled v Mali loži pod Pretorsko palačo. Širša javnost je spoznala statute in preostalo ohranjeno arhivsko gradivo koprskih bratovščin, ki izpričuje nadvse pomemben del zgodovine komune in njene skupnosti.

Odpri galerijo

Kot sedež škofije je bil Koper skozi stoletja pomembno cerkveno središče v Istri. Posebno vlogo v verskem in socialnem življenju komune so imele laične bratovščine (lat. confraternitates, fratiliae, scholae, piae sodalitates, piae associationes itd.), ki so nastale po vzoru poklicnih in pobožnih združenj Beneške republike (scholae) že v poznem srednjem veku. Bile so verske in družbene skupnosti, ki so delovale na osnovi vzajemne pomoči, pomembna pa sta bila tudi njuna gospodarska moč in kulturni vpliv. Ustanovljene so bile pod patronatom določenega svetnika, za verske obrede so uporabljale svoj oltar, kapelico ali cerkev. Nekatere so upravljale tudi zavetišča in špitale. Vodil jih je skrbnik, imenovan gastald, ki je skrbel za moralno življenje članov, hkrati pa je imel nadzor nad bratovščinskim premoženjem.

Bile so pomembni naročniki oltarnih slik, fresk, cerkvenih kipov, mariegol, križev in svečnikov. Tako v mestih kot vaseh so skrbele tudi za obnove in vzdrževanje sakralnih objektov. Zaupana jim je bila skrb za tabernakelj, cerkveni oltar, oltarne prte, svečnike, vosek in olje. Zato je njihova vloga na področju sakralne umetnosti izjemna.

Značilnost koprskih mestnih bratovščin je bila, da so se med seboj razlikovale zlasti po socialni pripadnosti in obrti, ki so jo opravljali njeni člani.

Na oblikovanje kolektivne identitete koprske komune je močno vplival kult mestnega zavetnika sv. Nazarija iz Elpidiuma (danes Boršt), “legendarnega” prvega koprskega škofa (posvečen naj bi bil leta 524). Kult sv. Nazarija se je med verniki vse bolj okrepil od 14. stoletja naprej, podpirale pa so ga tudi komunske oblasti, saj je “izročilo” o nastanku samostojnega episkopata v 6. stoletju, kljub beneški osvojitvi leta 1279, Kopru podeljevalo poseben prestiž in krepilo municipalni ponos.

V duhu tedanjega časa so na dan sv. Nazarija (19. junija) v Kopru potekale verske slovesnosti z veliko procesijo in čaščenjem njegovih posmrtnih ostankov. Na procesiji so bile ob duhovništvu prisotne tudi koprske bratovščine, odete v svoje značilno obarvane kute, okrašene z bratovščinskimi znaki. Svečane procesije, posvečene mestnemu zavetniku sv. Nazariju, so po koprskih ulicah potekale vsakoletno, vse do zadnje procesije, ki se je odvijala leta 1955. Tradicija procesije, sicer v pomanjšani obliki, je ponovno zaživela leta 2014.

Skupna značilnost ohranjenih mariegol koprskih bratovščin je, da so pisane v istrsko-beneškem dialektu. Ob zgodovinskem in jezikovnem pomenu imajo mariegole tudi posebno umetniško vrednost, saj so nekateri rokopisi obogateni s poslikanimi miniaturami z versko vsebino.

Koprske mestne bratovščine

Po poročilu apostolskega nuncija, veronskega škofa Agostina Valierja, ki je leta 1580 vizitiral koprsko škofijo, je v mestu s 4000 do 5000 prebivalci delovalo 21 bratovščin in dve bolnišnici (Špital sv. Nazarija in špital sv. Marka). Značilnost koprskih mestnih bratovščin je bila, da so se med seboj razlikovale zlasti po socialni pripadnosti in obrti, ki so jo opravljali njeni člani. V bratovščino sv. Zakramenta so bili včlanjeni predvsem plemiči, v bratovščini sv. Antona opata trgovci, pisarji in obrtniki, v bratovščino Marije pri servitih umetniki in literati, v bratovščini sv. Barbare in sv. Krištofa topničarji in mestne straže, v bratovščini sv. Nikolaja mornarji, v bratovščini sv. Andreja pa ribiči.

Večina koprskih mestnih bratovščin je delovala v skladu z lastnim statutom, imenovanim mariegola (tudi madregola in madre regola). Izraz izvira iz latinske zveze mater regula t. j. mati pravil. Mariegole so urejale notranjo organizacijo, delovanje, dolžnosti in pravice članov. Skupna značilnost ohranjenih mariegol koprskih bratovščin je, da so pisane v istrsko-beneškem dialektu. Ob zgodovinskem in jezikovnem pomenu imajo mariegole tudi posebno umetniško vrednost, saj so nekateri rokopisi obogateni s poslikanimi miniaturami z versko vsebino.

V knjigi izterjave dolgov, najetih pri bratovščinah in samostanih, so za vsakega dolžnika zapisani ime in priimek, prebivališče, kje je dolg najet, višino dolga ter kronologija odplačevanja dolga. Obresti so znašale šest odstotkov.

Po znanih podatkih je ohranjenih le pet mariegol koprskih bratovščin. Najstarejša znana je mariegola bratovščine sv. Antona opata iz 14. stoletja (z dodatki do 16. stoletja), ki jo hranijo v Škofijskem arhivu v Kopru. Mariegola bratovščine sv. Nazarija, katere najstarejši del je prav tako datiran v 14. stoletje (z dodatki in pripisi vse do 18. stoletja), hranijo v Državnem arhivu na Reki, kjer sta hranjeni tudi druga novejša (renovirana) mariegola bratovščine sv. Antona Opata iz 16. stoletja (z dodatki in pripisi do 18. stoletja) in mariegola (nad) bratovščine sv. Zakramenta iz 16. stoletja. V diplomatskem arhivu v Trstu je hranjena mariegola bratovščine koprskih ribičev sv. Andreja, prav tako iz 16. stoletja. Doslej podrobno še nepreučena mariegola sv. Petra mučenika, ki jo hrani občinska knjižnica G. Trevisa, pa je glede na svoje jezikovne in leksikografske značilnosti ter vsebinske podobnosti z mariegolo sv. Antona opata verjetno datirana v prvo polovico 15. stoletja.

Špital sv. Nazarija

Leta 1262 je Koprska komuna v dogovoru s škofom Conradom ustanovila špital ter ji namenila nekaj stavb v predelu Plazale Porte Nova (poznejši Mudin trg) v cerkveni lasti. Špital, ki je bil kasneje poimenovan po sv. Nazariju, češčenem tudi kot čudodelnem zdravitelju trpečih in onemoglih, je postal zatočišče za romarje iz Svete dežele, berače in mestne reveže. Za njihovo vzdrževanje so meščani špitalu darovali kruh, vino, olje in denar, ki so ga v največji meri pridobili z zapuščinami. Leta 1454 je bil špital sv. Nazarija zaradi poslabšanja finančnega stanja združen z bratovščino sv. Antona opata, ki je od tedaj dalje skrbela za upravljanje špitalskega premoženja in imenovala njegove uradnike. Špital sv. Nazarija so leta 1593 prenovili in združili s cerkvijo sv. Bassa, ob ponovni prenovi leta 1706 pa so v cerkev prenesli čudodelni križ (Crocifisso miracoloso) iz začetka 12. stoletja, katerega češčenje se je iz Kopra razširilo tudi po širšem beneškem ozemlju.

Vir: D. Rogoznica - M. Kontestabile Rovis, Mariegole. Sveti Nazarij in koprske bratovščine. San Nazario e le confraternite di Capodistria, Pokrajinski arhiv Koper, 2024

Od druge polovice 14. stoletja je v kontradi Zubenaga deloval manjši špital sv. Marka, ki ga je ustanovil Benečan Marko Trivisano, bratovščina sv. Antona opata pa je v istem mestnem predelu leta 1728 ustanovila še špital za sprejem žensk. Vse do leta 1792 je špital sv. Nazarija sprejemal mestne reveže, pomoči potrebne popotnike, ki so s kopna vstopali v otoško mesto iz kontrade Most, in bolnike ter najdenčke. Ob ukinitvi servitskega samostana sv. Marije leta 1792 je špitalski providur prosil beneški senat za dovoljenje, da bi špital preselili v samostansko poslopje na kontradi Braciol. To se je uresničilo šele leta 1810 v obdobju francoske vladavine, v obdobju habsburške oblasti pa je bolnišnica leta 1821 pridobila status javne mestne ustanove. Stavba je bila bolnišnični dejavnosti namenjena vse do leta 1997.

Bratovščine v koprskem zaledju

Tudi v koprskem zaledju so bile bratovščine zelo razširjene. Na vaseh so bile v bratovščino vključene družine, ki so tam prebivale, tako moški kot ženske, redkeje tudi prebivalci sosednjih naselij. Bratovščine so svoje člane spodbujale k širjenju strpnosti v skupnosti, molitvi, obiskovanju maš, obiskovanju bolnih, skrbi za revne in skrbi, da so pokojne člane pospremili k zadnjemu počitku. Krepile so svečanosti češčenja svetnikov, krasitev oltarjev in procesije. Vasi v zaledju Kopra so najpogosteje imele le po eno bratovščino. Te so se poimenovale po zavetnikih cerkva, po sv. Zakramentu, po sv. Roku in Sebastijanu. Bratovščina sv. Nazarija je delovala v Borštu. Največ bratovščin se je poimenovalo po Blaženi Devici.

Leta 1741 je podestat in kapitan Paolo Condulmier v koprskem komunu popisal 125 bratovščin, vendar ni navedel vseh naselij. V Pokrajinskem arhivu Koper so ohranjene knjige prihodkov in odhodkov bratovščin sv. Device iz Loke, Svete trojice, sv. Katarine in sv. Sebastijana iz Hrastovelj, sv. Krištofa iz Kopra, sv. Nikolaja iz Gračišča, sv. Zakramenta in sv. Antona iz Sv. Antona, sv. Florjana iz Kubeda ter sv. Florjana in sv. Helene iz Podpeči.

Kot navaja koprski škof Naldini, naj bi cerkev Device Marije ob izviru Rižane nastala po tem, ko so tu našli Marijino podobo in so verniki pričeli obiskovati ta kraj. Cerkev je bila zgrajena na meji tržaške in koprske škofije, zanjo sta skrbeli bratovščina Device Marije iz Kubeda, ki je sodila v koprsko škofijo, in bratovščina Device Marije iz Bezovice iz župnije Predloka, ki je bila del tržaške škofije. V koprskem statutu iz leta 1423 je omenjen eden najstarejših sejmov sv. Marije ob izviru Rižane. Ker je med bratovščinama iz Kubeda in Bezovice prihajalo do sporov glede uporabe cerkve, njenih oltarjev, premoženja in sredstev, je apostolski vizitator Agostino Valier 20. februarja 1580 razsodil, da za cerkev Device Marije skrbita obe bratovščini in v cerkvi lahko mašujeta oba župnika iz Predloke in Kubeda. Tradicija procesije ob prazniku Device Marije se je ohranila do današnjih dni.

Zaton bratovščin

Bratovščinam je velik vpliv in moč v skupnosti omogočalo samostojno finančno poslovanje, predvsem posojanje denarja. Vsaka bratovščina je pred beneškimi oblastniki ljubosumno skrivala svoje imetje, zato so jim doži vedno znova naložili vodenje knjig prihodkov in odhodkov, v katerih so našteti člani posamezne bratovščine. Dohodki so se v bratovščinske blagajne stekali iz poplačila posojil, zakupov njiv, travnikov in vinogradov, ki so jih imele v lasti, ter od miloščin. Bratovščine so svojim članom dodeljevale ugodna posojila s 6-odstotnimi obrestmi; iz bratovščinskih knjig je razvidno, da so večja posojila najemali gastaldi v letu, ko so bratovščino vodili. Nekateri so posojila najemali pri bratovščinah sosednjih vasi. Dolžniki so si odplačilo dolga prilagajali, posebno v obdobju vojn in slabih letin. Odhodki bratovščin so predstavljali nakup voska za sveče, kar je bil navadno največji odhodek, nakup olja, plačilo maš in plačilo pisarja. Da bi se izognili plačilu davkov Beneški republiki, so bili prihodki in odhodki med seboj usklajeni.

Ozemlje koprske škofije kot del Beneške republike ni doživelo razsvetljenskih reform. Tu se je podržavljanja cerkvenega premoženja, tudi bratovščinskega, lotila francoska oblast med letoma 1805 in 1806. Na koprskem teritoriju so podržavili 58 bratovščin (razen bratovščin sv. Zakramenta in krščanske ljubezni). Ukinitev bratovščin je izjemno prizadela skupnosti, saj so imele lokalno močno socialno in finančnoposojilno vlogo ter so skrbele za vzdrževanje sakralnih objektov. Cesar je 31. maja 1850 ukinil bratovščinski fond in njegovo imetje prenesel na občine. Dohodke, ki so izvirali iz bratovščinskega imetja, so občine delile cerkvam, šolam in revežem v krajih, kjer so delovale ukinjene bratovščine. V 19. in 20. stoletju se je ohranilo le nekaj bratovščin, ki so imele zgolj verski pomen (leta 1945 jih je bilo v Kopru šest).

---