Matic Vidic: Niti holesterol ni tako nevaren kot slabi odnosi
Človek obrača, Bog obrne. Zdi se, da je tako deloval tudi pri Maticu Vidicu, 38-letnem Novomeščanu, ki je pred dnevi izdal svojo prvo knjigo Smernik za smisel življenja. V današnjem kaotičnem svetu človeku ni lahko. Matica življenje ni šparalo. Še kot otrok se je moral soočiti z mamino smrtjo in očetovim alkoholizmom. Tako se je začel zgodaj spraševati, kaj je sploh smisel življenja in kje se skriva Bog.
Po nekaj težkih serpentinah v svetu podjetništva in lokalne politike se je kot duhovni asistent zaposlil v Slovenski vojski. Ker je v mladosti resno razmišljal, da bi postal duhovnik, kot mlad moški pa ni dvomil, da ga Bog kliče v zakon z njegovo življenjsko izbranko, se je povabilo, da postane stalni diakon novomeške škofije, zdelo kot združitev najboljšega obeh svetov. Toda pot ni bila ne enostavna ne gladka. Naučila ga je, da se najboljšega v življenju ne da izsiliti. Enako kot se ni dalo izsiliti uresničitve njegove največje želje, da bi z ženo postala oče in mati. Prav vera mu je bila tista opora, ki ga je držala pokonci, mu pomagala preživeti.
Samomor mame in alkoholizem očeta
»V življenju sem prehodil že mnogo poti, imam pravico do (pra)zaupanja. Na vsakem koraku se preizkuša, ali imam vero,« Matic pove o svoji veri. Brez mame je ostal star 13 let. »To je starost, ko se začneš zavedati, da življenje ni samo lepo,« se spominja mamine prerane smrti. V knjigi zapiše, da je z vrečo, v kateri je bilo mamino truplo, odšlo tudi življenje, ki ga je poznal dotlej. Ostal mu je oče, ki pa se je boril z alkoholom; letos bo deset let, odkar očeta ni več.
»Danes šele razumem, da sta imela tako mamin samomor kot očetov alkoholizem smisel. Pripravila sta mi pot za to, kar sem danes, in da pomagam drugim. Vse, kar sta naredila, je bila velika daritev,« nadaljuje Matic, ki je bil v preteklosti podjetnik, kandidat za župana, politik, mestni svetnik, danes je logoterapevt in stalni diakon v novomeški škofiji.
»Imel sem v glavi, da bom po 40. letu zapustil Slovensko vojsko, da bom šel svojo pot in začel pisati knjigo. Vojsko sem zapustil pri 37 letih, knjigo sem izdal star 38 let. Zato se zdi, da ko držim stvari v svojih rokah, gre kaj narobe oziroma ne tako, kot bi želel. Ne pustim, da se zgodi drugače. A sem se naučil, da pustim, da me življenje pelje svojo pot. Da sledim Božjemu načrtu. Če to storimo, se nam zgodi boljše, več in bogato,« pripoveduje o Božjem načrtu.
Tudi o tem piše v knjigi. »Gre za čisto zaupanje. Ko sem jo pisal, sem imel občutek, kot da se je pisala sama, da jo je pisal duh, nekdo drug. Že zato je ta knjiga nekaj posebnega. Napisana je bila v rekordnem času. Rekel bom takole: pisal sem jo 35 let, odkar dobro vem zase, pa do danes. Fizično pa sem jo pisal od konca oktobra 2024, ko sem poklical prijateljico Sašo Ocvirk, ki je urednica knjige, sicer pa sodelavka Mohorjeve družbe, kjer je izšla. Ko te pokliče življenje ali ko slediš temu, kaj življenje želi od tebe, in ne tistemu, kaj ti želiš od življenja, se stvari zgodijo same. Tudi ta knjiga se je zgodila tako,« Matic razloži o nastanku svojega prvenca.
Nuna Pija molila zanj
»Tako neverni kot verni bodo v knjigi našli kaj zase. Lepota te knjige, da logoterapijo približa ljudem, je bila večkrat spregledana, a je nekaj čudovitega. Naslavlja in odpira veliko vprašanj in dilem, predvsem pa bo ljudi potolažila, jim dala moč, da ne bodo žrtve, reveži v svojem okolju, situacijah,« pove o namenu knjige, v isti sapi pa pojasni, kaj je logoterapija: »To je vrsta psihoterapije; logoterapija išče smisel, začenši s tem, kaj je smisel trpljenja. Človeka opogumlja in mu sporoča: če jaz ne vidim smisla, to še ne pomeni, da ga ni. Ko pride posameznik na psihoterapijo, bolj posluša, kaj mora spremeniti, da bo drugače, logoterapija pa kliče posameznika k odgovornosti. Ljudje smo na tem svetu z namenom, ne brez zveze ... V tej knjigi iščemo, kaj je moj namen; iz tega izhaja smisel, človek pa se uresničuje znotraj tega namena,« je jasen.
Matic je logoterapevt s kilometrino, bi lahko rekli. Težko bi poslušal o križih in težavah nekoga, če sam ne bi izkusil številnih izzivov sveta. »Zgodbe zdravijo, tudi moje. V knjigi sem pisal svoje zgodbe: zagovarjam, da mora biti terapevt avtentičen. Ni dovolj, da preberemo strokovno literaturo, v mojem primeru Viktorja Frankla in Elisabeth Lucas, in bi bil potem lahko terapevt. Menim, da moram vse izkusiti sam.« Matic je izkusil veliko, življenje mu je dalo marsikaj: mamin samomor, očetov alkoholizem, bivanjsko praznoto in izgubo smisla za življenje, izgorelost, z ženo Petro nista mogla imeti otrok, ko sta si jih želela.
»Če vsega tega ne doživiš, nisi avtentičen. Zato sem se v knjigi razgalil in dal jasno vedeti, da sem tudi jaz trpeča oseba,« pravi o razlogu in pomenu knjige. »Zaznamovala me je zgodba nune Pije,« pove o tem, kako je pri verouku v prvem razredu, bilo v šmihelski cerkvi, spoznal sestro Pijo, ki je poučevala verouk. »Bog ima s tabo posebne namene, jaz bom zate molila vsak dan,« se Matic še danes spomni besed sestre Pije, ki še danes moli zanj, v različnih življenjskih obdobjih sta se srečevala in vsakič znova mu je povedala, da vsak dan moli zanj.
»Ta molitev ima smisel, moč sklenjenih rok je obrodila sadove. Premalokrat se zavedamo, kakšno moč ima molitev,« dodaja Matic, ki je v lokalni skupnosti že pustil močan pečat. Ne nazadnje je star komaj 35 let – mlajšega v Sloveniji ni bilo – postal diakon, to je krščanski duhovnik nižje stopnje, ki je lahko tudi poročen in ima družino. Lahko krščuje, poroča, pridiga pri maši in celo, z dovoljenjem škofa, vodi župnijo, ne more pa posvetiti hostij in dajati odvez pri spovedi. »Da mi je to uspelo, je pravi čudež. Tako mladega diakona še ni bilo. Po navadi to postanejo moški, ko se upokojijo in otroci odrastejo,« nadaljuje Matic, ki pravi, da njegova žena ni tako verna, kot je sam, a ga je podpirala, ta različnost pa še danes bogati in navdihuje oba v zakonu. Z ženo sta se trudila sedem let, bila sta na treh neuspešnih umetnih oploditvah in obiskovala bioenergetike v Sloveniji in na Hrvaškem, da sta dobila sina Izaka.
Matic skupaj z dramskim igralcem Pavletom Ravnohribom v pogovorni oddaji Moja vera odkrito govori o veri in krščanstvu. »Veliko nas je, dajmo se povezati. Slovenci smo verniki v nedeljo, na veliko noč in božič oziroma 10 centimetrov, preden vstopimo v cerkev, in dva metra, potem ko jo zapustimo. Želel bi si, da bi bili verniki ves čas, tudi v službi. Da to kažemo s svojimi dejanji, da smo ljudje, da smo zgled, da upodabljamo ljubezen. Da ljudje v naših dejanjih prepoznajo Kristusa,« je jasen Matic.
Želel spremeniti Rome, pa je sebe
Matica in druge prebivalce Bučne vasi zaznamuje tudi sobivanje z Romi. Matic jih je sprva sovražil, se vpisal na tečaj borilnih veščin, da bi se lahko branil pred njimi. Potem pa je začel na poti, ki je vodila mimo njegove hiše, za njimi pobirati smeti. »Moral sem z njimi vzpostaviti stik in jih nagovoriti s spoštovanjem do njih o tem, kakšni bi lahko bili, ter prositi, ali mi pri tem pomagajo,« pove o tem, kako je spremenil pristop do Romov.
»Vedno čakamo, da se bo nekdo spremenil, pa se bomo potem mi. To je tako kot doma v zakonu, ko mož čaka ženo ali žena moža. Mi moramo biti tisti, ki naredimo prvi korak. Če tega ni, osivimo ali umremo prej, preden se kaj spremeni. Tudi sam sem hotel z nasiljem spreminjati Rome, pa sem spremenil sebe. Človek je vsak dan v skušnjavi, da spreminja druge (z nasiljem),« opozarja Matic, ki je v lokalni skupnost naredil veliko za romski živelj. Danes je na Komunali Novo mesto pogodbeno zaposlenih 10 Romov, Đani Stojanovič pa bo dobil stalno zaposlitev.
»Spoznal sem vso njihovo bedo, trpljenje, zlorabe, predvsem pa brezsmiselnost – bivanjsko praznoto,« še opozarja Matic na življenje Romov, za katere si prizadeva, da prek šolstva in zaposlitev pridejo do socializacije. »Pot do zadovoljnega in srečnega življenja je pot do odnosa. Odnosi so zdravilo, odnosi so tisti, ki bogatijo ali siromašijo. Niti holesterol ni tako nevaren kot slabi odnosi,« zaključi Matic.
